Jedro

Sodišče prve stopnje torej zatrjevanemu ravnanju v skrajni sili ni sledilo, pravilno pa se tudi sicer ni ukvarjalo s presojo po določbi splošnih pogojev o skrajni sili. Čeprav je med drugimi zavarovana nevarnost ravnanje v skrajni sili, toženka tudi v primeru ugotovljenega tožnikovega ravnanja v skrajni sili ne more odgovarjati za škodo zaradi tovora, katere vzrok je v neustrezno pripetem tovoru in ne v trčenju, prevrnitvi, zdrsu ali padcu vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnik) od tožene stranke (toženke) zahtevala plačilo 14.548,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2017 dalje do plačila, in (II.) odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženki 1.898,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je izvedencu v celoti sledilo, saj naj bi podal prepričljivo ekspertizo. Izvedenec ni ugotavljal, na kakšen način naj bi bil tovor pritrjen, in ni znal pojasniti, kako bi moral biti pritrjen. Na podlagi poizvedb pri podjetju S. d.o.o. (podjetje S.) je ugotovil, katere naprave je imelo tovorno vozilo vgrajene, in na tej podlagi napravil zaključke. Slednjim je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, čeprav je izvedenec izpovedal, da ni razpolagal z vsemi podatki (o hitrosti vozila, o stanju vozišča, o kraju nezgode in o masi vozila skupaj s tovorom). Glede hitrosti, časa in poti je izvedenec povedal, da bi bilo treba razpolagati s tahografom, in dodal, da si kraja nezgode ni pogledal, ker naj bi voznik rekel, da ne more točno povedati, kje je prišlo do nesreče. Že iz slednjega je razvidno, da mnenje ni strokovno in da je pomanjkljivo ter ne more služiti kot verodostojen dokaz. Izvedensko mnenje v celoti temelji na tehničnih podatkih o vgrajenih napravah, ki jih je izvedenec pridobil od podjetja S., in na podlagi Pravilnika o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu. Normalno je, da je podjetje S. povedalo najboljše o svojem vozilu. Tega bi se moral izvedenec zavedati in upoštevati morebitna odstopanja od idealnega delovanja vgrajenih naprav. Če bi ugotovitve izvedenca držale, do konkretne prometne nesreče in podobnih nesreč ne bi prišlo. Splošno znano je, da do podobnih nesreč prihaja, saj ima danes večina vozil vgrajeno napravo ABS. Zaključke je podal le na teoretičnem nivoju in upoštevaje idealne pogoje, kar ni bila njegova naloga. Zaključki bi morali temeljiti na njegovem strokovnem znanju in praktičnih izkušnjah ter upoštevaje dejanske okoliščine prometne nesreče. Na podlagi nestrokovnih in pomanjkljivih ugotovitev sodnega izvedenca sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbama tožnika in voznika, ki sta prepričljivo in verodostojno izpovedala o okoliščinah prometne nesreče. Tožnik je povedal, da je poklical policijo, ki je zavrnila ogled nesreče. Poklical je tudi toženko, ki ravno tako ni hotela priti na kraj nesreče. Zavrnitev ogleda in odklonitev zahtevka v pravdi je neposlovno ravnanje toženke, ki krši temeljna načela obligacijskega razmerja, predvsem načelo vestnosti in poštenja. Pravda ne bi bila potrebna, če bi se toženka odzvala in prišla na kraj nesreče. Njenemu ravnanju sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je med drugim ob opisu nastanka prometne nesreče omenil, da je bila preprečena nepredvidljivo večja škoda. Slednjih navedb toženka ni prerekala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so po veljavnih splošnih pogojih zavarovane tudi nevarnosti, in sicer preprečevanje večje škode na stvareh (ravnanje v skrajni sili). Sodišče prve stopnje se o tej trditvi ni izreklo in te zavarovane nevarnosti ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Glede na navedeno sta podani bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi vtožuje povračilo škode, ki naj bi mu zaradi zdrsa tovora s prikolice nastala na tovornem vozilu, na podlagi sklenjene zavarovalne police s kritim zavarovanjem nadstandardnega kaska. Sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe so splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska. Upoštevaje 10. točko prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev