Jedro

Sodišče je opis kaznivega dejanja glede na obtožbo spremenilo v korist obsojenca, namreč kot pomoč pri kaznivem dejanju namesto opisa (so)storilstva, pri tem pa je bila povsem ohranjena objektivna identiteta med sodbo in obtožbo.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega A.P. in zagovornice obsojenega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni A.P. in S.F. sta dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak povprečnino v znesku 800 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni S.F. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. točko 1. odstavka 212. člena KZ ter v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila kazen enega leta zapora. A.P. je bil z isto sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ, ter mu je bila izrečena kazen enega leta zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornikov obsojenega A.P. in obsojenega S.F., kot tudi pritožbi obsojenega P.L. in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obsojenega S.F. je dne 16.5.2006 vložila zoper pravnomočni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve materialnega zakona kot posledice zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem se je sklicevala na navedbe v postopku in v pritožbi. Po njenem mnenju pri obsojencu ni podan subjektivni element kaznivega dejanja, prvostopenjska sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih in bistvenih okoliščinah, zlasti glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja, oziroma so ti nejasni in v nasprotju z zapisniki o izpovedbah prič in listinskih dokazih v spisu, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po 11. točki 371. člena. Poleg tega se po mnenju zagovornice sodba opira na dokaz, na katerega se ne bi smela, kar predstavlja bistveno kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker je policija opravila pregled telefona brez odredbe sodišča. Zagovornica je predlagala, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavi obe izpodbijani sodbi.

Zagovornik obsojenega A.P. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti dne 30.5.2006 ter v zahtevi uveljavil določbo 427. člena ZKP, ker naj bi bil podan precejšen dvom o resničnost odločilnih dejstev. Pri tem se ne strinja z izpovedbo priče B.M., na katerega se sklicuje sodišče. Sodišče je kršilo tudi objektivno identiteto med sodbo in obtožbo, saj je v sodbi drugačen opis kot v obtožbi, tako da gre po mnenju zagovornika za drug dejanski opis in drug dogodek, kot je v obtožnici. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenega A.P. oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavi izpodbijani sodbi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo zagovornice obsojenega S.F. menil, da je neutemeljena. V opisu dejanja so po njegovem mnenju vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen S.F. Zasega mobilnega telefona in njegov pregled je v skladu z določbo 148. člena ZKP. Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe je v okviru proste presoje dokazov. Glede zahteve zagovornika obsojenega A.P. pa vrhovni državni tožilec meni, da se zagovornik ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP. Glede obsojenega A.P. sodišče ni prekoračilo obtožbe, ker je spremenilo obtožbo v korist obsojenca ter je samo dopolnilo opis dejanja z okoliščinami, zaradi katerih se pravna opredelitev kaznivega dejanja spremeni iz storilstva v pomoč kot blažjo obliko udeležbe.

Zahtevi zagovornice obsojenega S.F. in zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornica obsojenega S.F. že sama v uvodu in v obrazložitvi zahteve poudarja, da naj bi bile bistvene kršitve določb kazenskega postopka in materialnega zakona posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz same vsebine zahteve je razvidno, da ni podana bistvena kršitev določb ZKP iz 11. točke 371. člena ZKP, kajti zagovornica le uveljavlja svojo razlago izvedenih dokazov in s tem graja dokazno oceno v izpodbijanih sodbah. Glede obsojenčeve kršitve pravice do obrambe, ki naj bi predstavljala tudi kršitev določbe 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), navaja le, da ugotovljena vrednost vozila ni pravilna. Sodišče prve stopnje se je glede te ocene oprlo na lastnika oškodovane družbe, pričo B.P., tako da v zahtevi ponovljen predlog za pravilno in strokovno ugotovitev vrednosti vozila predstavlja le uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Stališče sodišča druge stopnje glede pregleda zaseženega telefona s strani policije, kar je zagovornica uveljavljala že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, je povsem pravilno. V tem primeru je policija ravnala v skladu s 1. in 2. odstavkom 148. člena ZKP, ki policiji daje pristojnost za takšen pregled.

Prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona, saj so v opisu dejanja v izreku sodbe pod št. I glede obsojenega S.F. podani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po 3. odstavku v zvezi s 1. točko 1. odstavka 212. člena KZ ter v zvezi s 25. členom KZ.

Neutemeljena je tudi zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A.P. Zagovornik se ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP, sklicevanje na to določbo pa predstavlja le uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Zagovornik obsojenega A.P. ponavlja obsojenčev zagovor in graja dokazno oceno sodišča, torej neposredno uveljavlja prav razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako je neutemeljeno uveljavljanje prekoračitve obtožbe, kajti sodišče je opis kaznivega dejanja glede na obtožbo spremenilo v korist obsojenca, namreč kot pomoč pri kaznivem dejanju namesto opisa (so)storilstva kaznivega dejanja, pri tem pa je bila povsem ohranjena objektivna identiteta med sodbo in obtožbo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih zagovornica obsojenega S.F. in zagovornik obsojenega A.P. uveljavljata v zahtevi, niso podane, obe zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato obe zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo.

Izreko o plačilu povprečnine za oba obsojenca temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in premoženjsko stanje obeh obsojencev, ki je razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.