Jedro

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 5. 2017 in št. ... z dne 3. 4. 2017 ter da se pri tožeči stranki ponovno odloči o datumu nastanka invalidnosti I. kategorije ter posledično prizna pravica do invalidske pokojnine, zavrnilo, zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 5. 2017 ter št. ... z dne 3. 4. 2017 in se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Obenem je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z ugotovitvami invalidske komisije I. stopnje z dne 22. 3. 2017, saj iz predloženih izvidov izhaja, da je do hude poškodbe glave prišlo že v prometni nesreči leta 1997. Iz psihološkega poročila z dne 2. 6. 2011 izhaja, da je bilo že v letu 2011 ugotovljeno, da funkcionira na ravni slabše povprečne inteligentnosti ter kaže protokol testne znake organskega psihosindroma po poškodbi možganov. Meni, da v kolikor bi komisija ugotovila, da je invalidnost nastala že takoj po prometni nesreči leta 1997, bi po prvem odstavku 43. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) izpolnjeval vse pogoje za dodelitev pravice do invalidske pokojnine. Sporno je predvsem dejstvo, da se glede na zdravstveno stanje tožnika ni dosledno izvajalo kontrolnih oziroma preventivnih psiholoških pregledov, ki bi bili podlaga za ugotovitev invalidnosti že prej. Tožnik je zaradi časa ugotovitve nastanka invalidnosti v zelo neugodnem položaju, saj na podlagi 43. člena ZPIZ-2 ne dosega kriterijev za dodelitev pravice do invalidske pokojnine. Kljub dejstvu, da je psihološko stanje tožnika posledica poškodbe glave in možganov iz leta 1997, zaradi neprimernega postopanja osebnih zdravnikov ter nepravilne ugotovitve komisije, tožnik sedaj zapade pod drugi odstavek 43. člena ZPIZ-2, pri čemer pa pred nastankom invalidnosti ni dopolnil pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let. V kolikor bi komisija ugotovila, da je invalidnost nastala že takoj po prometni nesreči leta 1997, bi tožnik po prvem odstavku 43. člena ZPIZ-2 izpolnjeval vse pogoje za dodelitev pravice do invalidske pokojnine. Sklicuje se na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2017 in na sodbo opr. št. VIII Ips 187/2013 z dne 11. 2. 2014 in poudarja, da bi moralo naslovno sodišče v konkretnem primeru v postopku postaviti izvedenca medicinske - psihiatrične stroke, kateremu bi se naložilo, da ugotovi kdaj je pri tožniku nastala invalidnost upoštevaje zgoraj navedeno. Ker sta datum nastanka invalidnosti ter priznanje pravic na tej podlagi medsebojno povezana in je na datum nastanka invalidnosti neposredno vezana tudi presoja pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, bi moralo sodišče v sodnem postopku temeljito preučiti čas nastanka invalidnosti, saj iz vseh navedenih okoliščin izhaja, da je tožnik postal invalid veliko prej, kot pa je to ugotovila komisija. Ker naj bi tožnikova ugotovljena pokojninska doba znašala samo 1 leto, 8 mesec in 22 dni, niso izpolnjeni pogoji pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne more držati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilo ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno očitane kršitve 243. člena ZPP.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 9. 5. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 3. 4. 2017. S slednjo je toženec odločil, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in nima pravic iz invalidskega zavarovanja. V tej zadevi je sporen datum nastanka I. kategorije invalidnosti in vprašanje ali na dan nastanka I. kategorije invalidnosti tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. V predsodnem postopku je toženec tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, ker sta bili dne 22. 3. 2017 invalidska komisija I. stopnje in dne 29. 3. 2017 invalidska komisija II. stopnje v reviziji mnenja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti pa toženec tožniku ni priznal pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je ugotovil, da je bil tožnik na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 22. 3. 2017 star 32 let in da ima samo 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, mora pa bi skladno z določbo 42. člena ZPIZ-2 dopolniti najmanj 4 leta pokojninske dobe.

7. Skladno s 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti. Po določbi 42. člena zakona zavarovanec iz prejšnjega člena pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj 1/3 obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti (delovna leta) do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Nadalje je glede pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine mlajšim invalidom določeno v 43. členu ZPIZ-2, da zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije pred dopolnjenim 21 letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je bil ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje ali če je dopolnil najmanj tri mesece zavarovalne dobe (prvi odstavek) oziroma, da pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 21 letu starosti, vendar pred dopolnjenim 30 letom starosti, če je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let (drugi odstavek).

8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom (9. 1. 2006) tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti (9. 1. 2015), ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje 9. 7. 2011, torej ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let. 9. Zmotno je stališče, da bi tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine, če bi bila njegova delovna zmožnost ocenjena takoj po prometni nesreči leta 1997. Tedaj je bil tožnik otrok star 12 let in ni bil vključen v obvezno zavarovanje in ne bi mogel pridobiti pravice do invalidske pokojnine, ker pogoji iz prvega odstavka 43. člena ZPIZ-2 ne bi bili izpolnjeni tako, kot zatrjuje pritožba.

10. Prav tako v ničemer na tožnikove pravice iz invalidskega zavarovanja, konkretno do pravice do invalidske pokojnine ne more vplivati psihološki izvid z dne 2. 6. 2011, ko naj bi bilo ugotovljeno, da tožnik funkcionira na ravni slabše povprečne inteligentnosti ter kaže protokol testne znake organskega psihosindroma po poškodbi možganov. Tožnik je bil namreč dne 2. 6. 2011 že star 26 let in ni bil v zavarovanju, saj je bil prvič v zavarovanje vključen 9. 7. 2011. Torej tudi, če bi bila že od 2. 6. 2011 (datum psihološkega poročila) ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, tožnik, ki 2. 6. 2011 ni bil vključen v obvezno zavarovanje (in star 26 let, po 21 letu in pred 30 letom starosti), ni izpolnjeval zahtevanega pogoja pokojninske dobe iz drugega odstavka 43. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, to je pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let. 11. Brez podlage se pritožba sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010 in na sodbo opr. št. VIII Ips 187/2013 z dne 11. 2. 2014, saj ne gre za identične zadeve. Prav tako pa pritožba neutemeljeno vztraja pri postavitvi izvedenca. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno, ali gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, ali določenega dokaza ni potrebno izvajati, ker je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, kot v konkretnem primeru. Ne glede na to, da se ugotavljanje invalidnosti in datum njenega nastanka nanaša na medicinsko vprašanje, predlagani dokaz z izvedencem sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Vse navedeno namreč pomeni, da tudi, če bi izvedenec pri tožniku ugotovil I. kategorijo invalidnosti pred 22. 3. 2017 oziroma 2. 6. 2011, za tožnika to ne bi imelo nikakršnih pozitivnih posledic, saj na podlagi pokojninske dobe dopolnjene v skupnem trajanju 1 leto, 8 mesecev in 22 dni in ob dejstvu, da se je prvič zaposlil in obvezno zavaroval 9. 7. 2011, ko je bil že star 26 let, ne bi mogel pridobiti pravice do invalidske pokojnine. Za pritožbeno rešitev zadeve tudi ne more biti odločilno neprimerno postopanje osebnih zdravnikov, na katero se sklicuje pritožba.

12. Ker je glede na vse navedeno izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje.