Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka opravlja dejavnost posredovanja začasne delovne sile. Bistveni elementi te dejavnosti so: začasnost del, zaposlitev delavcev pri zaposlovalni agenciji ter nadzor naročnika pri opravljanju dela. Glede nadzora je upravni organ odločitev utemeljeno oprl na določila pogodb o poslovnem sodelovanju, ki dokazujejo, da so delavci tožeče stranke v obratu naročnika dela opravljali pod naročnikovim nadzorom. Tožeča stranka torej naročniku ni nudila zgolj svojih storitev, pač pa je opravljala dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, ki jo lahko opravljajo le pooblaščene agencije za zaposlovanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti posredovanja začasne delovne sile pod šifro 78.200 standardne klasifikacije kot dela na črno. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil dne 2. 12. 2009 pri tožeči stranki opravljen inšpekcijski nadzor, pri katerem je bilo ugotovljeno, da ima stranka zaposlene tuje delavce. Direktor stranke je inšpektorju v postopku povedal, da štirje od zaposlenih delavcev hodijo po potrebi na delo k družbi A. d.o.o., s katero tožeča stranka poslovno sodeluje. Delavce po izjavi direktorja plačuje tožeča stranka. Istega dne je bil opravljen inšpekcijski nadzor tudi pri gospodarski družbi A. d.o.o. V pakirnici proizvodnega obrata omenjene družbe sta se ob inšpekcijskem nadzoru nahajala delavca, državljana Filipinov, ki sta po ugotovitvi inšpektorja zaposlena pri tožeči stranki. Direktor družbe A. d.o.o. je v izjavi, ki je bila dana na zapisnik, povedal, da sta delavca pričela z delom v pakirnici družbe dne 6. 11. 2009 na osnovi ustnega dogovora s tožečo stranko kot posrednico. Ta je na podlagi evidenc o opravljenem delu, ki se vodijo v predelovalnem obratu in jih družba A. d.o.o. dostavi pred obračunom, družbi A. d.o.o. izdajala račune. Po navedbi direktorja družbe A. d.o.o. izplačuje delavcem plače tožeča stranka glede na opravljeno število ur v pakirnici in glede na težo obdelanega mesa v razsekovalnici. Ugotovljeno je bilo, da od dne 6. 11. 2009 v razsekovalnici predelovalnega obrata družbe A. d.o.o. delo opravljata še dva delavca, ki sta zaposlena pri tožeči stranki, ki pa v času inšpekcijskega nadzora nista bila v proizvodnji. Inšpektor si je v postopku nadzora pridobil fakture, ki jih je tožeča stranka izdala družbi A. d.o.o. za obdelavo mesa glede na število opravljenih delovnih ur in glede na težo obdelanega mesa. V pogodbi o poslovnem sodelovanju št. 2/2009 z dne 30. 10. 2009, ki je bila sklenjena med tožečo stranko kot izvajalcem in družbo A. d.o.o. kot naročnikom, je določeno, da se obračun opravi vsakega prvega v mesecu za pretekli mesec na osnovi podatkov o prisotnosti delavca (2. člen pogodbe). V 3. členu pogodbe pa je navedeno, da se izvajalec s podpisom pogodbe zavezuje, da bo delavca, ki se ne drži navodil naročnika, odstranil z delovnega mesta in ga nadomestil z drugim delavcem, določeno pa je tudi, da lahko delavca, ki se med izvajanjem storitev ne drži navodil naročnika, izvajalec odstrani z delovnega mesta, izvajalec pa mora delavca nadomestiti z novim delavcem v roku enega delovnega dne. Po mnenju inšpekcijskega organa iz navedenega izhaja, da tožeča stranka vsaj od dne 14. 