je zavarovana nevarnost tudi preprečevanje večje škode na stvareh (ravnanje v skrajni sili), medtem ko po 1. točki drugega odstavka 3. člena zavarovanje ne krije škode, če ni posebej dogovorjeno, zaradi tovora, razen v primeru, ko tovor zaradi trčenja, prevrnitve, zdrsa ali padca vozila povzroči dodatno škodo na vozilu. Sodišče prve stopnje upoštevaje zaključke izvedenca med drugim ni sledilo izpovedbama tožnika (op. ta ni bil neposredno prisoten ob sami nesreči) in voznika o nenadnem sunkovitem zaviranju, ker naj bi se pred kamion vrinilo drugo vozilo. Na podlagi izvedenske ekspertize pa je med drugim še ugotovilo, da ni prišlo do poškodbe pnevmatike, da ni prišlo do zdrsa vozila (zanašanja) oziroma do nesreče zaradi zaviranja in da je vzrok za zdrs tovora neustrezna oziroma nezadostna pritrditev tovora. Sodišče prve stopnje je sklepno zaključilo, da ne držijo tožbene trditve o načinu in vzrokih nastanka nesreče in zavarovalnega primera, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožbena kritika izvedenske ekspertize ni utemeljena. Uvodoma velja v tej smeri poudariti, da je sodni izvedenec v konkretni zadevi izdelal pisno ekspertizo in da je bil po pripombah tožnika v zadevi tudi zaslišan. Zaslišanje izvedenca je bilo zaključeno, ko sodišče in stranki zanj niso imeli več nobenih dodatnih vprašanj, pri čemer tožnik izvedbe ustnega zaslišanja (in zaključka dokaznega postopka) ni z ničemer grajal in ni v tej smeri podal nobenih pripomb ter ugovorov. Že na podlagi navedenega se obširna pritožbena kritika izvedenske ekspertize izkaže kot neutemeljena, pri čemer pritožbeno sodišče tudi sicer soglaša s stališči sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je ekspertizi angažiranega izvedenca v celoti sledilo. Izvedenec je obširno obrazložil zgoraj pojasnjene bistvene zaključke, zato ni jasno, kaj želi pritožba doseči s pripombo, da ni ugotavljal, kako naj bi bil tovor pritrjen in, da ni znal pojasniti, kako bi moral biti pritrjen. Vsekakor je izvedenec ugotovil, da bi moral upoštevaje konkretne okoliščine primera ustrezno pritrjen tovor ostati na mestu in da je vzrok za poškodbe na tovornem vozilu (lahko le) neustrezna oziroma nezadostna pritrditev tovora (in ne „intenzivno“ zaviranje). Drži, da si izvedenec ni pogledal kraja nezgode, ker voznik ni mogel točno opredeliti le-tega, vendar je upošteval tožničine trditve o (okvirnem) kraju nezgode in ob ustnem zaslišanju še izpovedbe voznika o hitrosti vozila. Glede mase vozila je bil seznanjen s tovornim vozilom in polpriklopnik ter z maso tovora (24 ton). Glede stanja vozišča pa je poudaril, da bi bilo relevantno le poledenelo in neposuto vozišče, medtem ko naj bi se dogodek pripetil junija. Upoštevaje povedano in razloge sodišča prve stopnje ter izdelano ekspertizo in njeno ustno dopolnitev se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da je ekspertiza nestrokovna in pomanjkljiva ter ne more služiti kot verodostojen dokaz. Lastni pritožbeni dokazni oceni izvedenske ekspertize in lastnemu mnenju tožnika, da do podobnih nesreč prihaja kljub vgrajenim sistemom ABS, pritožbeno sodišče ne more slediti. Izvedenec, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, je namreč pojasnil, da je največji pojemek pri zaviranju manjši od pojemka, ki bi ga morala ustrezno pritrjen tovor in oprema za stabilno pritrditev tovora prenesti. Prav tako se je opredelil tudi glede morebitnega neustreznega delovanja sistema ABS, zato pritožbena pripomba, da je podjetje S. povedala vse najboljše o svojem vozilu in da bi moral upoštevati nekakšna odstopanja, ne more biti utemeljena. Nenazadnje pa tožnik ni niti zatrjeval, da naj bi do zdrsa tovora in posledične škode prišlo zaradi neustreznega delovanja omenjenih sistemov, temveč je med drugim zatrjeval, da naj bi prišlo do (avtomatičnega) sunkovitega zaviranja in zdrsa vozila ter poškodovanja pnevmatike. V spisu prav tako ni najti podlage za lasten pritožbeni zaključek, da izvedenec svojega dela ni opravil na podlagi svojega strokovnega znanja in praktičnih izkušenj, pri čemer je prvo pravzaprav pogoj za angažiranje sodnega izvedenca.

