Jedro

Če obravnavano kaznivo dejanje ne spada v časovno obdobje v že pravnomočno razsojeni zadevi, kršitev kazenskega zakona v izpodbijani sodbi ni izkazana in zavrnilna sodba ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba obdolženega R. N. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Obdolženi R. N. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika na škodo podjetja C... C.. Izrečena je bila kazen pet mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni eno leto in enajst mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 22. 2. 1999, opr. št. Ks 28/99,je bila izrečena enotna kazen dve leti in tri mesece zapora. Vanjo je bila všteta že prestana kazen po novogoriški sodbi od 1. 7. 1998. Pogojni odpust po tej sodbi, ki da poteče dne 1.6.2000, ni bil preklican. Obdolžencu je bila naložena v plačilo odškodnina oškodovanemu podjetju v znesku 771.731,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in to od delnega zneska 300.325,30 SIT od 7. 10. 1997 do plačila in od delnega zneska 471.406,00 SIT od 1. 9. 1997 do plačila. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo še stroški kazenskega postopka v znesku 3.295,00 SIT in povprečnina v znesku 45.000,00 SIT. Z isto sodbo je bila zavrnjena obtožba, vložena zoper obdolženega zaradi kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika na škodo podjetja E., d.o.o., P. v.. To podjetje je bilo zato s premoženjskopravnim zahtevkom napoteno na pravdo. Stroški tega dela kazenskega postopka so obremenili proračun. Zoper obsodilni del te sodbe se je pravočasno pritožil obdolženec smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni. Smiselno je predlagal njeno spremembo in izdajo zavrnilne sodbe tudi glede tega kaznivega dejanja, sicer pa znižanje izrečene kazni zapora. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno trditev, da je bil obdolženi tudi za to kaznivo dejanje že kaznovan z novogoriško sodbo, ne drži. Kaznivo dejanje po sodbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 17. 9. 1998, opr. št. K 84/98-11, ki je postala pravnomočna dne 17. 10. 1998 brez pritožbe, je bilo storjeno v dneh 9. 2. 1997 in 17. 2. 1997. Sedaj obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje pa je bilo storjeno dne 7. 7. 1997 in dne 15. 7. 1997. Tako ga ni mogoče pravno vnesti v časovno obdobje med 9.2. in 17.2.1997. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da gre za samostojno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika, povsem pravilna in zato zakonita. Zaradi tega izdaja zavrnilne sodbe zaradi že razsojene zadeve nikakor ne pride v poštev. Tudi pritožbena trditev, da obdolženčeva gospodarska družba, v imenu katere je nabavljal pohištvo pri oškodovani gospodarski družbi v C., ni imela blokiranega žiro računa, ni resnična. V spisu je sporočilo njegove banke, ki to trditev v celoti izpodbija. Odločilnega dejstva, da njegova gospodarska družba nabavljenega pohištva ni plačala, ker je bila plačilno nesposobna, sicer ni izpodbijal. S sklicevanjem na poslovni običaj pa goljufivega namena pri sklenitvi tega posla ni mogoče omajati. Posel je bil sicer navidezno običajen; neobičajno in kaznivo početje pa je v tem, da obdolženec ob prevzemu pohištva ni bil plačilno sposoben, kar je vedel, in zato že ob sklenitvi posla ni imel namena plačati obeh računov za dobavljeno pohištvo. Na tak zaključek napotuje tudi za to poslovno razmerje izdani popolnoma neuporabni akceptni nalog. Iskanje možnosti naknadne poravnave tega dolga, omenjeno v pritožbi, pa nima na samo dejansko stanje in na pravno opredelitev očitanega kaznivega dejanja nobenega vpliva. V nasprotju s pritožnikom meni sodišče druge stopnje, da mu je bila za to kaznivo dejanje izrečena povsem primerna kazen. Sodišče druge stopnje poudarja večkratni specialni povratek in višino pridobljene koristi v tem primeru. V zagovoru tudi ni priznanja in obžalovanja ter kesanja, saj vse do te pritožbe obdolženec krivde za očitano kaznivo dejanje ni priznal. Zato sodišče druge stopnje ni našlo podlage za spremembo izrečene kazni zapora v njegovo korist. Glede na obrazloženo tako pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati tako imenovano pritožbeno povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer, ki so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji. Zaključno je pripomniti, da je višji državni tožilec V.d.t. v C. sv‚tnik F. H. v svojem stališču do pritožbe predlagal spremembo izpodbijanega dela sodbe v odločbi o kazenski sankciji tako, da bi se v izrečeno enotno kazen vštela že prestana kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici za čas od 1. 7. 1998 do 1. 6. 2000. Sodišče druge stopnje temu predlogu ni sledilo. Ob izdaji izpodbijane sodbe ta kazen še ni bila prestana. Čeprav sodišče prve stopnje pogojnega odpusta, ki je potekel dne 1. 6. 2000, ni preklicalo, ni izključiti možnosti, da je kaj takega storilo drugo sodišče v državi, saj je bil obdolženec po podatkih v spisu v kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj iste vrste tudi drugod. Ob predvidevanju, da pogojni odpust ni bil preklican, je tako jasno, da bo moral obdolženec po sedaj pravnomočni izpodbijani sodbi še v zapor samo za pet mesecev. Sicer pa bo moralo morebitne dvome v tej smeri odpraviti sodišče prve stopnje v skladu s 133. členom Zakona o kazenskem postopku.