Jedro

Sama uvedba postopka razlastitve že po naravi stvari ne more predstavljati težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe za zadržanje uvedbe postopka razlastitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal, da se odloži izvršitev odločbe Upravne enote Škofja Loka z dne 3.8.2006, do pravnomočnosti te odločbe. Z navedeno odločbo, ki je bila potrjena z odločbo tožene stranke z dne 28.11.2006, je prvostopni upravni organ odločil, da se z dnem izdaje odločbe uvede postopek razlastitve dela tožnikovih nepremičnin parc. št. 26/1 vl. št.... in del parc. št. 57/1 vl. št.... (1. točka izreka), ugotovil izkazanost javne koristi za razlastitev teh nepremičnin (2. točka izreka), odločil o nedopustnosti prometa s temi nepremičninami (3. točka izreka), o zaznambi uvedbe razlastitve v zemljiški knjigi (4. točka izreka), da je postopek razlastitve nujen in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (5. točka izreka) ter o stroških postopka (6. točka izreka).

Po stališču sodišča prve stopnje je smisel instituta začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, da ne pride do realizacije izpodbijanega akta, kar bi tožniku prizadelo težko popravljivo škodo. Z odločbo o uvedbi postopka razlastitve, ki je predmet upravnega spora, se ugotavlja, ali obstoji javna korist, ki je pogoj za razlastitev. Na to ugotovitev pa Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), ki je materialna podlaga za razlastitev, veže določene pravne posledice (100. člen ZUreP-1). Tožnik svojega predloga za odložitev izvršitve odločbe o uvedbi postopka razlastitve ni konkretiziral. Sama odločba o uvedbi razlastitve je predmet odločanja o tožbi. Zakonske posledice uvedbe postopka so zaradi nesuspenzivnosti pritožbe že nastale in jih tožnik ne more zadržati, pa tudi pravno priznana težko popravljiva škoda ne more nastati. Z izdano odločbo o dovolitvi pripravljalnih del tožnik ni izkazal škode. Tudi s sklicevanjem na končno posledico razlastitvenega postopka, to je izgubo lastninske pravice, tožnik ne more biti uspešen pri utemeljevanju predlagane začasne odredbe za zadržanje uvedbe postopka razlastitve. Razlastitev je stvar nadaljnjega postopka, kjer bo tožnik imel možnost varovati svoje pravice in pravne koristi. Sorazmerje med posegom v lastninsko pravico in javno koristjo, zaradi katere se razlastitev lahko izvede, je vgrajeno v zakonsko regulativo te materije, zato bi takšna odločitev presegla javno korist. Okoliščina, da je tožnik kmet, ne more vplivati na odločitev o začasni odredbi.

Tožnik v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede na očitek sodišča prve stopnje, da predloga za začasno odredbo ni konkretiziral, meni, da sodišče tudi ni navedlo, kako konkreten bi moral biti predlog za odložitev odločbe o uvedbi postopka razlastitve. V tem delu je izpodbijani sklep zato neobrazložen in arbitraren. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V zvezi z nesuspenzivnostjo pritožbe zoper odločbo o uvedbi postopka razlastitve, na podlagi katere je upravni organ prve stopnje utemeljil odločanje po nujnem postopku (1. odstavek 104. člena ZUreP-1), meni, da se ta določba izrecno nanaša zgolj na morebitno nesuspenzivnost pritožbe zoper odločbo o razlastitvi. Te določbe ni mogoče razširiti tudi na odločbo o uvedbi postopka razlastitve; zato je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita. Po mnenju tožnika prepoved prometa z nepremičninami in zaznamba razlastitvenega postopka nista edini pravni posledici odločbe o uvedbi postopka razlastitve. Posledica odločbe o uvedbi postopka razlastitve je tudi pravna možnost, da lahko upravni organ s postopkom razlastitve nadaljuje, ne da bi bil pred tem znan končni rezultat glede zakonitosti uvedbe postopka razlastitve. Uvedba postopka razlastitve pomeni, da se lahko nadaljuje s postopkom razlastitve, v primeru nesuspenzivnosti pritožbe že pred dokončnostjo, sicer pa po dokončnosti in pred pravnomočnostjo odločbe o uvedbi postopka razlastitve. To pa pomeni, da lahko pride v končni posledici, če se postopek razlastitve po nujnem postopku nadaljuje, do prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na nepremičninah že pred pravnomočno odločitvijo zakonitosti uvedbe postopka razlastitve. Tak postopek razlastitve pa je neustaven in predstavlja poseg v tožnikove ustavne pravice. Tak potek razlastitve je v obravnavanem primeru možen. Predstavlja pa nesorazmeren poseg v njegovo lastninsko pravico. V skrajnem primeru to pomeni, da bo že zgrajena predvidena regionalna cesta, ko še vedno ne bo vedel, ali je postopek razlastitve uveden zakonito. Sicer pa meni, da pogoji za uvedbo postopka razlastitve niso izpolnjeni. Če bo prišlo do gradnje, tožniku škode ne bo več mogoče popraviti. Škoda pa je povsem nesorazmerna z morebitno prizadetostjo javne koristi zaradi odložitve izvršitve odločbe o uvedbi postopka razlastitve. S tem bo prišlo do posega v ustavno pravico 33. člena Ustave pa tudi do posega v ustavno pravico iz 25. člena Ustave.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi predstavljala tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, kako konkreten bi moral biti predlog za odložitev odločbe o uvedbi postopka razlastitve. Na strani predlagatelja izdaje začasne odredbe je dokazno breme, da predloži dokaze o tem, da bi se z uvedbo postopka razlastitve prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Ker tožnik ni vsaj verjetno izkazal, da bi že sama uvedba postopka razlastitve povzročila tožniku težko popravljivo škodo, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal z zakonom določenega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da z navedbo, da so se že začela pripravljalna dela, tudi še ni izkazana težko popravljiva škoda, in da se skladno z določbami 100. in 101. člena ZUreP-1 v primeru zavrnitve razlastitve morajo odpraviti posledice pripravljalnih del. Pa tudi sicer sta v skladu z določbama 2. in 3. odstavka 100. člena ZUreP-1 posledici uvedbe postopka le zaznamba v zemljiški knjigi in prepoved prometa z nepremičninami, za katere se je začel postopek razlastitve. S pravnimi možnostmi oziroma posledicami razlastitvenega postopka, ki jih ponovno navaja tožnik v svoji pritožbi kot težko popravljivo škodo, namreč, da bodo nepremičnine razlaščene še preden se bo postopek zakonito začel, pa se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more utemeljevati težko popravljiva škoda kot pogoj za izdajo začasne odredbe, saj je sama razlastitev tožnikovih nepremičnin stvar nadaljnjega postopka in predmet odločanja o tožbi, kar je prav tako pravilno pojasnilo tožniku že sodišče prve stopnje z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore o neutemeljenosti odločitve o obstoju javne koristi in o nesorazmernosti posega v tožnikovo lastnino z javno koristjo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.