Jedro

Tožena stranka (njen direktor) pri izbiri delavca, ki mu bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni bila dolžna upoštevati tistega kriterija, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi določen za ugotavljanje delovne uspešnosti in za dodatno plačilo iz tega naslova, ampak je lahko tožnika kot presežnega delavca določila na podlagi drugega kriterija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in 2. točka sklepa.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, s katerima je odločilo, da se postopek v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom tožnika z dne 5. 11. 2010 in 27. 1. 2011 glede izplačila odpravnine v višini 6.029,10 EUR oziroma 95,21 EUR, odškodnine za odpovedni rok v višini 1.205,82 EUR in odškodnine oziroma nadomestila za 17 dni neizrabljenega letnega dopusta v znesku 931,77 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi, ustavi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 681,00 EUR, v roku osem dni od dneva vročitve tega sklepa in sodbe, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo (sklep). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 5. 3. 2010 nezakonita ter da zato delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še traja. V nadaljevanju je zavrnilo tudi poziv nazaj na isto delovno mesto in pod enakimi pogoji kot doslej na podlagi pogodbe o zaposlitvi ter zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za čas od 14. 4. 2010 dalje do vrnitve na delo priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter pri plačilu zaostalih plač plačati tudi zakonske zamudne obresti od 11. dne v mesecu za izplačano plačno preteklega meseca. Zavrnilo je tudi zahtevo za plačilo pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (sodba).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in 2. točko sklepa glede odmere stroškov postopka. Navaja, da je tožena stranka tožnika tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2010, ki je bila tožniku vročena dne 1. 3. 2010, pri čemer mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu inštruktor. Tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj za odpoved pogodbe ne obstajajo utemeljeni in resni razlogi. Tožena stranka je v odpovedi zgolj navedla, da se je drastično zmanjšal obseg dela, zato se tožnikovo delovno mesto voznik inštruktor zaradi ekonomskih razlogov ukinja. Podrobneje svoje odločitve direktor tožene stranke ni pojasnil. Direktor tožene stranke B.L. je zaslišan na naroku dne 16. 2. 2011 še izpovedal, da je v tistem času, ko je tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi bilo še 20 do 25 podobnih delovnih mest, kot je bilo tožnikovo, da mu je za podlago pri odločanju služila osebna ocena tožnika, šlo pa je za njegovo poslovno odločitev – direktor tožene stranke je dobesedno izpovedal „neko ime je moralo pasti“. Povedal je tudi, da je odpovedal takrat pogodbo še trem delavcem. Tožnik si kandidatov za vozniške izpite ni izbiral sam, ampak so mu bili ponavadi dodeljeni. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tudi z bilanco stanja na dan 31. 8. 2010, kar je neutemeljeno in nezakonito, saj je že dne 24. 2. 2010 sprejela odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Direktor tožene stranke ni znal pojasniti, kaj je v ekonomski bilanci tožene stranke upošteval. Tožnik je največ časa delal v poslovni enoti Š. in iz razpredelnice – promet primerjalno oktober 2008 do marec 2009 in oktober 2009 do marec 2010 je izračunano, da se je promet v poslovni enoti v K. zmanjšal za več kot v Š., pa tožena stranka v poslovni enoti v K. ni več odpuščala kot npr. v Š.. Tožena stranka je sicer res spreminjala pogodbe o zaposlitvi nekaterim delavcem, nekateri delavci so se zaposlili kot s.p. in še naprej delajo za toženo stranko, tožniku pa to ni bilo ponujeno, niti ne drugo delovno mesto niti ne kakšna druga zaposlitev pod spremenjenimi pogoji. Tožnik je opažal, da tožena stranka v zadnjih treh mesecih dela tožniku ni dajala novih delovnih zadolžitev, torej novih kandidatov. Tožnika je šikanirala, kar pomeni kršitev po 6. a členu Zakona o delovnih razmerjih. Tako je tožena stranka ravnala tudi pri izplačilu zadnje plače za mesec marec 2010, ko je tožniku nakazala le 25,00 EUR plače, ostalo pa zadržala, ko pa je prejela tožnikovo tožbo, mu je dne 15. 