Jedro

Pooblastilo za opravo vseh dejanj v upravnem postopku daje pooblaščencu mandat za opravo teh dejanj do pravnomočnosti odločbe, izdane v konkretnem upravnem postopku, torej tudi za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu. Iz upravnih in sodnih spisov ne izhaja, da bi oporočna dedinja po pokojni tožeči stranki po 1. odstavku 100. člena ZPP preklicala pooblastilo, ki ga je tožeča stranka dala svojemu pooblaščencu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1864/2001-29 z dne 11.12.2002, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, št. U 841/96-11 z dne 20.6.2001 zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 18.3.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine P. z dne 12.5.1994, s katero je bilo odločeno, da R.J.L. in E.L. nista državljanki Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, nista šteli za jugoslovanski državljanki.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, št. I Up 889/2001-2 z dne 24.10.2001, ugodilo pritožbi tožeče stranke, in razveljavilo citirani sklep sodišča prve stopnje z dne 20.6.2001 in mu zadevo vrnilo v nov postopek. V obrazložitvi navedenega sklepa z dne 24.10.2001 pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije naložilo sodišču prve stopnje, da bi moralo po prejemu pooblastila z dne 19.2.1993, s katerim je tožnica pooblastila odvetnika za zastopanje v denacionalizacijski zadevi, šteti tudi za relevantno pooblastilo za zastopanje v upravnem sporu, v katerem se izpodbija dokončna odločba, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju postopka denacionalizacije (ugotavljanje državljanstva za R.J.L. in tožnico). Hkrati je Vrhovno sodišče Republike Slovenije naročilo sodišču prve stopnje, da bo moralo v ponovljenem postopku o tožbi tudi meritorno odločiti.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožnice ponovno zavrglo na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da tožbe zoper toženo stranko ni vložila tožnica E.L., o katere pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa je bilo odločeno v upravnem postopku, ampak njen pooblaščenec, ki tako v sporni zadevi, glede na dejstvo, da pooblastila za zastopanje upravičenih pravnih naslednikov pokojne tožnice ni predložil, nastopa sam kot tožnik. Z izpodbijano odločbo pa tožena stranka ni odločila o nobeni njegovi pravici in tudi ta akt niti ne posega v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ko je ponovno odločalo po citiranem sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24.10.2001, namreč ugotovilo, da pomanjkljivosti v zvezi s tožbo in zastopanjem pokojne tožnice na podlagi pozneje dne 16.3.2001 predloženega pooblastila E.W., ki jo je štelo kot drugo tožnico, odvetniku D.L.K., ki je tožbo dne 5.6.1996 vložil kot pooblaščenec pokojne tožnice E.L. 28 dni po njeni smrti (dne 7.5.1996), niso bile odpravljene. Imenovana domnevna pravna naslednica pokojne tožnice E.L. s predložitvijo zgolj po sodnem tolmaču overjenega prevoda navedene javne listine sodnega organa tuje države, ki pa ni bila overjena na način, ki je predpisan z Zakonom o overitvi listin v mednarodnem prometu (Uradni list RS, št. 64/2001), E.W., po presoji sodišča prve stopnje še ni izkazala aktivne legitimacije za vložitev tožbe in nastopanje kot druga tožnica v tem upravnem sporu. Po mnenju sodišča prve stopnje torej posledično E.W. ne more naknadno odobriti prvega (pravdnega) dejanja v tem upravnem sporu, in sicer vložitve tožbe po odvetniku D.L.K. zoper navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke. Imenovani odvetnik tudi ne more kot pooblaščenec pokojne osebe, ki je s smrtjo izgubila pravno in pravdno sposobnost, pokojne tožnice E.L., ki je umrla preden je bila vložena tožba v tem upravnem sporu, zastopati pokojne v tem upravnem sporu, saj imenovana po smrti ni več aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Pri tem pa pravno nasledstvo E.W., ki jo sodišče prve stopnje šteje kot drugo tožnico, kot domnevne dedinje po pokojni tožnici E.L., ni izkazano. Iz navedenega razloga po mnenju sodišča prve stopnje tudi imenovani odvetnik kot pooblaščenec pokojne tožnice E.L. ne more vložiti tožbe v upravnem sporu v njenem imenu.

