Jedro

Na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je tožnik v postopku uveljavljal. Tožnik v vlogi oškodovanca kot tožilca tudi zahteve za obnovo postopka ne more vlagati, kar pomeni, da nima verjetnih izgledov za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se postopek odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč, ki jo je prosilec (tožnik) vložil dne 26. 11. 2012 in se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. Bpp 474/2012 ter postopek odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč, ki jo je prosilec vložil dne 5. 12. 2012 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. Bpp 487/2012 združita ter se vodi en sam postopek, pri čemer vodilni spis postane spis pod opr. št. 474/2012 in v katerem bo izdana ena sama odločba. Nadalje je odločila, da se prošnji tožnika za brezplačno pravno pomoč, vloženi dne 26. 11. 2012 in 5. 12. 2012, zavrneta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev izrednih pravnih sredstev (obnova kazenskega postopka ter zahteva za varstvo zakonitosti) zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 5753/2010 z dne 10. 10. 2012 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 5753/2010 z dne 24. 11. 2011. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožena stranke je vpogledala v spis Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. I K 5753/2010 in ugotovila, da je tožnik pri pristojni Policijski upravi Novo mesto vložil ovadbo zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po členu 256 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). Okrožno državno tožilstvo je ovadbo tožnika zavrglo, ker je presodilo da ni podan utemeljen sum, da je bilo storjeno naznanjeno kaznivo dejanje. Tožnik je v zakonskem roku prevzel pregon v svojstvu oškodovanca kot tožilca. Na podlagi ugotovitev je Okrožno državno tožilstvo Novo mesto vložilo otožni predlog (Kt 222/09 z dne 23. 2. 2009), s katerim je obdolženemu A.A. očitalo storitev kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po 240/1 KZ v zvezi s členom 7/1 KZ-1. Enako je očitalo tudi obdolženi pravni družbi B. d.d. Po opravljenem dokaznem postopku je Okrajno sodišče v Novem mestu izdalo sodbo, s katero je oba obdolžena, tako A.A. kot tudi družbo B. d.d., oprostilo obtožbe očitanega kaznivega dejanja. Višje sodišče pa je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka pri tem tudi ugotavlja, da je imel tožnik v pritožbenem postopku pooblaščenca, ki je v njegovem imenu vložil pritožbo zoper sodbo prvostopnega sodišča. Presodila je, da tožnik nima izgleda za uspeh za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti niti za vložitev zahteve za obnovo postopka. Zahtevo za varstvo zakonitosti je namreč mogoče vložiti le zaradi, v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), naštetih kršitev zakona. Pri tem ugotavlja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (420/II ZKP). Glede na nejasno dopolnitev prošnje, v kateri je tožnik navedel, da želi zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je tožnika pozvala, naj natančneje navede razloge, zaradi katerih želi vložiti to pravno sredstvo in da natančneje obrazloži kršitve določb kazenskega postopka. Tožnik na dopis tožene stranke v odrejenem roku ni odgovoril. To pomeni, da objektivni pogoj, ki je potreben za pozitivno odločitev o dodelitvi BPP, ni izkazan. Poleg tega tožena stranka tudi ugotavlja, da je drugostopno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča ugotovilo, da so razlogi iz izpodbijane sodbe prepričljivi in v skladu s podatki spisa.

Glede obnove kazenskega postopka tožena stranka ugotavlja, da se le-ta lahko vloži le iz razlogov, ki so taksativno našteti v določbi prvega odstavka 410. člena ZKP. Skladno z navedeno določbo ZKP je mogoče kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti samo v korist obsojenca. Glede na dejstvo, da sta bila v postopku oba obdolženca obtožbe oproščena, po mnenju tožene stranke zahteve za obnovo postopka ni smiselno vlagati, saj tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh.