7. Na podlagi povedanega tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje na podlagi neustrezne ekspertize ni sledilo prepričljivima in verodostojnima izpovedbama tožnika ter voznika. Če je tožnik poklical policijo, kar je zatrjeval in izpovedal, in se le-ta ni odzvala ter ni opravila ogleda prometne nesreče, toženka zaradi ravnanja (opustitve) policije (tretjega) ne more trpeti nobenih škodljivih posledic v konkretni pravdi. Da je tožnik s kraja nesreče poklical toženko oziroma zavarovalnega zastopnika toženke, ki naj ne bi želel priti na kraj prometne nesreče, je nedopustna in zato neupoštevna pritožbena novota (337. člen zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Gre za trditve, ki jih tožnik na prvi stopnji sojenja ni podal, pri čemer izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Povedano drugače, tožnik se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na svojo izpovedbo, ki ima nenazadnje povsem drugačno vsebino od tiste, za katero se zavzema pritožba. Upoštevaje povedano pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb v smeri kršitev načela vestnosti in poštenja s strani toženke oziroma ni presojalo ugotovljenega dejanskega stanja preko omenjenega pritožbenega očitka.

8. Pritožba, ki je vložena iz vseh pritožbenih razlogov, zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne konkretizira. Drži pritožbena navedba, da je tožnik izpostavil ravnanje v skrajni sili in da je sodišče prve stopnje povzelo splošne pogoje, v katerih je ena od zavarovanih nevarnosti tudi ravnanje v skrajni sili, vendar pritožba zmotno meni, da toženka teh navedb ni prav z ničemer prerekala in da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. Povedano drugače, tudi sicer pavšalni očitek „bistvene kršitve določb pravdnega postopka“ ni utemeljen. Sodišče prve stopnje namreč izpovedbama tožnika in voznika v tej smeri ni sledilo, medtem ko je toženka ne samo nasprotovala tožbenemu zahtevku, temveč je izpostavila, da je tožnik lahko upravičen do kritja zatrjevane škode le pod pogoji iz 1. točke drugega odstavka 3. člena splošnih pogojev (le za škodo zaradi tovora, ki jo tovor dodatno povzroči na tovornem vozilu zaradi izrecno naštetih vzrokov – trčenja, prevrnitve, zdrsa ali padca vozila). Sodišče prve stopnje torej zatrjevanemu ravnanju v skrajni sili ni sledilo, pravilno pa se tudi sicer ni ukvarjalo s presojo po določbi splošnih pogojev o skrajni sili. Čeprav je med drugimi zavarovana nevarnost ravnanje v skrajni sili, toženka tudi v primeru ugotovljenega tožnikovega ravnanja v skrajni sili ne more odgovarjati za škodo zaradi tovora, katere vzrok je v neustrezno pripetem tovoru in ne v trčenju, prevrnitvi, zdrsu ali padcu vozila. Povedano sklepno, pavšalno zatrjevana ″bistvena kršitev določb pravdnega postopka″ ni podana in tudi, če se sledi zavzemanju pritožbe, da je tožnik ravnal v skrajni sili, do zmotne uporabe materialnega prava ni prišlo.

9. Ker drugih pritožbenih trditev tožnik ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

10. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.