Jedro

Sodišče je po določbi 125. člena Ustave RS in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih vezano le na Ustavo RS in zakon, zato je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe le ob upoštevanju ZKT, in brez upoštevanja določbe Opombe 1. k tarifni številki 2 Taksne tarife Odloka, ki po presoji sodišča ni skladna z ZKT (exceptio illegalis).

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne. 3. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo o odmeri komunalne takse z dne 19.5.2004, s katero je Urad za okolje, prostor, gospodarstvo in nepremičnine Občine A. odmeril komunalno takso za uporabo taksnih predmetov v višini ... SIT za čas od 1.1.2004 do 31.12.2004. V obrazložitvi navaja, da se komunalna taksa plačuje po določbi 5. točke 2. člena Odloka o komunalnih taksah v občini Izola plačujejo tudi za reklamne napise, objave in oglase na panojih, tablah, objektih in podobno, ki so postavljeni pritrjeni ali kako drugače vidni ali označeni na javnih mestih. Uporabo taksnih predmetov pa po navedeni določbi ne deli na postavitev reklamnih objektov na zemljiščih in stavbah v zasebni lasti oziroma v lasti posameznih pravnih oseb. Ugotavlja, da je bila taksa odmerjena na podlagi uradne ugotovitve nadzornega organa - občinske inšpekcije. Tožnik kot zavezanec za plačilo namreč ni podal prijave za uporabo taksnih predmetov za leto 2004 kot je to zahtevano z Odlokom. Iz prijave nadzornega organa pa izhajajo podatki o dejanski namestitvi reklamnih napisov in njihovo število. Zavrača očitke, da bi bilo pri odločitvi potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je razveljavila del odloka o komunalnih taksah v občini Postojna, saj je pri konkretni odmeri bil uporabljen odlok o komunalnih taksah v občini A.. Ustavna odločba, na katero se sklicuje tožnik, namreč tega odloka ne razveljavlja in zato ni takšne narave, da bi jo tožena stranka bila obvezana upoštevati. Glede na navedeno meni, da so bila pri izdaji prvostopenjske odločbe o odmeri takse pravilno ugotovljena dejstva, materialno pravo pa pravilno uporabljeno.

Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Navaja spremembe Odloka, ki naj bi bile obravnavane in sprejete na seji občinskega sveta dne 13.5.2004. Obravnavane spremembe pa so posledica analogije z Odlokom o komunalnih taksah v občini Postojna, ki je bil delno razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-201/02-8 z dne 17.12.2003. Uveljavitev sprejetih sprememb pa je po njenem mnenju namensko odložena do 1.1.2005, s čimer je omogočeno protipravno pridobivanje sredstev. Zaradi preprečitve takšnega protipravnega ravnanja predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka po odmeri sodišča. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo zavrže oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne, v obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka. Tožbene navedbe v celoti zavrača in ponovno poudarja, da ustavna odločba, na katero se sklicuje tožnik, nje pri obravnavanem odločanje v ničemer ne obvezuje. V zvezi s tožbenimi navedbami o spremembah občinskega odloka, pa navaja, da navedene spremembe še niso bile sprejete dne 6.5.2004 kot trdi tožnik, temveč šele dne 4.10.2004 posredovane v drugo branje, zato so očitki o nerazumni odložitvi začetka uporabe nerelevantne. Tudi sicer pa se ji zdi smiselna določitev začetka uporabe z začetkom leta, saj gre za obveznost, ki je vezana na koledarsko leto. V vsem ostalem pa se sklicuje na navedbe, podane v izpodbijani odločbi in ostalih listinah, ki se nahajajo v upravnih spisih.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) prijavil svojo udeležbo v tem upravnem sporu, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odmera komunalne takse za reklamne predmete, ki jo po določbi 5. točke 1. odstavka 4. člena Zakona o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 7/70, 7/72 in Uradni list RS, št. 18/91 - ZKT) smejo občinske skupščine predpisovati za reklamne napise, objave in oglase, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih. Prvostopenjski organ je obravnavano odmero komunalne takse za reklamno tablo v velikosti ...m2 in objekt za oglaševanje v velikosti ...m2 na podlagi prijave nadzornega inšpekcijskega organa opravil na podlagi 4. člena ZKT in določbe 2. člena Odloka o komunalnih taksah v občini Izola (Uradne objave št. 5/03; v nadaljevanju: Odlok), ki določa, da se komunalna taksa plačuje za reklamne napise, objave in oglase, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih, sklicujoč se na vsebino opombe 1. k tarifni številki 2 Taksne tarife, ki določa, da je javni kraj po tej tarifi vsaka javna površina in tudi fasada, streha in podobna površina oziroma objekt, od koder je napis viden na javne površine, ne glede na lastnino objekta, na katerem je taksni predmet. Tožeča stranka je že v pritožbi ugovarjala, da se konkretni reklamni tabli oziroma objekta za oglaševanje nahajata na zasebnem zemljišču, in sicer v lasti gospodarske družbe AAA A. d.d. ter da gre le za usmerjevalno in ne reklamno tablo. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je bila razveljavljena podobna določba pojasnila k taksni tarifi Odloka o komunalnih taksah v občini B., tudi v tožbi smiselno uveljavlja ugovor, da gre za postavitev reklamne table na zasebnem zemljišču. Določba 4. člena ZKT, ki določa pogoje za predpisovanje komunalnih taks za reklamne napise, omejuje opredelitev taksnih predmetov na postavitev na javnih mestih, medtem, ko pojasnilo oziroma Opomba 1. k tarifni številki 2 Taksne tarife Odloka, ki je po določbi 24. člena Odloka njen sestavni del in je bilo uporabljeno pri konkretni odmeri, opredeljuje javni prostor reklamnih predmetov ne glede na lastnino zemljišča, kjer se nahajajo. Takšna opredelitev taksnih predmetov po Odloku oziroma po Taksni tarifi, kot njenem sestavnem delu, je zato po oceni sodišča v neskladju z ZKT, saj presega zakonsko določene pogoje za predpisovanje komunalnih taks. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v podobnih primerih (odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-35/01, U-I-94/03 ter tudi U-I-201/02, na katero opozarja tožeča stranka). Pravilna je sicer obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da odločba Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožeča stranka, oziroma stališče, ki ga je v tej odločbi zavzelo Ustavno sodišče RS, nje pri upravnem odločanju ne zavezuje, ter da je, do njihove razveljavitve, zavezana k uporabi vseh določb podzakonskega predpisa, ki ureja odmero komunalnih taks v občini A.. Sodišče pa je po določbi 125. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03) in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 110/02-UPB1) vezano le na Ustavo RS in zakon, zato je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe le ob upoštevanju ZKT, in brez upoštevanja določbe Opombe 1. k tarifni številki 2 Taksne tarife Odloka, ki po presoji sodišča ni skladna z ZKT (exceptio illegalis). Navedena določba namreč presega pogoje, ki jih ZKT postavlja za predpisovanje komunalnih taks za reklamne table, s tem, da se ne omejuje na predmete na javnih mestih. Po presoji sodišča pa je odločba, ki temelji na takšni podlagi, nezakonita. Tožena stranka bo zato, ob upoštevanju navedenega stališča sodišča, morala v ponovnem postopku ugotoviti dejansko stanje glede postavljenih reklamnih predmetov na javnem mestu, tako kot je to opredeljeno z ZKT, ter bo šele na takšni dejanski in pravni podlagi lahko odmerila komunalno takso za reklamne napise, objave in oglase, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu s 4. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00; v nadaljevanju: ZUS) ter zadevo v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo zato morala v ponovnem postopku izdati novo odločbo ob upoštevanju 3. odstavka 60. člena ZUS.

Tožeča stranka je v tožbi sicer uveljavljala povrnitev stroškov postopka, vendar ni konkretno opredelila katere stroške postopka uveljavlja, niti jih ni opredelila po višini. Glede na navedeno je sodišče njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, ob uporabi določbe 16. člena ZUS v zvezi s 1. in 2. odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku, po kateri o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke, v kateri mora stranka opredeljeno navesti stroške za katere zahteva povračilo. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, ker tožeča stranka v tem upravnem sporu ni uspela, ob uporabi določbe 1. odstavka 16. člena ZUS v povezavi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku, tako njen stroškovni zahtevek ni utemeljen.