Jedro

Če je državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ker ni bil izkazan utemeljen sum, da naj bi osumljenka izvršila kaznivi dejanji, mora oškodovanec kot tožilec v predlogu za posamezna preiskovalna dejanja navesti določne razloge, s katerimi dovolj argumentirano nasprotuje državnotožilski presoji, da utemeljen sum ni podan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki ga je oškodovanec kot tožilec A. A. vložil prek pooblaščenca mag. B. B. dne 8. 8. 2023 in dopolnil dne 6. 10. 2023. 2. Zoper sklep se je, kot je uvodoma navedel, "iz vseh pritožbenih razlogov iz določil ZKP" pritožil pooblaščenec ter pritožbenemu sodišču smiselno predlagal, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zavrglo, saj ni vseboval vseh nujnih elementov (smiselna uporaba 168. člena v zvezi s 429. in 431. členom ZKP). Ker je bil nepopoln že prvotni predlog z dne 8. 8. 2023, je prvo sodišče pooblaščenca oškodovanca kot tožilca z dopisom z dne 21. 9. 2023 pozvalo na dopolnitev, mu natančno pojasnilo, katere elemente mora dopolnjena vloga vsebovati, da jo bo mogoče obravnavati kot procesno sklepčen predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ter ga jasno opozorilo, da bo še vedno nesklepčna vloga kot nepopolna zavržena (tretji in četrti odstavek 76. člena ZKP). Pooblaščenec pozivu ni sledil, zaradi česar je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo izpodbijani sklep, ki ga je oprlo na določbo tretjega odstavka 76. člena ZKP (zavrženje nepopolne vloge), ne na določila 434. člena ZKP, kot protispisno navaja pritožnik. Prav tako pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo določbe drugega odstavka 431. člena ZKP in (brez izdaje izpodbijanega sklepa) vlagatelja obvestilo, da posameznih preiskovalnih dejanj ne bo opravilo. Takšno procesno ravnanje je namreč predvideno za primer, ko se sodnik posameznik ne strinja s predlogom za posamezna preiskovalna dejanja, ki pa je sicer popoln, sklepčen in skratka sposoben za obravnavanje, ne za situacijo, ko je treba predlog zavreči kot nepopolno vlogo. Breme sestaviti sklepčno vlogo pa je na strani procesnega udeleženca, v danem primeru oškodovanca kot tožilca.

5. Iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 5. 6. 2023 (list. št. 4 - 5) je razvidno, da je bila zavržena kazenska ovadba zoper osumljenko, ki naj bi dne 7. 9. 2022 preprečila oziroma zlonamerno onemogočila, da bi se izvršila sodna poravnava Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III N 151/2020 z dne 20. 12. 2021, s tem, ko oškodovancu kot tožilcu ni omogočila stika z mladoletnima hčerkama, s čimer naj bi storila dve kaznivi dejanji po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Že po navedenem je prvenstveno treba pripomniti, da bi bil oškodovanec kot tožilec v svojstvu subsidiarnega tožilca načelno upravičen prevzeti kazenski pregon zoper osumljenko izključno zaradi domnevnega izvršitvenega ravnanja na dan 7. 9. 2022, ne pa tudi glede izvršitvenih očitkov na dneve 10. do 11. 9., 14. 9., 21. 9., 24. do 26. 9. in 28. 9. 2022, v zvezi s katerimi državno tožilstvo očitno niti ni zavrglo kazenske ovadbe ter o pojmu subsidiarnega pregona že zato ne more biti govora.

