Jedro

Tožniki kot lastniki sosednje parcele ne morejo sodelovati v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, saj so svoje pravne koristi v zvezi z objektom, ki je predmet uporabnega dovoljenja, lahko varovali v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Maribor št. 351-873/2010-14 (7122) z dne 13. 9. 2010. V svoji obrazložitvi navaja, da so tožniki dne 25. 1. 2011 vložili pritožbo zoper navedeno odločbo. Tožniki v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, ki je postalo pravnomočno dne 6. 10. 2010, niso bili stranka v postopku. Prav tako niso bili stranka v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, ki je bilo investitorjema A.A. in B.B. izdano dne 13. 7. 2005, za rekonstrukcijo in dozidavo obstoječega objekta s spremembo namembnosti objekta iz mizarske delavnice v ročno avtopralnico, prodajo in montažo gum, trgovino s tehničnim blagom in gostinskim obratom s ponudbo pijač ter za rušenje 5 montažnih garaž v nizu in dela poslovnega objekta. V postopku pridobitve gradbenega dovoljenja so bila predložena pisna soglasja lastnikov sosednjih zemljišč, med drugim tudi soglasje C.C., ki ji je bilo gradbeno dovoljenje vročeno 28. 7. 2005. Gradbeno dovoljenje je postalo pravnomočno dne 10. 8. 2005. Organ zaključuje, da je bilo treba pritožbo tožnikov glede na to, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor, zavreči, ker pritožbe ni podala upravičena oseba.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov (zoper sklep o zavrženju) zavrnil kot neutemeljeno. V svoji obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da pritožbe ni vložila upravičena oseba in je zato pritožbo utemeljeno zavrgel. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja je namreč po izrecni določbi drugega odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) stranka samo investitor. Glede na jasna zakonska določila drugega odstavka 96. in 103. člena ZGO-1 tožniki ne morejo nastopati kot stranke; to pa pomeni, da tudi ne morejo vložiti pritožbe. Lastnik sosednje nepremičnine namreč lahko pravno varuje svoje pravne koristi že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, s katerim se določijo pogoji gradnje. Pa tudi sicer, če bi bili tožniki upravičene osebe za vložitev pritožbe, le-te ne bi mogli vložiti po 229. členu Zakona o upravnem sporu (ZUP), saj morajo biti za to izpolnjeni tudi drugi pogoji, in sicer bi morala biti pritožba vložena v roku, ki je določen za stranko, poleg tega pa bi moral biti izpolnjen tudi pogoj, da vložniki niso vedeli oz. da iz okoliščin niso mogli sklepati, da je odločba izdana. Iz predloženih dokumentov pa je razvidno, da je bila pritožba zoper izdano uporabno dovoljenje vložena po poteku roka, v katerem stranka lahko vloži pritožbo. Razen tega je iz k pritožbi vloženih listin razvidno tudi, da je bila prvotožeča stranka (D. d.o.o.) že pred izdajo izpodbijanega uporabnega dovoljenja, dne 6. 8. 2010 obveščena o tehničnem pregledu v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, na podlagi česar je bilo mogoče sklepati o izdaji odločbe in tako nista izpolnjena pogoja iz prvega in drugega odstavka 229. člena ZUP.

