Jedro

Za presojo, ali je izpolnjen pogoj iz določbe 52. člena ZMZ-1, ni pomembno, ali je tožnik med razlogi res izrecno navajal (tudi) revščino, temveč da vse tožnikove navedbe očitno kažejo na ekonomski značaj razlogov za zapustitev izvorne države in da ni navajal drugih okoliščin za to dejanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 4. 10. 2017 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito, 23. 10. 2017 pa je bil z njim opravljen osebni razgovor. Na podlagi obeh razgovorov toženka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z revščino oziroma s težko ekonomsko situacijo svoje družine ter da je iz Alžirije odšel z namenom, da bi si v Sloveniji poiskal zaposlitev in družini v Alžirijo pošiljal denar. Toženka nadalje navaja, da je glede na tožnikove navedbe njegova izvorna država Alžirija, to pa je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Poleg tega tožnikove navedbe ne vsebujejo nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna država v smislu 61. člena ZMZ-1, saj navedbe, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite, glede na to, da v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Na podlagi navedenega je toženka presodila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, hkrati pa prihaja iz varne izvorne države v smislu 61. člena ZMZ-1, pri čemer pri njem ne obstajajo nobene osebne okoliščine niti mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da toženka v tožnikovih izjavah, podanih ob podaji prošnje 4. 10. 2017 in ob osebnem razgovoru 23. 10. 2017, ni imela podlage za sklep, da prošnjo utemeljuje z revščino oziroma s težko ekonomsko situacijo svoje družine. Iz njegovih navedb naj bi izhajalo, da je v izvorni državi iskal delo, vendar je bil pri tem neuspešen, ker je mogoče do dela priti samo preko poznanstev, da je doma skrbel za dva brata, ki sta invalida, ter da je za pomoč prosil pristojne organe, vendar mu ti iz njemu neznanih razlogov pomoči niso ponudili. Toženki očita, da mu uradna oseba ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in ob kasnejšem osebnem razgovoru ni postavila nikakršnih dodatnih vprašanj, s katerimi bi enostavno pridobila odgovore tožnika, ki bi razblinili dvom o tem, ali obstajajo razlogi, na podlagi katerih bi bil tožnik lahko upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Organ je namreč ob upoštevanju načela materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki bi lahko bila pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Toženki očita, da je na podlagi tožnikovega odgovora, ki je nakazoval na možnost izključitev relevantnih razlogov, napravila sklep, da tožnik v izvorni državi ni preganjan iz razlogov iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. S svojim sklepanjem naj bi stopila v past nepopolne disjunkcije, česar pa na podlagi tožnikovih izjav in manjkajočih vprašanj ni mogoče storiti. Če bi bila z eksplicitnimi vprašanji vzpostavljena podlaga za popolno disjunkcijo, bi toženka lahko prišla do enakega sklepa, vendar pa na način, ki ne bi puščal dvoma o tem, da so bila ugotovljena vsa relevantna dejstva. Trdi, da iz njegovih izjav ni mogoče sklepati, da je živel na socialnem robu, in da ni rekel, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine. Možnosti obstoja okoliščin, na podlagi katerih ga vsakič znova doleti neuspeh ob iskanju zaposlitve, so prav lahko takšne, ki jih kot oseba z zgolj osnovnošolsko izobrazbo ne uspe jasno izraziti ob odsotnosti točnih vprašanj. Njegove trditve o tem, da je bil s strani centra za socialno delo vedno znova zavrnjen tudi pri iskanju pomoči za invalidna brata, bi toženki lahko vzbudile pomisleke o tem, da morda le obstajajo razlogi, na podlagi katerih se tožnik in njegova družina v izvorni državi soočajo z očitno in ponavljajočo diskriminatorno obravnavo. Glede očitkov, da ni predložil identifikacijskih dokumentov pa navaja, da je toženka spregledala njegov trud po tem, da bi dokumente pridobil, in da jih v kratkem času med podajo prošnje in osebnih razgovorom ni mogel pridobiti. Meni, da bi mu toženka morala postaviti rok za predložitev dokumentov in dokazov v njegovo korist, česar pa ni storila.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da iz tožnikovih izjav jasno izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, revščine oziroma težke ekonomske situacije v družini. Dvomi v tožnikovo izjavo o tem, da je zaposlitev mogoče dobiti samo s poznanstvi. Meni, da so navedbe o tožnikovem neuspehu pri iskanju pomoči za invalidna brata nerelevantne, saj je v tem primeru predmet presoje vprašanje, ali pogoje za mednarodno zaščito izpolnjuje tožnik, ne pa njegova brata. Navaja, da je tožniku zastavila ustrezna vprašanja in da je imel pri razgovoru pooblaščenca, ki je imel možnost postavljanja vprašanj. Navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, je ne zavezuje k zastavljanju konkretnejših vprašanj, ki bi ga vodila k navajanju drugih okoliščin. Tožniku naj bi v zvezi s predložitvijo dokazil in dokumentacije postavila rok, in sicer do konca osebnega razgovora, tožnik pa ni prosil za podaljšanje tega roka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Po presoji sodišča toženka obstoj razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov.