Tožena stranka je na podlagi navedenega ugotovila, da pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku po določbi 24. člena ZBPP niso izpolnjeni in je odločila, da se njegova prošnja zavrne.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in poudarja, da je odločitev zanj življenjskega in eksistenčnega pomena. Navaja, da je strokovna služba za BPP Okrožnega sodišča v Novem mestu do strank „neprijazna“, da so zaposleni nedostopni tako fizično kot telefonsko. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe ZBPP, Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter ZKP. Glede na to, da se je v preteklosti znašel v položaju socialnega upravičenca, bi tožena stranka lahko uporabila tudi Zakon o socialnem varstvu, ker bi morda tam našla razloge za odobritev brezplačne pravne pomoči. V prošnji za dodelitev BPP je zapisal, da želi odobritev BPP, ker bi rad sprožil poleg zahteve za varstvo zakonitosti tudi obnovo kazenskega postopka. Pri tem je zapisal, da želi obnovo postopka sprožiti zaradi novih dejstev in novih okoliščin. Žal pa mu služba za BPP njegove prošnje ni odobrila. Zato predlaga, naj sodišče sklep in odločbo tožene stranke razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma, naj samo odloči tako, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila, vztraja pri svoji odločitvi ter dejanskih in pravnih razlogih za svojo odločitev. Tožbene ugovore v celoti zavrača. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik na odgovor na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

Pri presoji upravičenosti prosilca za BPP je po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vlagati pravna sredstva (1. alineja 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je, med drugim, pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Gre za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti odobritve BPP, ki pa ne sme posegati v namen BPP, kot ga opredeljuje prvi odstavek 1. člena ZBPP.

Navedena pravna ureditev organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje razumnosti oziroma verjetnih izgledov za uspeh z vložitvijo izrednih pravnih sredstev (zahteva za varstvo zakonitosti oziroma obnove postopka). Tožena stranka je jasno in na zakonu utemeljeno obrazložila zakaj šteje, da je pričakovanje tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Pravilna je njena ugotovitev, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih razlogov, med katerimi so tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so le-te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je tožnik v postopku uveljavljal. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožnik ni imel dostopa do organa za reševanje njegove vloge. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je bil tožnik pozvan, naj natančneje navede razloge, zaradi katerih želi vložiti to pravno sredstvo in da natančneje obrazloži kršitve določb kazenskega postopka. Pavšalna zatrjevanja po mnenju tožene stranke niso zadostovala in na to je bil tožnik tudi opozorjen. Na dopis sodišča tožnik v odrejenem roku ni odgovoril. Zato je tožena stranka tudi po presoji sodišča tožnikove navedbe ocenila kot pavšalne. Verjetnost izgledov za uspeh po 24. členu ZBPP zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva tako organ za BPP tudi po presoji sodišča ni mogel niti preizkusiti. Ni pa tudi nepomembno, da je že drugostopno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča ugotovilo, da so razlogi iz izpodbijane sodbe prepričljivi in v skladu s podatki spisa. To pomeni, da je tožnik bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavljal že pred pritožbenim sodiščem in so bile pred tem sodiščem že presojene. Sodišče se strinja tudi s presojo tožene stranke, da tožnik tudi ne bi imel izgleda za uspeh glede obnove kazenskega postopka.

Obnova kazenskega postopka je urejena v prvem odstavku 410. člena ZKP, kjer je določeno, da se le-ta lahko vloži le iz razlogov, ki so taksativno našteti v določbi prvega odstavka citiranega člena. Tožnik je v prošnji navajani razlog za obnovo postopka utemeljeval z novimi dejstvi in novimi okoliščinami, vendar pa se skladno z navedeno določbo, kot je pravilno presodila tožena stranka, kazenski postopek obnovi le v primeru, če je končan s pravnomočno obsodbo, in sicer v korist obsojenca. V obravnavani zadevi pa iz upravnega spisa izhaja, kar niti ni sporno, da sta bila oba obdolženca obtožbe oproščena. Tožnik v vlogi oškodovanca kot tožilca zahteve za obnovo postopka ne more vlagati, kar pomeni, da nima verjetnih izgledov za uspeh.

Po presoji sodišča ni utemeljen tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka presojati tožnikovo finančno stanje. Za odobritev brezplačne pravne pomoči morata biti namreč izpolnjena oba pogoja, tako finančni kot objektivni pogoj. V kolikor eden od pogojev, kakor v tem primeru (objektivni pogoj), ni izkazan, odobritev brezplačne pravne pomoči ne bi imela podlage v določbah ZBPP.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.

Sodišče tožniku še pojasnjuje, da je tožnik že po določbah Zakona o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks v zadevah brezplačne pravne pomoči. Zato o njegovi prošnji niti ni posebej odločalo.