Jedro

Tožnik s predloženim ni uspel izkazati težko popravljive škode, saj le z bančnim izpiskom ne izkazuje svojega finančnega stanja. Pri vknjižbi hipoteke pa gre za zavarovanje terjatve in ne že za odtujitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče odložilo izvršitev izpodbijane odločbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Z izpodbijano odločbo z dne 21. 1. 2008, je Davčni urad D. kot prvostopenjski organ tožniku po opravljenem inšpekcijskem nadzoru dodatno odmeril akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter mu naložil v plačilo akontacijo v skupnem znesku 147.743,90 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1 ni izkazana. Zatrjevanja, da bo s plačilom ogroženo njegovo preživljanje, tožniku ni uspelo izkazati zgolj s predložitvijo izpiska bančnega računa ter navedbo o vknjižbi hipoteke na nepremičnini za zavarovanje terjatve iz naslova davčnih obveznosti, prav tako ni uspel izkazati odvisnosti zdravstvenega stanja od izvršitve izpodbijane odločbe. Glede javnega interesa pa je pojasnilo, da je že zakonodajalec opravil tehtanje javnega interesa s tem, ko je v ZDavP predpisal, da pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži izvršitve odločbe. Izpolnjevanje z zakonom določenih obveznosti pa samo po sebi ne more predstavljati škode.

3. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Trenutno ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za plačilo davčnega dolga. Davčni organ mu je zarubil nepremičnino ter da mu v okviru davčne izvršbe rubi del prihodkov iz naslova pokojnine. Izkazal je, da ima resne zdravstvene težave. Preživetje je z odtegovanjem zneskov pokojnine že tako ogroženo, v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe z dokončanjem davčne izvršbe pa bo izgubil edino stanovanje, v katerem prebiva. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, napačno pa je tudi odločilo glede javnih koristi. Ker tožena stranka na njegovo vlogo ni odgovorila, ji torej ne nasprotuje. S stališčem, da gre pri plačilu davčnih obveznosti za izpolnjevanje zakonsko določenih obveznosti, pa sodišče prve stopnje že posega v meritorno odločitev, ker se postavi na stališče, da davčna obveznost dejansko obstaja. Iz v zahtevi navedenih okoliščin jasno izhaja, da bo škoda, ki bo tožniku nastala v primeru izvršitve izpodbijane odločbe, nepopravljiva in zanj usodna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik z zatrjevanjem v zahtevi in predloženimi dokazi ni izkazal, da mu bo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, s priloženim izpiskom z bančnega računa še ne izkazuje, da mu bo s plačilom davčne obveznosti nastala škoda, ki bo težko popravljiva. Z izpiskom z bančnega računa tudi ne izkazuje svojega finančnega stanja. Prav tako vknjižba hipoteke na nepremičnini za zavarovanje terjatve iz naslova davčnih obveznosti ne izkazuje nastanka težko popravljive škode, saj gre pri tem le za zavarovanje terjatve in ne že za odtujitev.

6. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 namreč sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojev (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Glede na to, da tožnik ni uspel izkazati težko popravljive škode, ki je temeljni vsebinski zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe, ugotavljanje prizadetosti javne koristi oziroma koristi nasprotnih strank v postopku izdaje začasne odredbe niti ni potrebno.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).