Jedro

Tožba ni vložena zoper odločitev, izdano v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki se šteje za nujno zadevo, pač pa zoper sklep o vračilu sredstev iz naslova BPP, ki predstavlja samostojno pravno podlago za vzpostavitev novega pravnega razmerja med organom za BPP in posameznikom – upravičencem do BPP, ki je javnopravne narave, zato se predmetna zadeva ne šteje kot nujna zadeva in vložena tožba ni prepozna.

Tožnik, ki je v socialnem sporu delno uspel in je prejel invalidsko nadomestilo, prejema katerega ne zanika, je tudi po presoji sodišča dolžan povrniti razliko med stroški, izplačanimi za izvajanje BPP, zmanjšano za znesek, ki ga je po navedeni sodbi povrnila nasprotna stranka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, teka katerih tožnik ne prereka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je prosilec (v tem postopku tožeča stranka) dolžan plačati znesek 504,56 EUR iz naslova vračila stroškov postopka, ki so bili izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči Delovnega sodišča v Celju, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sklepa, na tam navedeni račun pri UJP.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku 29. 6. 2016 dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem I. stopnje v socialnem sporu, v katerem je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani 18. 5. 2018 izdalo sodbo I Ps .../2016, s katero je zahtevku prosilca delno ugodilo. Sodba je postala pravnomočna 22. 8. 2018, prosilec pa je po sodbi prejel dohodke, in sicer nadomestilo za invalidnost. S sklepom z dne 5. 7. 2018 so bili dodeljeni odvetnici v postopku, za katerega je bila prosilcu dodeljena BPP, priznani stroški zastopanja v znesku 718,90 EUR in so bili 30. 8. 2018 tudi izplačani. Po sodbi I Ps .../2016 z dne 18. 5. 2018 je bila tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v znesku 211,42 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je dne 25. 9. 2018 tudi nakazala na račun Delovnega sodišča v Celju v višini 214,34 (glavnica in zamudne obresti). Iz naslova izplačanih sredstev BPP so tako ostala neporavnana še sredstva v višini 504,56 EUR. Glede na prvi odstavek 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ob upoštevanju, da je prosilec na podlagi sodbe I Ps .../2016 z dne 18. 5. 2018 dejansko prejel dohodke, in sicer nadomestilo za invalidnost, je prosilec dolžan povrniti stroške v višini razlike med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka. Organ za BPP je prosilca z dopisom z dne 26. 3. 2020 pozval na plačilo dolgovanega zneska v roku 30 dni, prosilec pa svoje obveznosti v danem roku ni izpolnil, zato je z dnem 12. 7. 2020 prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Na podlagi 378. člena Obligacijskega zakonika je tako dolžan povrniti sredstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 7. 2020 dalje do plačila, in sicer v roku 15 dni.

3. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo, v kateri nasprotuje odločitvi tožene stranke. V tožbi navaja, da vlaga tožbo v zakonitem roku, saj so zaradi odredbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020 in epidemije postopki mirovali, (pritožbeni) roki pa niso tekli. Kot upravičenec BPP z odločbo Bpp 111/2016 z dne 29. 6. 2016 je podpisal izjavo, da je seznanjen z določbami 43., 48. in 49. člena ZBPP, ki določa, v katerih primerih se BPP vrača. Ker se njegov materialni položaj po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ni izboljšal, je po 49. členu ZBPP oproščen oz. ni dolžan povrniti stroškov, ki so bili izplačani iz naslova BPP. Po 47. členu ZBPP stroškov ni dolžan povrniti, ker je v postopku prejel invalidsko nadomestilo, to je dohodek zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Delovno sodišče v Celju z opominom pred izvršbo z dne 21. 1. 2021 izsiljuje plačilo na nezakonit način preko FURS, zato so kršene njegove ustavne pravice in načela (pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave RS, načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS).

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbo zavrže kot prepozno, podredno pa, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljenega. Navedla je, da je bil izpodbijani sklep tožniku vročen 25. 11. 2020, z zakonom določen 30 dnevni rok za vložitev tožbe je pričel teči 26. 11. 2020 in se je iztekel 28. 12. 2020, zato je bila tožba, poslana priporočeno po pošti na Upravno sodišče 2. 2. 2021, vložena prepozno. Ker se skladno s četrtim odstavkom 34. člena ZBPP zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne, je tudi v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19, na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 165/2020), rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper izpodbijani sklep tekel, saj zadeve po ZBPP tudi po Odredbi niso bile opredeljene kot zadeve, ki se ne štejejo za nujne.

5. Nadalje je navedla, da tožba tudi po vsebini ni utemeljena in povzela obrazložitev izpodbijanega sklepa. Na tožbene navedbe je še odgovorila, da pri odločanju o dolžnosti vračila izplačila stroškov tožena stranka ni presojala premoženjskega položaja tožeče stranke v roku enega leta po pravnomočno zaključenem postopku, za katerega je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, ampak je ugotavljala le, ali je tožeča stranka prejela premoženje oziroma dohodke. Določilo 49. člena ZBPP bi bilo mogoče uporabiti le v primeru, če tožeča stranka v postopku, za katerega ji je bila dodeljena BPP, ne bi uspela, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Dolžnost tožeče stranke povrniti izplačana sredstva je vezana na ugotovitev, da je po sodbi dejansko prejela dohodke, njeno finančno stanje pa pri tem ni bilo pomembno in ga tožena stranka zato ni ugotavljala. Nadalje je še odgovorila, da se z izpodbijanim sklepom od tožeče stranke tudi ne terja več, kot je v postopku dejansko dobila, saj je bila tožeči stranki z odločbo, ki jo je nasprotna stranka izdala na podlagi sodbe I Ps .../2016 z dne 18. 5. 2018 priznana pravica do nadomestila za invalidnost v višini 199,99 EUR na mesec, kot je v postopku pojasnila sama tožeča stranka in v dokaz predložila odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, št. 10333-4283/2018 z dne 3. 10. 2018. Tako so navedbe tožeče stranke o neupoštevanju njenega finančnega položaja in naravo prejetega dohodka za odločitev o dolžnosti vračila izplačanih sredstev nerelevantne.