9. 2009 kontinuirano opravlja dejavnost posredovanja začasne delovne sile, saj k družbi A. d.o.o. napotuje na delo delavce, ki jih za opravljeno delo sama plača, družbi A. d.o.o. pa za opravljeno delo izda fakture. Kot pojasnjuje, lahko pravna oseba dejavnost zagotavljanja dela delavca drugemu delodajalcu opravlja šele v primeru, da je vpisana v register, ki ga vodi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, z odločbo, ki jo izda ministrstvo, pa mora biti tudi ugotovljeno, da pravna oseba izpolnjuje z zakonom predpisane kadrovske in prostorske pogoje. Tožeča stranka te dejavnosti po ugotovitvi inšpektorja v sodnem registru nima vpisane. Zastopniku tožeče stranke je bila pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost, da se seznani z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora in da na ugotovitve inšpektorja tudi poda svoje pripombe. Danim pripombam pa tržni inšpektor ni sledil, saj iz pogodbe o medsebojnem sodelovanju izhaja, da so bili vsi delavci tožeče stranke vključeni v organizacijo dela družbe A. d.o.o. in da so se delavci morali držati navodil naročnika, ki jih je pri delu nadziral in jih po potrebi tudi odstranil z delovnega mesta, kolikor se niso držali njegovih navodil. Navedeno je v nasprotju s trditvijo tožeče stranke, da je delavce pri njihovem delu nadziral in usmerjal direktor tožeče stranke. Ta v času inšpekcijskega nadzora tudi ni bil prisoten v obratu družbe A. d.o.o. Glede na obrazloženo tržni inšpektor zaključuje, da je tožeča stranka opravljala dejavnost posredovanja začasne delovne sile na črno v smislu 1. alineje prvega odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC), ki določa, da se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oziroma dela, če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodnem registru oziroma opravlja dejavnost, ki je nima določeno v temeljnem aktu, ali če nima z zakonom predpisane listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti. Zato je inšpektor tožeči stranki na podlagi določila četrtega odstavka 13. člena ZPDZC z odločbo prepovedal opravljanje dejavnosti posredovanja začasne delovne sile, ki ga stranka opravlja kot delo na črno.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije št. 0211-47/2009-7-DU z dne 14. 6. 2010 zavrnjena. Po mnenju pritožbenega organa v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožeča stranka izvaja dejavnost začasnega posredovanja delovne sile ter zavrača pritožbene navedbe, da nadzor nad delavci izvaja direktor tožeče stranke, ki bi naj delavce vozil na delo in jih pri delu tudi nadzoroval. Direktor je namreč oseba, ki je zadolžena za vodenje podjetja, v zapisniku o opravljenem inšpekcijskem pregledu pri družbi A. d.o.o. pa tudi ni zaznamka, da bi se v času pregleda tam nahajal tožničin direktor. Ker delavci opravljajo delo na več lokacijah, je po mnenju ministrstva tudi povsem nemogoče, da bi bil direktor tožnice hkrati prisoten na več lokacijah.

