Jedro

Za sklepanje, da je bil objekt tožnikov na kanalizacijsko omrežje priklopljen zakonito, načeloma zadostuje, da ni bil izveden v nasprotju z voljo ali brez vedenja upravljavca, zato je zmotno stališče toženke, da priklopa ni mogoče šteti za zakonitega zgolj zato, ker tožnikom ni bilo izdano še formalno soglasje v skladu z določbami Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode ter določbe Programa opremljanja stavbnih zemljišč s sanitarno in meteorno kanalizacijo v naseljih Vaše, Goričane, Rakovnik in Sora. Na druge okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o morebitni nezakonitosti priklopa (npr. neizpolnjevanje nadaljnjih pogojev iz navedenih predpisov), pa se toženka ne sklicuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Medvode št. 354-154/2018-4 z dne 22. 5. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnikoma naložil plačilo komunalnega prispevka za objekt na naslovu ..., št. stavbe ..., parc. št. 833/9 v k. o. ..., zaradi njegove priključitve na zgrajeno kanalizacijsko omrežje, in sicer v skupni višini 2.218,89 EUR, pri čemer sta tožnika dolžna plačati vsak po 1.109,44 EUR. Odločil je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila na območju navedenega objekta zgrajena javna kanalizacija in da je objekt tožnikov na to omrežje že priključen. Organ pojasnjuje tudi izračun odmerjenega zneska.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil in odločil, da ni bilo stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Medvode (Ur. l. RS št. 45/09, 31/16 in 64/16, v nadaljevanju Odlok). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka na podlagi 80. člena ZPNačrt je investitor oziroma lastnik objekta. Ob sklicevanju na določbe 27. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode (Ur. l. RS št. 61/12 in 45/13) oziroma v letu 2012 veljavnega Programa opremljanja stavbnih zemljišč s sanitarno in meteorno kanalizacijo v naseljih Vaše, Goričane, Rakovnik in Sora (Ur. l. RS št. 48/03 in 70/05) trdi, da pogoji za priključitev brez soglasja oziroma dokazila o plačanem komunalnem prispevku niso bili izpolnjeni. Pogodba, ki sta jo leta 2012 sklenila toženka in tedanja lastnica objekta, nadomešča odločbo o odmeri komunalnega prispevka, ki bi jo moral organ izdati na podlagi tedaj veljavnega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), in je zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti prenehala veljati. Glede pritožbenih očitkov o zastaranju odmere pa se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 98/2013, po kateri se za ta prispevek ne uporabljajo predpisi o obdavčenju, ter navaja, da zakon ne določa roka za izdajo odmerne odločbe.

4. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo. Navajata, da je bila Pogodba o dofinanciranju (pravilno sofinanciranju, op. sodišča) izgradnje kanalizacije na območju naselja ... z dne 22. 8. 2012 sklenjena s tedanjo lastnico, nepremičnino pa sta kupila leta 2015, ko je že bila priključena na kanalizacijo. Menita, da nista zavezanca za plačilo, saj se nista na novo priključevala na komunalno opremo, niti nista povečala površine ali spreminjala namembnosti objekta. Zavezanci za plačilo komunalnega prispevka namreč niso lastniki objektov, ki so v trenutku nastopa lastništva že priključeni na komunalno opremo, saj v tem primeru ne gre več za izboljšanje opremljenosti objekta s komunalno opremo.