**Presoja pravočasnosti tožbe**

6. Sodišče ni sledilo ugovoru tožene stranke, da je tožba vložena prepozno.

7. Skladno s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Iz povratnice, ki se nahaja v predloženem upravnem spisu, je razvidno, da je bil izpodbijani sklep tožniku vročen dne 25. 11. 2020. Iz tožbe je razvidno, da jo je tožnik 2. 2. 2021 oddal priporočeno na pošto, zato se šteje, da je bila tožba na ta dan vložena pri sodišču. 8. Na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 165/20 in 2/21; v nadaljevanju: Odredba), procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s to odredbo ne štejejo za nujne, niso tekli od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021. Na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, številka Su 407/2020, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 28. 1. 2021 (Uradni list RS, št. 12/21) so procesni roki v zadevah, v katerih so bili z Odredbo začasno ustavljeni, začeli teči s 1. 2. 2021. 9. Predmetna tožba ni vložena zoper odločitev, izdano v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki se po četrtem odstavku 34. člena ZBPP šteje za nujno zadevo, pač pa zoper sklep o vračilu sredstev iz naslova BPP, izdan na podlagi 48. člena ZBPP, ki predstavlja samostojno pravno podlago za vzpostavitev novega pravnega razmerja med organom za BPP in posameznikom – upravičencem do BPP, ki je javnopravne narave1, zato se predmetna zadeva ne šteje kot nujna zadeva. Na podlagi citirane Odredbe v tej zadevi rok za vložitev tožbe do 31. 1. 2021 ni tekel, zato dne 2. 2. 2021 vložena tožba ni prepozna.

**Vsebinska presoja tožbe**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v predmetnem postopku je sklep tožene stranke, s katerim je naložila tožniku vračilo stroškov BPP. V obravnavani zadevi tožnik ne zanika, zato sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bila tožniku dodeljena BPP v socialnem sporu, v katerem je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani 18. 5. 2018 izdalo sodbo I Ps .../2016, ki je postala pravnomočna 22. 8. 2018, s katero je zahtevku prosilca delno ugodilo in je tožnik po sodbi prejel dohodke, in sicer nadomestilo za invalidnost. Prav tako ni sporno, da so bili dodeljeni odvetnici v postopku, za katerega je bila prosilcu dodeljena BPP, priznani in dne 30. 8. 2018 tudi izplačani stroški zastopanja v znesku 718,90 EUR, ter da je bila tožena stranka po sodbi I Ps 1081/2016 dolžna plačati stroške postopka v znesku 211,42 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je dne 25. 9. 20218 tudi nakazala na račun Delovnega sodišča v Celju v višini 214,34 EUR.

12. Ob teh ugotovitvah je po presoji sodišča tožena stranka kot podlago za svojo odločitev pravilno uporabila 48. člen ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke na podlagi 46. člena tega zakona.

13. Pri navedeni zakonski določbi, ki obligatorno določa vrnitev plačanih sredstev BPP, ni določbe, ki bi dopuščala upoštevanje slabega materialnega položaja zavezanca za vračilo kot enega izmed kriterijev, saj določba 48. člena ZBPP dopušča zgolj presojo višine na novo prejetega premoženja, v kolikor je upravičenec do predhodno določene BPP v postopku delno ali v celoti uspel. Neutemeljen je zato tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri presoji dolžnosti vračila prejetih sredstev upoštevati neizboljšan materialni položaj tožnika, skladno z 49. členom ZBPP.

14. Neutemeljeno tožnik tudi ugovarja, da je prejeto invalidsko nadomestilo, katerega prejema ne zanika, dohodek zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi česar ni nastala dolžnost vračila. Določba drugega odstavka 48. člena ZBPP izključuje nastanek dolžnosti vračila le v primeru, če je upravičenec do BPP dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. To pomeni, da pri drugih oblikah pridobljenega premoženja ali dohodkov, ki niso izrecno naštete v tej zakonski določbi, uporaba izjeme od dolžnosti vračanja ne pride v poštev in da so torej zajete v pojem premoženja oziroma dohodkov iz prvega odstavka istega člena. Drugačno tožbeno stališče torej nima podlage v zakonskih določbah.

15. Ob upoštevanju zgoraj navedenih nespornih podatkov je tožnik, ki je v socialnem sporu delno uspel, tudi po presoji sodišča, na podlagi določbe 48. člena ZBPP dolžan povrniti razliko med stroški, izplačanimi za izvajanje BPP v skupni višini 718,90 EUR, zmanjšano za znesek v višini 214,34 EUR, ki jih je po navedeni sodbi povrnila nasprotna stranka, torej znesek 504,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, teka katerih tožnik ne prereka.

16. V tožbi očitane kršitve ustavnih pravic se ne nanašajo na v tem upravnem sporu izpodbijan upravni akt, pač pa na opomin pred izvršbo z dne 21. 1. 2021, ki ga je tožniku izdala Finančna uprava Republike Slovenije, zato teh očitkov sodišče ni presojalo.

17. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 291/2016 z dne 17. 10. 2018.