V tožbi tožeča stranka izpodbijani odločitvi nasprotuje ter navaja, da je nadzor nad delavci, ki so pri njej zaposleni, opravljal njen direktor, B.B. Delo, ki so ga delavci opravljali pri naročniku, pa tudi ni takšne narave, da bi moral biti direktor ves čas prisoten in ves čas izvajati nadzor nad delavci. Delavci so namreč opravljali pri naročniku delo razreza in pakiranja mesa, ki je enostavno in ga lahko opravlja vsak posameznik, dela pa se je tudi mogoče hitro priučiti. Iz dokazov, pridobljenih v postopku, ne izhaja, da bi delo nadziral izvajalec. Zapis v pogodbi o poslovnem sodelovanju, na katerega se sklicuje inšpekcijski organ, pa po mnenju tožeče stranke ne odraža dejanskega stanja, ki se ugotavlja na podlagi drugih dokazov. Zapis v pogodbi pa je le dokaz tega, kar so se pogodbene stranke v trenutku, ko so pogodbo sklepale, dogovorile, torej dokaz njihove takratne volje. Ali se je pogodba tudi dejansko spoštovala in uresničevala, je treba šele ugotoviti v vsakem primeru posebej. Absolutno bistveno kršitev pravil postopka pa je po mnenju tožeče stranke zagrešil drugostopni organ, ko je le pavšalno in brez kakršnegakoli dokaza navedel, da direktor delavcev ni vozil na delo in jih tudi ni nadziral, ker je zadolžen za vodenje podjetja. Takšen zaključek namreč temelji na prejudiciranju in osebnem občutku. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo ter odločbo, izdano na drugi stopnji ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembno vprašanje, ali tožeča stranka opravlja dejavnost posredovanja začasne delovne sile po tarifni številki 78.200 Priloge 1 Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti. Ta dejavnost zajema posredovanje začasne delovne sile zaradi nadomeščanja, sezonskega dela, za začasne posebne naloge in projekte, njena značilnost pa je, da delovno silo, ki je plačana preko zaposlovalne agencije, nadzoruje naročnik. Bistveni elementi te dejavnosti so torej: začasnost del, zaposlitev delavcev pri zaposlovalni agenciji ter nadzor naročnika pri opravljanju dela. Dejavnost posredovanja začasne delovne sile so lahko po Pravilniku o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, opravljale le pooblaščene organizacije (delodajalci), ki so izpolnjevale predpisane pogoje in ki so imele dejavnost posredovanja začasne delovne sile vpisano v sodni register.

Med strankama v postopku ni sporno, da tožeča stranka ni pooblaščena za opravljanje dejavnosti zaposlovalne agencije in da nima registrirane dejavnosti posredovanja začasne delovne sile. Prav tako tudi ni spora o tem, da so delavci, ki opravljajo delo pri družbi A. d.o.o., zaposleni pri tožeči stranki in da so bili začasno napoteni na delo k družbi A. d.o.o. kot naročniku del. Stranki si nista edini le o tem, pod čigavim nadzorstvom delavci pri naročniku opravljajo delo.

Po mnenju sodišča je inšpekcijski organ pri presoji, kdo nadzira delavce pri opravljanju dela pri naročniku, kot ključno pravilno upošteval vsebino 3. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 2/2009 z dne 30. 10. 2008, iz katerega nedvoumno izhaja, da je delavce pri delu v delovnih obratih družbe A. d.o.o. nadziral naročnik. V tej določbi, ki opredeljuje tako izvajalčeve dolžnosti kot tudi upravičenja naročnika, je namreč med drugim določeno, da se delavec iz delovnega mesta odstrani (in se nadomesti z drugim delavcem), kolikor se delavec pri delu ne drži navodil naročnika. Listine, med katere sodi tudi obravnavana pogodba, predstavljajo eno od možnih dokaznih sredstev, s katerimi se dokazuje obstoj pravno relevantnih dejstev, ki so pomembna za odločitev v upravni zadevi. Ker tožeča stranka v upravnem postopku svojih trditev o izvajanju nadzora nad delavci ni z ničemer dokazala, je upravni organ po presoji sodišča odločitev utemeljeno oprl na določila pogodbe, ki dokazujejo, da so delavci tožeče stranke v obratu naročnika dela opravljali pod naročnikovim nadzorom. Tožeča stranka torej naročniku ni nudila zgolj svojih storitev, pač pa je opravljala dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, ki jo lahko opravljajo le pooblaščene agencije za zaposlovanje.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka vršila dejavnost, za opravljanje katere ni bila pooblaščena, je inšpekcijski organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je tožeči stranki v skladu s pooblastilom iz četrtega odstavka v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 13. člena ZPDZC izrekel ukrep prepovedi opravljanja te dejavnosti, ki po zakonu predstavlja delo na črno.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev je sodišče sprejelo na seji, saj je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno, tožnik pa tožbi ne prilaga nobenih novih dokazov in tudi ne navaja novih dejstev, ki bi lahko imela vpliv na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.