8. Toženka v izpodbijani odločbi ustrezno povzema tožnikove izpovedbe o razlogih za zapustitev izvorne države. To je, da je dohodek v njihovi družini zelo slab, da ima dva invalidna brata, da dela samo sestra, ki je učiteljica, da starša ne delata, sam pa je le priložnostno delal na tržnici in gradbišču. Tožnik je večkrat zaprosil za zaposlitev državne ustanove, vendar dela ni dobil, ker vse poteka preko poznanstev. Večkrat je zaprosil za pomoč za invalidna brata in za boljše bivalne pogoje, pa tudi ničesar od tega ni dobil. Zaradi takšne situacije se tožnik more poročiti, ker ne more plačati dote, doma pa tudi nimajo prostora, kamor bi pripeljal ženo. Težko bi si ustvari družino in si kupil stanovanje. Tudi sestra se ne more poročiti, saj sicer doma ne bi imeli njenega prihodka in se ne bi mogli preživljati. Na toženkino izrecno vprašanje o tem, zakaj je zapustil Alžirijo, je povedal, da tako ne more več živeti, zato se je odločil, da gre v Slovenijo, se tukaj zaposli in pošilja denar svojim v Alžirijo. Na dodatna toženkina vprašanja je potrdil, da Alžirije ne bi zapustil, če bi imel stalno zaposlitev in urejeno bivališče, ter zanikal da bi bil v izvorni državi preganjan. Če pa bi se vrnil v Alžirijo, bi spet živel v revščini.

9. Za presojo, ali je izpolnjen pogoj iz navedene določbe ZMZ-1, ni pomembno, ali je tožnik med razlogi res izrecno navajal (tudi) revščino, temveč da vse tožnikove navedbe očitno kažejo na ekonomski značaj razlogov za zapustitev izvorne države in da ni navajal drugih okoliščin za to dejanje. Ker ekonomski razlogi ne ustrezajo nobenemu izmed razlogov za mednarodno zaščito iz 20. člena ZMZ-1 (tako za status begunca kot za status subsidiarne zaščite), je toženka utemeljeno presodila, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. 10. Neutemeljeni so tožbeni očitki, da toženka v postopku ni izpolnila svojega bremena in da bi morala na podlagi načela iskanja materialne resnice postaviti ustrezna vprašanja, ki bi mu omogočila, da bi navajal ustrezne razloge za priznanje mednarodne zaščite oziroma da bi morala ugotavljati tudi druga dejstva in dokaze, ki so pomembni za ugotovitev popolnega dejanskega stanja. Drži sicer, da je kljub temu, da je navajanje razlogov ter v tem okviru dejstev in dokazov, ki so pomembna za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, v prvi vrsti najprej na prosilcu (21. člen ZMZ-1), toženka res tudi sama dolžna zbrati vse potrebne podatke in ni vezana samo na navedbe in predložene dokaze prosilca (8. člen ZUP). To pa nikakor ne pomeni, da je toženka dolžna ugotavljati dejstva in zbirati dokaze o katerihkoli okoliščinah, ki bi po določbah zakona lahko (teoretično) prišle v poštev za priznanje mednarodne zaščite, temveč ima tako obvezo le glede tistih, na katere se vsebinsko nanašajo prosilčeve navedbe. Kaj drugega ne izhaja niti iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006 in sodbe tega sodišča I U 1160/2013 z dne 23. 10. 2013, na kateri se tožba sklicuje.

