Jedro

Odklonitev preizkusa alkoholiziranosti je na podlagi določbe 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 95, podlaga za izgubo zavarovalnih pravic. Od odgovora na vprašanje ali je tožnik zavestno odklonil preizkus alkoholiziranosti (odklonitev je razvidna iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku) ali ne (tožnik trdi, da je bil zaradi hudih poškodb dobljenih v nesreči nesposoben za razsojanje), je odvisna izguba ali neizguba zavarovalnih pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka in 3. točka izreka sodbe)razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe in s sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v višini 4.200.000,00 SIT z obrestmi razvidnimi iz 2. odstavka njenega izreka. Hkrati mu je dolžna povrniti tudi njegove pravdne stroške v višini 541.536,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je uveljavljal odškodnino v višini 4.950,000,00 SIT) je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločitev, da tožnik, ki uveljavlja odškodnino na podlagi AO-plus zavarovanja, zavarovalnih pravic ni izgubil in je zato upravičen do nje, sodišče prve stopnje utemeljuje z obrazložitvijo, da je tožnik izpodbil domnevo 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Štelo je za dokazano, da tožnik, glede na njegove hude telesne poškodbe, ni zavestno odklonil preizkusa alkoholoziranosti.

Proti ugodilnemu delu sodbe (2. in 3. točka izreka sodbe) se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Pojasnjuje, da se pritožuje zaradi odločitve glede zavarovalnega kritja, glede višine prisojene odškodnine in glede zamudnih obresti.

Izraža nestrinjanje z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni zavestno odklonil preizkusa alkoholiziranosti in mu očita, da tako stališče temelji le na treh dokazih, ki ji je sprejelo povsem nekritično. Gre za izpovedbe zaslišanih prič I.K. in S.F. ter tožnika, ki jih v pritožbi analizira in podaja glede njih svojo dokazno oceno. Opozarja, da se priča dr. I.K. primera ni spominjal in je izpovedoval na podlagi dokumentacije, ki jo je prebral ter da je izjavo glede stanja alkoholiziranosti tožnika pisal na željo tožnika za postopek pri zavarovalnici. Pričanje policista S.F. je po njenem nezanesljivo in bi sodišče prve stopnje moralo njegovo izjavo o stanju tožnika pred šestimi leti (da se tožnik morda ni zavedal, o čem se pogovarjajo) primerjati z zapisom v zapisniku o prometni nesreči, (da je tožnik odločno odklonil odrejeni preizkus alkoholiziranosti kot tudi odvzem krvi za analizo). Tega nasprotja sodišče ni razčistilo ne na obravnavi in tudi ne ob zaslišanju priče niti z ustrezno obrazložitvijo v sodbi. Graja, da sodišče ni ocenilo vseh dokazov, ki jih je sicer izvedlo. Ni se opredelilo do navedb v zapisniku o prometni nesreči glede odklonitve preizkusa alkoholiziranosti kot tudi ne glede dejstva, da je bil preizkus alkoholiziranosti, opravljen dve uri po nesreči, ko se je tožnikova zavest že zbistrila. Iz sprejemnega lista Novomeške bolnišnice je namreč razvidno, da je bil tožnik pripeljan v bolnišnico že v zavestnem stanju. Dr. K. je ob sprejemu zapisal, da je bil pacient pri zavesti, rahlo odsoten, težje je dajal odgovore na zastavljena vprašanja. Po prepričanju toženke je tako stanje lahko posledica pretresa možganov kot tudi posledica alkoholnega opoja. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb v anamnezi, ko je tožnik povedal, da je spil nekaj alkohola. Sprašuje se, na kakšni podlagi je dr. Kotar postavil diagnozo pretresa možganov, saj tožnik ni ne ob sprejetju v Novomeško bolnišnico, ne kasneje, ob zdravniških pregledih tožil zaradi tipičnih znakov, ki jih imajo poškodovanci po taki poškodbi. Nezavest po nesreči, če je sploh bila, je morala biti kratkotrajna, kar pomeni, da zaradi pretresa možganov, ni bila motena več kot nekaj minut po nesreči. Dileme glede tega vprašanja bi lahko odpravil izvedenec nevrolog, vendar je sodišče ta dokaz zavrnilo.