5. Ugovarjata tudi višini odmerjenega komunalnega prispevka in trdita, da je toženka izhajala iz napačne pravne podlage. Pravna podlaga za odmero naj bi bila pogodba o sofinanciranju izgradnje kanalizacije v naselju Goričane z dne 29. 8. 2012, kjer je določeno, da prispevek za obravnavani objekt znaša 1.153,51 EUR. Kasnejše spremembe zakonskih in podzakonskih predpisov, na katerih temelji izračun, na sklenjeno pogodbo nimajo vpliva, toženka pa je predpise neutemeljeno retroaktivno uporabila, v zvezi s čemer se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 93/2013. 6. Ugovarjata še, da je zahtevek iz naslova plačila komunalnega prispevka tudi zastaral. V pogodbi določen rok 30 dni, ki je iztekel 21. 9. 2012, je namreč zastaral v petih letih od tega dneva. Komunalni prispevek naj bi v smislu drugega odstavka 3. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) spadal med davke, zaradi česar je na podlagi 125. člena tega zakona pravica do njegove odmere zastarala v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti ali odmeriti, prav tako pa je v istem roku zastarala pravica do njegove izterjave, v zvezi s čemer se sklicujeta na rok določen v pogodbi. Sklicujeta pa se tudi na zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega Zakonika (OZ).

7. Toženka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz drugostopenjske odločbe. Dodaja še, da organ za sklenitev pogodbe iz leta 2012 ni imel podlage v zakonu, saj se skladno z ZUreP-1 komunalni prispevek odmerja z odločbo, zato tudi ni imel možnosti izterjati neizpolnjene pogodbene obveznosti. Meni, da zato, ne glede na pogodbo, ni izpolnjen pogoj za priključitev.

8. V pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2019 tožnika smiselno ponavljata tožbene navedbe, sodišču pa predlagata, naj v ta postopek kot stranskega intervenienta pozove prodajalko in predhodno lastnico dela obravnavanega objekta. Iz kupoprodajne pogodbe, ki sta jo s svojo pravno prednico sklenila tožnika, naj bi namreč izhajalo, da je prodajalka po pogodbi dolžna poravnati vse investicijske izdatke in druge materialne obveznosti, ki se nanašajo na nepremičnino in so nastale do izročitve v posest kupcema. Ob tem ponavljata, da sta kupila komunalno opremljeno nepremičnino, in bosta, če bosta dolžna plačati komunalni prispevek, njegovo povračilo terjala od prodajalke.

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet tega upravnega spora je odločba o odmeri komunalnega prispevka, izdana na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt, po katerem pristojni občinski organ po uradni dolžnosti odmeri komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo.

11. Ker se, ko gre za odmero komunalnega prispevka iz razloga po sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt, ta dajatev odmeri zaradi zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča z novo komunalno opremo in se torej nanaša na nepremičnino, je skladno z 80. členom ZPNačrt zavezanec za plačilo te dajatve subjekt, ki je lastnik nepremičnine v času odmere. Med strankami ni sporno, da sta bila v času izdaje izpodbijane odločbe lastnika nepremičnine tožnika. Izpodbijana odločba zato ni nezakonita, ker sta v njej kot zavezanca določena tožnika, ki naj bi lastnika nepremičnine postala potem, ko je bila nepremičnina že priključena na komunalno opremo. Za določitev zavezanca tudi ni pomemben pravnoposlovni dogovor med tožnikoma in njuno pravno prednico o tem, kdo nosi breme plačila dajatev v zvezi z nepremičnino, saj tak dogovor ustvarja zavezo le med pogodbenimi strankami. Sodišče zato tudi ni sledilo tožnikovem predlogu, naj o upravnem sporu obvesti prejšnjo lastnico.

12. Na drugačno presojo statusa tožnikov kot zavezancev za plačilo komunalnega prispevka ne more vplivati niti pogodba o sofinanciranju, ki jo je toženka v letu 2012 sklenila s pravno prednico tožnikov. Med strankama ni sporno, da ne gre za pogodbo o opremljanju iz 78. člena ZPNačrt (za tako pogodbo bi šlo, če bi investitor sam zgradi del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi), saj tega ne trdi nobena od strank, niti to ne izhaja iz vsebine navedene pogodbe. Prav tako ni sporno, da ne gre za urbanistično pogodbo iz 76. člena Zakona o urejanju prostora (ZureP-1), saj je bila pogodba sklenjena v letu 2012, to je po uveljavitvi ZPNačrt, poleg tega pa tudi ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 103. člena ZPNačrt.1

13. Kot v tožbi navajata tožnika, je bilo v pogodbi o sofinanciranju navedeno, da na zemljišču s parc. št. 833/9 k. o. ... stoji stanovanjska hiša z naslovom ..., ki se na novo priključuje na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje v naselju ..., da sta lastnika zavezanca za plačilo komunalnega prispevka, da za del s hišno število ... komunalni prispevek znaša 1.538,02 evra, ki ga je pogodbenica dolžna plačati na račun občine v tridesetih dneh po podpisu pogodbe, občina pa bo po dokončnem plačilu izdala pisno soglasje za priključitev objekta na novo zgrajeno omrežje.