6. Oškodovanec kot tožilec osumljenki po vsebini očita, da naj bi zlonamerno onemogočila uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe, pri čemer je storilčeva zlonamernost konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Kot izhaja iz že citiranega sklepa, je državno tožilstvo kazensko ovadbo zoper osumljenko zavrglo, saj ni bil podan utemeljen sum, da je slednja storila naznanjeni kaznivi dejanji (dne 7. 9. 2022). Tožilka je v razlogih sklepa natančno pojasnila, da se je oškodovancu kot tožilcu 6. 9. 2022, torej le en dan pred očitanima kaznivima dejanjema, iztekel ukrep prepovedi približevanja tako osumljenki kot mladoletnima hčerkama, pri čemer je C. C. zaradi strahu pred njim stike zavračala. Kljub temu je oškodovanec kot tožilec ob 8.10 uri zjutraj (elektronsko sporočilo na list. št. 19) naznanil osumljenki, da želi imeti stik s hčerkama, čemur pa osumljena ni sledila, saj je ocenila, da sta hčerki v stiku z očetom ogroženi. Istočasno je predlagala izvajanje stikov pod nadzorom strokovnega delavca CSD, prav v to smer pa sta starša 29. 9. 2022 sklenila novo sodno poravnavo. Kljub temu je mladoletna C. C. pri očetu še vedno občutila pomanjkanje prijaznosti in varnosti ter se je oškodovanca kot tožilca bala. V tej posledici je državno tožilstvo ocenilo, da osumljenki ni moč očitati zlonamernega preprečevanja stikov z očetom, torej preprečevanja, ki ne bi bilo motivirano zgolj z zaskrbljenim zasledovanjem dobrobiti obeh hčera, temveč z lastnimi zavržnimi vzgibi, na kar dodatno kaže še dejstvo, da je osumljenka nemudoma predlagala spremembo izvajanja stikov, stiki pa so se po 29. 9. 2022 očitno tudi izvajali.

7. Kljub temu, da je pooblaščenec oškodovanca kot tožilca vendarle v zadostni meri konkretiziral ravnanja (opustitve) osumljenke, ki kažejo na onemogočanje stikov oškodovanca kot tožilca s hčerkama, pa pritožbeno sodišče pritrjuje nosilnim in odločilnim razlogom sodišča prve stopnje (točka 6 izpodbijanega sklepa), da ne v prvotnem predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj niti v dopolnitvi predloga ni substanciranih prav nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale sum, da je osumljenka v svojem ravnanju izkazovala zlonamernost, kar je esenca očitanih ji kaznivih dejanj. Predlagatelj niti z besedo ne navede dejstev in okoliščin, ki bi na ravni utemeljenosti suma nasprotovale argumentiranim razlogom, s katerimi je državno tožilstvo (prav zaradi odsotnosti utemeljenega suma) zavrglo kazensko ovadbo, kar ne more imeti drugačne procesne posledice, kot je tehtno zavrženje predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj kot nepopolne vloge. Kot je že bilo povedano, bi moral predlog, tj. ob smiselni uporabi tretjega odstavka 168. člena ZKP, med drugim vsebovati (vsebinsko) opredelitev okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in določno opredeljene dokaze, ki utemeljujejo sum, da je oseba, zoper katero se predlagajo posamezna preiskovalna dejanja, izvršila določeno kaznivo dejanje. Nasprotna izvajanja v pritožbi, češ da je oškodovanec kot tožilec navedel okoliščine oziroma "dejanja osumljenke", iz katerih izhaja utemeljen sum, in dokaze, ki sum utemeljujejo, zato ne morejo biti utemeljena. Prav tako t. i. element predhodnosti (antecedenčnosti) utemeljenosti suma, ki je potreben za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, zahteva zadostitev temu dokaznemu standardu že v trenutku podaje predloga, ne pa šele kasneje, ko naj bi se po stališču pritožnika "pridobivala dodatna dokumentacija". Posledično niti tosmernim pritožbenim navedbam ni mogoče priznati uspeha.

8. Pritožbeni razlogi niso podani, sklepa pa ne bremenijo niti uradoma preizkušane kršitve (peti odstavek 402. člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Zaradi pooblaščenčevega neuspeha v pritožbenem postopku je oškodovanec kot tožilec zavezan plačati 30,00 EUR sodne takse na podlagi tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).