Obstajajo bistvena nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in vsebino listinskih dokazov, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker sodišče ni uporabilo listinskih dokazov, izjave prič pa je deloma napačno interpretiralo, je tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Izraža nestrinjanje z višino odškodnine glede telesnih bolečin v znesku 1.700.000,00 SIT in bi bila po njenem primerna odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT. Z izvedencem travmatologom ugotovljeno trajanje telesnih bolečin in drugih nevšečnosti prisojene višine odškodnine ne opravičuje. Pritožuje se tudi zoper odločitev glede zamudnih obresti in nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da pride v poštev uporaba načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002. Do škodnega dogodka je prišlo v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ne Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Poudarja, da se glede višine nematerialne škode in zamudnih obresti pritožuje le podrejeno, če sodišče druge stopnje ne sledilo njenemu stališču, da ni dolžna plačati odškodnine na podlagi zavarovalne pogodbe.

Tožeča stranka je na pritožbene trditve izčrpno odgovorila in ugotavlja, da je tožnik z zadostno prepričljivostjo dokazal, tako z izjavo, zapisi in zaslišanjem zdravnika dr. K. kot tudi z navedbami policista, da ni imel nikakršnega vpliva na preizkus oziroma nepreizkus alkoholiziranosti, ker mu zdravstveno stanje tega ni dovoljevalo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 10.4.1996 zaradi neprilagojene hitrosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil hudo telesno poškodovan. Zavrnil je preizkus z ustreznimi sredstvi in aparati ter strokovni pregled, da se preveri, ali ima v organizmu kaj alkohola. Odklonitev preiskave je, na podlagi določbe 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 (šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti oziroma jo odkloni), podlaga za izgubo zavarovalnih pravic. Zavarovanec (tožnik) se izgube zavarovalnih pravic lahko reši, če dokaže neresničnost domneve. Po trditvi tožnika, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje, je v prometni nesreči dobil take poškodbe, med drugim tudi poškodbo glave, da je bil nesposoben za trezno razsojanje in se tudi ne spominja, da bi preizkus alkoholiziranosti odklonil. Od odgovora na vprašanje ali je tožnik zavestno odklonil preizkus alkoholiziranosti (odklonitev je razvidna iz Zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku 10.4.1996) ali ne, je zato odvisna izguba oziroma neizguba zavarovalnih pravic, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Gre za vprašanje, ki, kot utemeljeno opozarja pritožnica, terja odgovor strokovnjaka. Tožnik, na katerem je dokazno breme, je postavitev izvedenca nevrologa sicer predlagal, vendar je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo (brez ustrezne obrazložitve). Predlagani dokaz se nedvomno nanaša na odločilno dejstvo in bi lahko privedel do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje le na podlagi dokazne ocene izpovedbe zaslišanih prič in stranke. Poškodbe tožnika so razvidne v medicinski dokumentaciji, zato bi izvedenec ob upoštevanju, da je do odklonitve preizkusa prišlo najmanj dve uri po nesreči, ko sta policista zaradi oprave preizkusa alkoholiziranosti prišla k tožniku v šok sobo, nedvomno lahko podal svoj izvid in mnenje o vplivu poškodb na tožnikovo sposobnost razsojanja. V medicinski dokumentaciji je potrjeno, da je tožnik dobil pretres možganov, tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tej ugotovitvi tudi ni nasprotovala. Pritrditi je zato treba pritožnici, da je zaradi opustitve izvedbe tega dokaza, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker pa sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov njegovo zavrnitev (zavrnjen dokazni predlog mora biti ustrezno obrazložen), je s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Strankam ni omogočilo dialoga s sodiščem prve stopnje in je s tem ogrozilo njihovo pravico do pritožbe. Zgolj pavšalna navedba sodišča prve stopnje (4. stran sodbe), da je določitev izvedenca nevrologa zavrnilo, "saj je bila stvar zrela za razsojo", ne zadošča. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožnik ni zavestno odklonil preizkusa alkoholiziranosti, utemeljilo namreč le na izpovedbah prič (policista S.F. in dr. I.K.) ter izpovedbi tožnika. Ni se opredelilo do listinskih dokazov (anamneza ob sprejemu v bolnico - B3, zapisnik o ogledu prometne nesreče - priloga spisa B2) in teh dokazov tudi ni ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi (izpovedbami prič in tožnika).

