Jedro

V predmetni zadevi je v času izdaje izpodbijane odločbe v začasni napotitvi tožnika tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbenca policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, pri čemer je odločba dokončna. Zakon o javnih uslužbencih, ki velja tudi za tožnika kot policista v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sklep o začasni napotitvi je obrazložen in je bil tudi tožniku vročen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba dovolj jasno obrazložena in so v njej navedeni razlogi za začasno napotitev, pri čemer je inštitut začasne napotitve namenjen učinkovitosti dela policije ter da se nemoteno opravljajo naloge policije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2016 nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo (I/2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 769,51 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, toženi stranki pa naloži plačilo nastalih stroškov postopka ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi s trditvijo tožnika, da 67. člen Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (ZODPol) dopušča možnost začasne napotitve delavca na delo brez soglasja le dvakrat, se sodišče opira le na jezikovno razlago spornega člena. Pri začasnih napotitvah je potrebno napotitev oziroma začasno prerazporeditev brez soglasja razlagati ozko, kot izjemo od splošnega pravila. Sodišče je glede osebnih okoliščin tožnika oprlo svojo odločitev na izpoved priče, ki je dejansko odgovorna za diskriminatorno ravnanje do tožnika. Tožnik je ves čas vztrajal, da je bil razlog za njegovo premestitev neizdajanje plačilnih nalogov v prometu. Glede sindikalnih zaupnikov je pojasnjeval v pripravljalnih vlogah, da bi se jih smelo napotiti, le njihovo soglasje je bilo potrebno. Tožnik se strinja z obrazložitvijo sodbe v točki 12 in sicer, da predlogi kriterijev dejansko ne omogočajo, da bi se na njihovi podlagi enostavno določil vrstni red zaposlenih, ki bi morali biti napoteni v CA.. Tako gre za arbitrarni vrstni red. Tožnik je bil diskriminiran, za kar je predložil tudi listinske dokaze, tožena stranka pa ni z ničemer dokazala nasprotnega, čeprav je dokazno breme na njeni strani, sodišče pa je podalo obrazložitev, da ni potrebe po ugotavljanju, kdo bi moral biti napoten. S tem je grobo kršilo določila ZPP. Dokazovanje posredne diskriminacije mora tožnik zatrjevati, tožena stranka pa mora dokazati, da delavec ni bil diskriminiran. V zvezi s 3. točko obrazložitve sodbe je tožnik v izjavi pojasnil razloge in predložil dokaze, zakaj se za nekatere šteje napotitev kot kaznovalni ukrep. V skladu s 6. členom ZDR-1 mora trditveno podlago v zvezi z zatrjevano diskriminacijo podati tožnik, dokazno breme pa je na toženi stranki. Tožnik poudarja več neskladnosti med navedbami tožene stranke ter izpovedbo zaslišane priče. Tožena stranka je navedla, da je bil tožnik napoten, ker se je komandir odločil, da pošlje policista, ki opravlja splošne naloge. Po tem, ko je tožnik opozoril, da je policist za varovanje meje, je tožena stranka spremenila svoje navedbe in trdila, da je bila odločitev, da se ne pošlje policista za splošne naloge, temveč policista za varovanje meje. Tožena stranka je navedla, da je potrebno za delo v CA. imeti določene delovne in strokovne kvalitete. Dvomljivo je, če je sodišče po izvedenem dokaznem postopku skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, saj ni obrazložilo nič v zvezi s policistom B.B., ki je sam izrazil prošnjo, da bi šel v CA., nič v zvezi s policistom C.C., ki ni bil napoten zaradi humanih razlogov in velike kmetije, ipd. Tožnik je edini na celotnem seznamu, ki je bil napoten tretjič proti svoji volji, medtem, ko je preko 15 sodelavcev, ki niso bili napoteni še nikoli in preko 35 policistov, ki so bili napoteni le enkrat. Sporna napotitev je bila novembra 2016. V kolikor tožena stranka predlaga dokaze iz leta 2017 in 2018 bi lahko upoštevala tudi dejstvo, da je tožnik v letu 2018 dobil otroka in da glede na predloge v depešah, ne bi smel biti napoten. Tožniku je bila kršena ustavna pravica in sicer pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-147/2009, Up 298/16 in U-I-140/01). Da tožnik ni konfliktna oseba kaže tudi dejstvo, da je delovno razmerje prenehalo sporazumno, ne glede na očitno diskriminacijo priče do tožnika. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 97/2008 neprimerljiva s predmetno zadevo. V predmetni zadevi je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za začasno napotitev resničen in ne navidezen, ne more pa ocenjevati, kako je oziroma bo konkretna napotitev vplivala na nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka in zaslišalo tožnika in pričo D.D. ter vpogledalo tudi v zapisnik o zaslišanju v zadevi Pd 162/2016. Ostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo, saj je štelo, da so izvedeni dokazi zadoščali za odločitev v predmetni zadevi. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2016 kot nezakonita razveljavi.