11. Glede na navedeno je toženka tožniku v obeh razgovorih postavila ustrezna vprašanja. Ker pa iz vseh tožnikovih navedb v postopku izhaja le, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, to je, da bi v Evropi z delom zase in za svojo družino priskrbel dodatna sredstva za preživljanje, toženka ni bila dolžna postavljati dodatnih vprašanj o preganjanju, ki ga tožnik ne omenja in na katerega v konkretnem primeru ni mogoče niti sklepati, niti ga tožnik ne zatrjuje. Glede na pojasnjeno toženka ni imela prav nobene podlage za to, da bi sklepala na to, da je tožnik izvorno državo zapustil iz katerihkoli drugih razlogov kot ekonomskih. To pa glede na namen mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1 niso tista dejstva, ki bi lahko bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

12. Na drugačno presojo obravnavanega primera ne vplivajo niti tožbene navedbe o tem, da bi toženka morala sklepati na diskriminatorno obravnavo tožnika in njegove družine v izvorni državi na podlagi njegovih navedb o neuspelih poskusih, da dobi službo oziroma da za svoja invalidna brata pridobi ustrezno socialno pomoč. Tožnik ne pove, na kateri (p)osebni okoliščini, naj bi temeljila zatrjevana diskriminatorna obravnava oziroma v čem naj bi šlo za diskriminatorno obravnavo. Zgolj morebitno dejstvo, da tožniku ni uspelo pridobiti zaposlitve oziroma pomoči za invalidna brata, pa ne kaže na kakšno tožnikovo (p)osebno okoliščino, ki bi lahko bila relevantna po določbah ZMZ-1. Tožnik pa tudi v tožbi (ki jo vlaga po kvalificirani osebi - svetovalki za begunce) ne pove, na kakšno svojo (p)osebno okoliščino s tem meri. Nenazadnje pa tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje, da bi mu bilo v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe onemogočeno zatrjevati kakšno dejstvo, ki bi lahko bilo pomembno za priznanje katerekoli od oblik mednarodne zaščite po ZMZ-1, niti v njej ne zatrjuje obstoja kakšnega takšnega dejstva. V takšnih okoliščinah pa tožnik ne more uspeti niti s posplošenimi tožbenimi navedbami, da ga je toženka s tem, ko mu ni postavila roka, prikrajšala za možnost, da predloži dokumente in dokaze v svojo korist, saj namreč nič ne pove o tem, katero pravno odločilno dejstvo naj bi z njimi sploh dokazoval. 13. Toženka izpodbijano odločbo poleg prve alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljuje tudi z razlogom iz druge alineje istega člena ZMZ-1. Da se Alžirija v razmerju do tožnika ne bi smela šteti za varno izvorno državo v smislu 61. in 62. člena ZMZ-1, pa tožnik v tožbi sploh ne zatrjuje, saj ne izpodbija toženkine presoje, da je Alžirija varna država, niti njene ugotovitve, da je alžirski državljan (ne glede na to, da tožnik ni predložil osebnih dokumentov, je namreč toženka sledila njegovi navedbi, da je alžirski državljan), niti ne trdi, da mu ob vrnitvi v Alžirijo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 14. Sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.