V pritožbi tožeča stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna in napačna. E.W. je sodišču prve stopnje dne 28.3.2001 v dokazilo svojega pravnega nasledstva dostavila prisojilno listino Okrajnega sodišča G. z dne 18.7.1996, skupaj s prevodom sodnega tolmača. Sodišče prve stopnje je dne 4.6.2002 izdalo sklep, s katerim je pooblaščencu vrnilo tožbo v dopolnitev in mu naložilo, da sodišču predloži prisojilno listino navedenega okrajnega sodišča, overjeno na način, ki ga za uporabo tujih javnih listin v Republiki Sloveniji predpisuje zakon. Po odobrenem podaljšanju roka je pooblaščenec dne 11.11.2002 sodišču prve stopnje dostavil prisojilno listino navedenega Okrajnega sodišča v G. z "A.", ki jo je na temelju Haške konvencije z dne 15.10.2002 potrdil predsednik navedenega sodišča, kar pa je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo. Tako je pravno nasledstvo po E.W. izkazano z javno listino, overjeno na način, kot to določa zakon in Haška konvencija. Zato je posledično odločitev sodišča prve stopnje napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je Oddelek za notranje zadeve Občine P. v postopku ugotavljanja državljanstva, ki se je začel po uradni dolžnosti (po prekinitvi denacionalizacijskega postopka), štel pooblaščenega odvetnika za pooblaščenca tožnice tudi v postopku ugotavljanja državljanstva. Zato je odločbo prve stopnje tudi vročil temu odvetniku, ki je nato v imenu tožnice vložil pritožbo pri upravnem organu druge stopnje oziroma toženi stranki. Tožena stranka je o njej meritorno odločila in svojo odločb vročila tudi odvetniku tožnice.

Pooblaščenec, ki ima splošno odvetniško pooblastilo, na podlagi katerega je opravil že dejanja v postopku denacionalizacije in postopku ugotavljanja državljanstva, je po mnenju pritožbenega sodišča pooblaščen vložiti tudi tožbo v upravnem sporu, ki se nanaša na presojo zakonitosti dokončnih upravnih odločb, izdanih v upravnih postopkih, v katerih ima izkazano pooblastilo. Pooblastilo za opravo vseh dejanj v upravnem postopku daje pooblaščencu mandat za opravo teh dejanj do pravnomočnosti odločbe, izdane v konkretnem upravnem postopku, torej tudi za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu. Zato bi sodišče prve stopnje, kar pritožbeno sodišče ponavlja že drugič, moralo po prejemu pooblastila z dne 19.2.1993, s katerim je tožnica pooblastila odvetnika za zastopanje v denacionalizacijski zadevi, šteti tudi za relevantno pooblastilo za zastopanje v upravnem sporu, v katerem se izpodbija dokončna odločba, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju postopka denacionalizacije (ugotavljanje državljanstva). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem že naložilo sodišču prve stopnje, da bo moralo v ponovljenem postopku o tožbi tudi meritorno odločiti (glej sklep pritožbenega sodišča, št. I-Up 889/2001-2 z dne 24.10.2001).

Sodišče prve stopnje se navedenega ni držalo in je začelo s postopkom ugotavljanja, ali ima E.W. aktivno legitimacijo za nadaljevanje upravnega spora kot (domnevna) dedinja po tožnici. Po mnenju pritožbenega sodišča je bil tak postopek nepotreben glede na določbo 1. odstavka 100. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se primerno uporablja v zvezi z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS. Po tej določbi, če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka oziroma njen zakoniti zastopnik umre ali postane poslovno nesposoben ali če je zakoniti zastopnik razrešen, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Tudi pritožbeno sodišče se v zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper prvotni sklep sodišča prve stopnje, št. U 841/96-11 z dne 20.6.2001, v tej zadevi ni ukvarjalo z vprašanjem predložitve novega pooblastila (28.3.2001) E.W., ki naj bi bila dedinja po pokojni tožnici in je pooblaščenec sodišču prve stopnje predložil tudi sklep o dedovanju, s katerim naj bi imenovana izkazovala svoje pravno nasledstvo (glej sklep pritožbenega sodišča, št. I Up 889/2001-2 z dne 24.10.2001). To je tudi razumljivo, saj iz upravnih in sodnih spisov ne izhaja, da bi E.W., ki naj bi bila dedinja tožnice in jo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu štelo za drugotožnico, po 1. odstavku 100. člena Zakona o pravdnem postopku preklicala pooblastilo, ki ga je tožnica dne 19.2.1993 dala svojemu pooblaščencu, ki ga pritožbeno sodišče ponovno šteje za relevantno pooblastilo za zastopanje v upravnem sporu, v katerem se izpodbija dokončna odločba, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju postopka denacionalizacije (v postopku ugotavljanja državljanstva).

Zaradi navedenega je bilo treba na podlagi določbe 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku o tožbi tudi meritorno odločiti in se tega dosledno držati.