7. Tožnik je bil na podlagi 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj. - ZODPol) začasno razporejen na delo za čas od 3. 11. 2016 do 26. 4. 2017 na delo v generalno policijsko upravo, upravo E., center A., oddelek F., referat G., pri čemer se za čas napotitve za kraj dela šteje območje celotne Republike Slovenije. Iz obrazložitve izhaja, da bo tožnik izvajal naloge za zagotavljanje najvišje ravni varnosti določenih oseb in objektov ter ukrepe fizičnega varovanja objektov, pri čemer je tožena stranka za nemoteno izvajanje nalog varovanja objektov predvidela 106 policistov. Ker je enota le delno zasedena, se tožnik začasno zaradi nemotenega opravljanja nalog varovanja objektov napoti na delo v generalno policijsko upravo, upravo E., center A., oddelek F., referat G., pri čemer bo tožnik prednostno izvajal naloge iz 7. alineje 1. točke četrtega člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 in 23/2015) in skladno z Uredbo o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija (Ur. l. RS, št. 63/2013). Naloge, ki jih bo tožnik izvajal, so med drugim varovanje določenih domačih in tujih varovanih oseb v času obiska v Republiki Sloveniji, varovanje sedežev določenih državnih organov, tujih diplomatsko konzularnih predstavništev in mednarodnih predstavništev s sedežem v Republiki Sloveniji, izvajanje neposrednih nalog fizičnega varovanja določenih oseb in objektov, motoriziranih policijskih spremstev na območju Republike Slovenije, varovanje posameznih objektov policije in izvajanje drugih nalog iz pristojnosti enote.

8. V predmetni zadevi je v času izdaje izpodbijane odločbe v začasni napotitvi tožnika tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbenca policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, pri čemer je odločba dokončna. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZJU), ki velja tudi za tožnika kot policista v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sklep o začasni napotitvi je obrazložen in je bil tudi tožniku vročen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba dovolj jasno obrazložena in so v njej navedeni razlogi za začasno napotitev, pri čemer je inštitut začasne napotitve namenjen učinkovitosti dela policije ter da se nemoteno opravljajo naloge policije. Tožnik je bil začasno napoten od 3. 11. 2016 do 26. 4. 2017 na delo v generalno policijsko upravo, upravo E., center A., oddelek F., referat G., pri čemer bo javni uslužbenec prednostno izvajal naloge iz sedme alineje prve točke 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.) in skladno z Uredbo o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija (Ur. l. RS, št. 63/2013).

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil napoten zaradi osebnih okoliščin, navedbe tožnika so bile podane le na splošno. Sodišče prve stopnje je ob tem vpogledalo tudi v spis Pd 162/2016 ter vpogledalo tudi predložene tri zgoščenke. Iz dopisa z dne 4. 10. 2016 izhaja predlog vodstva, da se ob razporeditvi zaradi narave dela upoštevajo določeni kriteriji, ki pa jih je tožena stranka upoštevala. Komandir PP H., D.D., ki je bil zaslišan kot priča je izpovedal enako, kot to izhaja iz listinskih dokazov, tako da mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Za leto 2016 je bilo komandirju odrejeno, da morajo poslati štiri policiste za CA. na podlagi kriterijev s strani GPU. Pojasnil je tudi, da je bilo, zaradi omejitev iz kriterijev od 76 policistov njihove PP dejansko primerno za napotitev le 40 policistov, med njimi tudi tožnik. Omejitve so bile zlasti bolezen, otrok, da je policist pripadnik posebne policijske enote za izvajanje težjih opravil, ki se jih lahko izjemoma napoti v CA., splošni policisti se zaradi nemotenega dela ne napotujejo v CA., prav tako ne morejo biti napoteni sindikalni zaupniki brez soglasja sindikata in podobno. Tako je sodišče utemeljeno verjelo, da pri tožniku ni šlo za obliko kaznovanja, pri čemer je priča izpovedala, da nima sporov s tožnikom, komandir pa je izpovedal, da je tožnik strokoven in dober policist in je bil ocenjen za leto 2015 z oceno odlično, torej ni šlo za kakršnokoli šikaniranje s strani komandirja. Tožnik je bil napoten glede na to, da že dolgo ni bil napoten v CA.. Tako v postopku ni bilo izkazano, da bi bil tožnik diskriminiran zaradi neizdaje plačilnih nalogov. Sodišču se ni bilo potrebno opredeljevati do tožnikovih trditev, da določeni drugi sodelavci niso bili začasno napoteni. Komandir D.D. je pojasnil kriterije za napotitev, pri čemer pa se tožnik ne more sklicevati na to, da bi tožena stranka "morala" napotiti druge sodelavce. Tako tožniku tudi niso kršene pravice iz 14. člena, 22. člena in 23. člena Ustave RS. Tožena stranka je dokazala, da tožnik ni bil diskriminiran.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka in jih naložilo v plačilo tožniku, in sicer v znesku 769,51 EUR, saj tožnik v postopku ni uspel. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na 154. členu in 155. členu ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnik v ponovljenem postopku dolžan toženi stranki povrniti stroške za revizijo v višini 375 točk in 2 % materialnih stroškov, skupaj torej 382,5 točk, kar znaša 229,50 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in odgovora na revizijo, saj odgovor na revizijo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.