Jedro

Če nastanejo delavcu škodljive posledice zaradi posamičnega akta delodajalca, ki je bil izdan na podlagi protiustavnega in odpravljenega podzakonskega predpisa, lahko delavec v rokih, ki jih določa 2. odst. 46. člena ZUstS zahteva odpravo škodljivih posledic in spremembo oz. odpravo posamičnega akta pri organu delodajalca, ki odloča na prvi stopnji. Odpravo škodljivih posledic lahko zahtevajo tudi tisti delavci, ki so bili ocenjeni z nižjo oceno od tiste, ki je omogočala izredno napredovanje, če je bila ta ocena posledica omejitev o možnosti izjemnega napredovanja iz pravilnika. Dejstvo, da delavec oceni oziroma odločbi, s katero mu je bil določen količnik za določitev njegove plače, ni ugovarjal, ne vpliva na njegovo pravico do odprave škodljivih posledic te odločbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe razveljavilo sklepa sveta tožene stranke z dne 20.8.2002 in 11.10.2002 (pisni odpravek z dne 23.10.2002), v 2. tč. je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa ravnatelja tožene stranke z dne 17.7.2001, za spremembo odločbe o določitvi plačilnega razreda in količnika za določitev plače z dne 17.3.1997 tako, da naj bi se tožnika od 1.3.1997 razporedilo v 5. plačni razred s količnikom za določitev osnovne plače 4,70, poleg tega pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo ustrezne razlike v plači (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel od 1.3.1997 dalje ob upoštevanju količnika za določitev plače 4,70 po odvodu pripadajočih prispevkov in davkov od ustreznih bruto zneskov plače. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 18.253,00 SIT in da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (3. in 4. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Zoper 2. tč. izreka izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (3. in 4. tč. izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je 8,5 točk iz naslova ocene izpolnjevanja pogojev za napredovanje prejel zato, ker je bila ravnateljica določene zaposlene, ki so sicer izpolnjevali pogoje za izjemno napredovanje po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede, prisiljena zavestno oceniti z manj kot z 9,5 oz. 10 točkami zaradi omejitev, ki jih je določal ta pravilnik. Ker je ustavno sodišče v odločbi št. U-I-91/97-37 odpravilo določbe pravilnika, ki so omejevale možnost izrednega napredovanja delavcev v določenem odstotku glede na število zaposlenih, tožnik pa ni izjemno napredoval prav zaradi te določbe pravilnika je njegov zahtevek utemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa ravnatelja tožene stranke z dne 17.7.2001, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva po spremembi odločbe o tožnikovi prvi razporeditvi v plačilne razrede (A 2), posledično pa je zavrnilo tudi zahtevo za spremembo odločbe o določitvi količnika za določitev plače tožnika z dne 17.3.1997 (A 1) in tožnikov denarni zahtevek zato, ker je bil tožnik po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.) ocenjen z 8,5 točke. Ker te ocene ni izpodbijal in ker navedeno število točk tožniku ni nudilo možnosti izjemnega napredovanja v skladu z citiranim pravilnikom, je ugotovilo, da je njegov zahtevek neutemeljen. Po stališču prvostopenjskega sodišča so imeli po ustavni odločbi naknadno pravico do razvrstitve v 5. plačilni razred zaradi izjemnega napredovanja le tisti delavci, ki so ob prvi razporeditvi zbrali 9,5 ali 10 točk, pa zaradi omejitve niso izjemno napredovali oz. tisti delavci, ki so bili ocenjeni z manj točkami, pa so v postopku varstva pravic uspeli dokazati, da je bila ocena neobjektivna ali napačna in da so po kriterijih iz 9. čl. pravilnika upravičeni do 9,5 ali 10 točk. Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgornjim stališčem sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi opr. št. U-I-91/97-37 z dne 1.2.2001 (Ur. l. RS, št. 19/2001) odpravilo tiste določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in osnovnem ter srednjem šolstvu v plačilne razrede, ki so bile zaradi omejevanja možnosti izrednega napredovanja v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. V skladu z 46. čl. Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94, 64/2001) lahko vsak, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oz. splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. V primeru, če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi takšnega predpisa oz. splošnega akta, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji in sicer v rokih, ki jih določa 2. odst. 46. čl. ZUstS. Tožnik je v tožbi zatrjeval in za ta dejstva ponudil tudi določene dokaze, da je bil po ravnateljici tožene stranke ocenjen z 8,5 točkami prav zaradi omejitev števila izjemnih napredovanj, ki jih je določal pravilnik v delu, katerega je ustavno sodišče odpravilo. Kolikor je bila ocena izpolnjevanja pogojev za napredovanje (A 7) posledica omejitev iz protiustavnega dela pravilnika, zaradi česar je tožnik z odločbo o določitvi količnika za določitev plače zaposlenega (A 1) napredoval za manjše število plačilnih razredov, posledično pa je bil razporejen v nižji plačilni razred z nižjim količnikom (kot bi bil v primeru, če omejitev iz omenjenega pravilnika ne bi bilo), je tožnik utemeljeno zahteval spremembo odločbe o določitvi količnika za določitev osnovne plače zaposlenega (A 1). Ob upoštevanju navedenega je bil sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za spremembo odločbe o prvi razporeditvi v plačilne razrede, nepravilen in nezakonit. Če nastanejo delavcu škodljive posledice zaradi posamičnega akta, ki je bil izdan na podlagi protiustavnega in odpravljenega podzakonskega predpisa, lahko zahteva delavec odpravo teh škodljivih posledic in spremembo oz. odpravo posamičnega akta pri organu, ki odloči na prvi stopnji. To pomeni, da lahko zahtevajo odpravo škodljivih posledic tudi tisti delavci, ki so bili ocenjeni z nižjo oceno od tiste, ki je omogočala izredno napredovanje, če je bila ta ocena posledica omejitev o možnosti izjemnega napredovanja iz pravilnika. Dejstvo, da delavec tej oceni v času seznanitve z njo oz. odločbi, s katero je bil določen količnik za določitev njegove plače, ni ugovarjal, ne vpliva na njegovo pravico do odprave škodljivih posledic te odločbe. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo in v dokaznem postopku ni izvajalo predlaganih dokazov v smeri ugotavljanja, iz kakšnih razlogov je tožnik glede izpolnjevanja pogojev za napredovanje prejel oceno v višini 8,5 točk, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, ali je ravnateljica tožene stranke opustila oceno iz naslova tožnikovih dodatnih funkcionalnih znanj zaradi tega, ker tožnik tega pogoja napredovanja dejansko ni izpolnjeval ali zato ker je bila pri ocenjevanju omejena z določeno kvoto delavcev, ki so lahko izjemno napredovali. Če bo ugotovilo, da je tožnik izpolnjeval tudi navedeni pogoj za napredovanje, bo moralo poseči v odločbo o določitvi plačilnega razreda tožnika (A 1), posledično pa odločiti tudi o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka v zvezi z vtoževano razliko v plači med prejeto in pripadajočo plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri presoji zakonitosti sklepa ravnateljice tožene stranke z dne 17.7.2001 bo torej moralo upoštevati dejstvo, da samo število točk ob oceni, ki je bila podlaga prve razporeditve, še ne pomeni avtomatično neutemeljenosti zahteve tožnika po spremembi odločbe o prvi razporeditvi v plačilne razrede. Ko bo izvedlo postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, bo moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.