14. Predmet pogodbe je torej dogovor o plačilu komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča z novo zgrajeno komunalno opremo. Ker pa je po določbi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt odmera komunalnega prispevka upravna stvar, o kateri je pristojni upravni organ dolžan odločiti po uradni dolžnosti, navedena pogodba ni v ničemer spremenila zakonske obveze toženke, da izda odločbo v primeru, ko mora (skladno s citirano določbo ZPNačrt) to storiti po uradni dolžnosti (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt).2 Ker pa pogodba ustvarja le civilnopravno razmerje med pogodbenima strankama, njena sklenitev sama po sebi nima vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, razen kolikor bi bilo na podlagi pogodbe dejansko že izvedeno (v celoti ali delno) plačilo komunalnega prispevka, pa toženka tega v izreku odločbe, s katerim je tožnikoma naložila plačilo komunalnega prispevka, ne bi upoštevala. Sodišče se pri tem ne spušča v veljavnost navedenega pogodbe, saj to glede na določbi 1. in 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.

15. Tožnika tudi ne moreta uspeti z ugovorom zastaranja. V sodni praksi je namreč uveljavljeno stališče (npr. sklep Vrovnega sodišča X Ips 93/2013, sodba Upravnega sodišča I U 1557/2011), da odmera komunalnega prispevka po uradni dolžnosti na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt ni časovno omejena. Komunalni prispevek je sicer javna dajatev, kljub temu pa se zanj ne uporabljajo predpisi o obdavčenju, torej tudi ne ZDavP-2. Po drugem odstavku 3. člena ZDavP-2 je davek po tem zakonu vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Obveznost plačila komunalnega prispevka pa temelji na ZPNačrt, ki ni zakon o obdavčenju, niti ne predpisuje uporabe določb ZDavP-2 pri odmeri komunalnega prispevka. V ZPNačrt rok, v katerem mora občina po uradni dolžnosti izdati odločbo zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ni določen. Takega roka ne določa niti ZUP, kar pomeni, da zakon ne omejuje roka, v katerem je treba izdati odmerno odločbo, zaradi česar upravičenje občine do njene izdaje ne more zastarati. Ker je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o javnopravni obveznosti tožnikov, se tožnika ne moreta sklicevati niti na določbe OZ o zastaranju civilnopravnih terjatev.

16. Utemeljeno pa tožnika uveljavljata nezakonitosti odmere komunalnega prispevka na podlagi Odloka, kot je bil spremenjen potem, ko je bil že izvedenem priključek njune nepremičnine na novo zgrajeno komunalno opremo.

17. Ker iz ZPNačrt izhaja, da je priklop na komunalno (v obravnavani zadevi kanalizacijsko) omrežje vedno pogojen s plačilom komunalnega prispevka, je treba šteti, da je za zakonito odmero komunalnega prispevka (prav tako v skladu s stališči Vrhovnega sodišča RS v sklepih X Ips 4/2014 in X Ips 93/2013, oba z dne 27. 1. 2016) odločilen trenutek, ko se zavezanec (lahko) zakonito priklopi na to omrežje. Ta trenutek nastopi tedaj, ko zavezanec za priklop izpolni vse predpisane pogoje in ko je ta priklop tudi dejansko izvršen.

18. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu X Ips 4/2014 je ugotavljanje trenutka priključitve mogoče tudi (poleg relevantnih listin, posebej soglasja za priklop) na podlagi sklepanja iz drugih dejstev, kot npr. tožnikovega zakonitega uživanja koristi, ki naj bi jih komunalna oprema nudila njegovemu objektu. To je pogojeno s pristankom upravljavca te komunalne opreme, torej z njegovim vedenjem in voljo, da lastnik tako komunalno opremo uporablja. Le če bi bil tožnik priključen na javno infrastrukturo nezakonito, tj. v nasprotju z voljo ali brez vedenja upravljavca, ni mogoče šteti, da je bil na to infrastrukturo že priklopljen in je treba v kontekstu odmere komunalnega prispevka šteti, da se mora nanjo šele na novo priklopiti.

19. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila nepremičnina tožnikov na komunalno opremo priključena že preden sta v letu 2015 postala njena lastnika in torej pred spremembo Odloka v letu 2016, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, saj toženka trditvi tožnikov, da sta kupila objekt, ki je že bil priklopljen na komunalno opremo, ne oporeka. Toženka sicer trdi, da je bil priklop nezakonit, ker pred tem ni bil plačan komunalni prispevek, niti ni bilo pridobljeno pisno soglasje upravljavca omrežja, ne pa tudi, da je bil priklop izveden v nasprotju z voljo ali brez vedenja upravljavca.

20. Ker pa po že omenjenem stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu X Ips 4/2014 za sklepanje, da je bil objekt tožnikov na kanalizacijsko omrežje priklopljen zakonito, načeloma zadostuje, da ni bil izveden v nasprotju z voljo ali brez vedenja upravljavca, je zmotno stališče toženke, da priklopa ni mogoče šteti za zakonitega zgolj zato, ker tožnikom ni bilo izdano še formalno soglasje v skladu z določbami Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode ter določbe Programa opremljanja stavbnih zemljišč s sanitarno in meteorno kanalizacijo v naseljih Vaše, Goričane, Rakovnik in Sora. Na druge okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o morebitni nezakonitosti priklopa (npr. neizpolnjevanje nadaljnjih pogojev iz navedenih predpisov), pa se toženka ne sklicuje.

21. Odmera komunalnega prispevka na podlagi naknadno uveljavljenega predpisa zavezancem, ki so že priključeni na komunalno opremo (če torej ne gre za novo priključitev), posega v že predhodno zaključen dejanski stan oziroma v vzpostavljeno pravno razmerje in zaradi tega lahko neustavno retroaktivno deluje v razmerju do lastnikov objektov (155. člen Ustave RS; prim. tudi že omenjeni sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2014).

22. Kot že obrazloženo, v obravnavani zadevi niti iz izpodbijane, niti iz drugostopenjske odločbe, ne izhaja, da je bil obravnavani objekt tožnikov na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje priključen nezakonito. Ker v takih okoliščinah toženka ni imela podlage, da komunalni prispevek odmeri na podlagi naknadno spremenjenega predpisa, je napačno uporabila materialno pravo.

23. Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter izpodbijano prvostopenjsko odločbo in (ob uporabi pooblastila iz tretjega odstavka 64. člena ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu občinskemu organu v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je organ v ponovnem postopku vezan na v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

24. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, sta tožnika v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče jima je priznalo stroške v znesku 285 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopala odvetnica. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Skladno z drugim odstavkom 103. čena ZPNačrt so z njegovo uveljavitvijo 28. 4. 2007 prenehale veljati določbe 17. do 79. člena in 135. do 155. člena ZUreP-1. Ne glede na to pa so se po tretjem odstavku 103. člena ZPNačrt še naprej uporabljale določbe 17. do 79. člena ZUreP-1, potrebne za spreminjanje in dopolnjevanje ter dokončanje postopkov priprave državnih in občinskih prostorskih aktov, ki se skladno z določbami tega zakona nadaljujejo in končajo po določbah ZUreP-1 2 Prim. sodbo tega sodišča I U 102/2016, ki se sicer nanaša na sodno poravnavo, sklenjeno pred sodiščem splošne pristojnosti.