Pojasnilo tudi ni, zakaj posamezni, sicer izvedeni, a v razlogih sodbe neocenjeni dokazi, niso pomembni. Načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) sodišču prve stopnje sicer dopušča, da se izjasni le glede dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, vendar pa mora v primeru, da določenih dokazov ne upošteva, navesti za to ustrezne razloge. Podati mora tudi analitično oceno dokazov, česar, kot je bilo že obrazloženo, v obravnavanem primeru ni storilo. Sodišču druge stopnje se zato ni treba opredeljevati glede pritožbenih trditev, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje (oceno izpovedb zaslišanih prič).

Toženka upravičeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisa v anamnezi ob sprejemu v bolnico (B3), "da je tožnik spil tudi nekaj alkohola" in je verjelo tožnikovi izpovedi, da pred nesrečo alkohola ni pil, ne da bi to nasprotje razčistilo. Tožena stranka je na zapis v anamnezi opozarjala že v odgovoru na tožbo (list. št. 14 spisa), zato je neutemeljeno smiselno zavzemanje tožnika v odgovoru na pritožbo, da gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče, na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP, ne sme upoštevati. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju policista S. F., (da tožnik ni ravno vedel, o čem odgovarja), ne da bi se opredelilo, zakaj je isti policist v zapisniku o prometni nesreči napisal, "da je tožnik odločno odklonil odrejen preizkus alkoholiziranosti in da je bil odrejen odvzem krvi za analizo, ki ga je prav tako odklonil".

Utemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da v razlogih ni odgovorilo na (že v odgovoru na tožbo) uveljavljane trditve toženke, pri katerih vztraja v pritožbi, da je bil tožnik v bolnišnico pripeljan v zavestnem stanju, da je bila zavest zaradi pretresa možganov lahko motena le krajši čas in da je bil postopek glede preizkusa alkoholiziranosti opravljen dve uri po nesreči, ko se je njegova zavest že zbistrila. Gre za okoliščine, ki vzbujajo dvom v ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni zavestno odklonil preizkusa alkoholiziranosti glede na njegove težke telesne poškodbe.

Listinska dokumentacija, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kaže, da je do prometne nesreče prišlo ob 20.20 uri (zapisnik o ogledu prometne nesreče-B2), da je bil tožnik v bolnišnico pripeljan ob 21.00 (popis bolezni, priloga B3) in da je bil preizkus alkoholiziranosti (odklonitev) končan ob 22.40 uri (zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku - priloga B2).

S tem je sodišče kršilo določbo 8. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve in zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka in 2. odstavka 339. člena ZPP so narekovale ugoditev pritožbi in obvezno razveljavitev izpodbijane sodbe že na podlagi 1. odstavka

354. člena ZPP ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev že po temelju (sporen je obstoj obveznosti tožene stranke za plačilo odškodnine na podlagi zavarovalne pogodbe), se sodišče druge stopnje glede pritožbenih trditev, ki se nanašajo na višino odškodnine in vprašanje zamudnih obresti ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku odpraviti ugotovljene bistvene kršitve. Posebni napotki glede na že obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti in navesti vsa odločilna dejstva in izvedene dokaze oceniti v skladu z določbo 8. člena ZPP ter o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Posledično, zaradi odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških. O pritožbenih stroških bo moralo sodišče prve stopnje odločati na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP ob končni odločitvi.