Tožniki v tožbi navajajo, da so dne 24. 1. 2011 vložili pritožbo zoper uporabno dovoljenje, ki ga je tožena stranka izdala dne 13. 9. 2010, gradbeno dovoljenje pa je bilo investitorki izdano dne 13. 7. 2005. Tožniki so vložili pritožbo, ker so mejaši, saj so njihove nepremičnine na meji z objektom, ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 2005. Njihova pravna prednica C.C. je dala soglasje za gradnjo objekta z odmikom 1,10 m od meje, ni pa dala soglasja za izgradnjo mizarske delavnice v dvakrat večji objekt od obstoječega, kot tudi ni podala soglasja za spremembo namembnosti iz mizarske delavnice v ročno pralnico, pregled podvozja ter menjavo in prodajo avtomobilskih koles, prodajno-tehničnega blaga, gostinski obrat, parkirišče in tudi ne za dvig nulte točke zemljišča za 30 do 40 cm. Tožniki so postali lastniki sosednje parcele konec leta 2005, ko se je že začela gradnja oz. rekonstrukcija objekta, ki se je nadaljevala še nekaj let in so bili seznanjeni, kakšno soglasje je podala C.C. Kljub številnim protestom na UE Maribor in Inšpekciji za okolje in prostor v Mariboru, da se objekt oz. rekonstrukcija stare mizarske delavnice ne opravlja skladno z gradbenim dovoljenjem, upravna enota in inšpekcija nista reagirali in sta tako A.A. in B.B. zgradila objekt, ki ni skladen z gradbenim dovoljenjem, zaradi česar tožnikom nastaja škoda, ker streha novo zgrajenega objekta sega v zračni prostor parcele last tožnikov in to nad objekt in zato ob večjih nalivih, taljenju snega na strehi zaliva objekt, ki je vlažen že do te mere, da je začel razpadati. Razen tega se zaradi dviga zemljišča nad zemljiščem tožnikov vode ob večjih nalivih in snegu stekajo na zemljišče tožnikov, kar bo še huje, ko bo začela obratovati avtomobilska pralnica, zaradi izgradnje dvakrat večjega objekta, kot je bil prvotni projekt, pa je prišlo tudi do dodatnega osenčenja objektov tožnikov. Tožniki so bili mnenja, da lahko vložijo pritožbo zoper izdano uporabno dovoljenje kot stranski udeleženci skladno z določbo drugega odstavka 229. člena ZUP, saj se je z gradnjo posegalo v njihove pravice in pravne koristi. Prvostopenjski organ je njihovo pritožbo s sklepom zavrgel, drugostopenjski organ pa pritožbo zavrnil. Tožniki navajajo, da so zaključki tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa povsem napačni, saj ZGO-1 ne ureja pravice do pritožbe stranskih udeležencev in drugih oseb, če se z odločbo posega v njihove pravice ali pravne koristi, temveč samo postopek do izdaje uporabnega dovoljenja. V tem postopku sodeluje zgolj investitor, nobene določbe pa ni, da v pritožbenem postopku zoper uporabno dovoljenje ne morejo sodelovati tudi druge osebe razen investitorja. Takšno situacijo ureja zgolj 229. člen ZUP in zaradi tega je prvostopenjski organ zmotno uporabil materialno pravo oz. kršil določbe ZUP in ZGO-1, saj bi moral dovoliti pritožbo zoper odločbo o uporabnem dovoljenju. Nesprejemljivo je, da stranke nimajo nobenega pravnega sredstva, če se zaradi gradnje, ki ni skladna z gradbenim dovoljenjem, posega v njihove pravice ali pravne koristi. V tem primeru bi šlo za enostopenjski postopek in bi bila kršena celo ustavna določila o pravici do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Glede na navedeno tožniki sodišču predlagajo, da po izvedeni glavni obravnavi odpravi odločbo Upravne enote Maribor z dne 31. 1. 2011 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 28. 6. 2011 in ugotovi, da je bila tožnikom kršena ustavna pravica po 25. členu Ustave RS. Hkrati zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe tožnikov (zoper odločbo o uporabnem dovoljenju).

Po določbi drugega odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja samo investitor. Glede na podatke v spisih pa tožniki to niso, temveč so lastniki sosednje parcele. Kot lastniki sosednje parcele pa tožniki ne morejo sodelovati v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, glede na to, da lahko svoje pravne koristi v zvezi z objektom, ki je predmet uporabnega dovoljenja, varujejo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodelovala pravna prednica tožnikov, C.C., ki je, glede na soglasje, ki je v spisu, dala soglasje za gradnjo in izdajo uporabnega dovoljenja za spremembo namembnosti obstoječe mizarske delavnice v avtomobilski prostor za montažo in skladiščenje avtoplaščev z bifejem ter novogradnjo poslovno-stanovanjskega prostora. Po presoji sodišča je zato upravni organ pritožbo tožnikov, ki niso bili stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, utemeljeno zavrgel, ker je ni vložila upravičena oseba.

Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. V predmetnem upravnem sporu, katerega predmet presoje je sklep o zavrženju pritožbe (v zvezi z izdajo uporabnega dovoljenja) tožbeni ugovori, ki se nanašajo na gradnjo objekta, ki ni v skladu z gradbenim dovoljenjem, ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča, pač pa so ti ugovori lahko predmet drugih postopkov.

Ker je po navedenem odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožniki so v tožbi smiselno predlagali tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki so jih tožniki navedli v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi. Ker so tožniki v tožbi zatrjevali tudi, da jim je bilo z izpodbijanim aktom poseženo tudi v njihovo ustavno pravico po 25. členu Ustave RS, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej tožbeni navedbi.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.