4. 2010 nakazala še 608,80 EUR. Tožena stranka je nekaterim delavcem plačo izplačevala kot prevoz na delo, kot avtorske honorarje, kar pa to pri tožniku ni uspela. Tožnik je imel opravljene vse redne ure, poleg tega pa še 99 nadur. Zaslišanje priče M.M. je izvzeto iz konteksta. Njegove izpovedbe niso pravilno upoštevane in ocenjene, M.M. je namreč izpovedal, da so k upadu kandidatov pri toženi stranki pripomogle tudi konkurenčne avtošole z dampinškimi cenami ur vožnje. Tožena stranka je odpustila tožnika, obdržala pa npr. po pogodbi o podjemu upokojene inštruktorje in ker se sodišče do navedenega ni opredelilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki ZPP. Tožnik vztraja tudi pri tem, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse predlagane dokaze. Tudi odločitev o stroških postopka je nepravilna. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pri toženi stranki se je drastično zmanjšal obseg dela, zaradi česar se je delovno mesto voznik inštruktor zaradi ekonomskih razlogov ukinilo. Tožena stranka je razlog za odpoved obrazložila, poleg tega je zakoniti zastopnik tožene stranke odločitev tudi podrobno pojasnil in sicer na sestanku s tožnikom ob vročitvi obvestila o odpovedi, kar je nenazadnje potrdil tudi tožnik. Tožena stranka je predložila dokazila o zmanjšanju števila kandidatov v primerjalnih obdobjih 2008/2009 in 2009/2010, analizo obračunov, preglednico o upadu prometa v vseh poslovalnicah, izpis prejemkov in izdatkov v primerjalnih obdobjih, kar vse evidentno kaže na to, da je promet tožene stranke drastično upadel. Tožnik je delo opravljal le v poslovni enoti Š., v tej enoti je promet upadel za 20,24 %, sicer pa v vseh poslovnih enotah od 10,08 % do 25,89 %. Kot je potrdil priča M.M. se je v Š. število kandidatov zmanjšalo iz 8 do 18 na 3 do 5 kandidatov. Potrebno je bilo zmanjšati število zaposlenih, pri čemer je kot kriterij direktor izbral delovno uspešnost. Tako ne drži, da naj bi bil kriterij osebna ocena, kot to protispisno navaja tožnik, ampak delovna uspešnost, ki je odvisna od števila uspešno opravljenih izpitov kandidatov. Od delovne uspešnosti je bila odvisna tudi plača in tožnik je imel v zadnjih dveh letih najnižji procent uspešnosti. V tem času je pogodba o zaposlitvi prenehala še trem delavcem in sicer K.K., A.O. in D.A., v juniju 2010 pa je tožena stranka prekinila sodelovanje še s štirimi pogodbenimi delavci. V zvezi z navedbami tožnika o šikaniraju, tožena stranka poudarja, da gre za pritožbene novote. Ne glede na to, da sicer tožena stranka tudi zavrača pritožbena navajanja. Tako odločitev tožene stranke, da zaradi drastično zmanjšanega upada prometa svojo dejavnost opravlja z manjšim številom voznikov inštruktorjev, predstavlja utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika, zastopnika tožene stranke B.L. in pričo M.M. ter prebralo listine v spisu, ki sta jih predložili obe pravdni stranki. Dokazno breme za dokazovanje obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je na strani delodajalca, torej tožene stranke. Sicer pa tožnik niti ne pojasni, v čem bi bila odločitev sodišča drugačna, če bi sodišče izvedlo tudi ostale predlagane dokaze. Glede podrednega tožbenega zahtevka tožena stranka navaja, da je tožnik zahteval plačilo v razliki do polne odpravnine, nato ga je razširil na plačilo odpravnine, odškodnine za odpovedni rok in nadomestila za neizrabljeni letni dopust skupaj v znesku 8.071,48 EUR, nakar je tožbeni zahtevek zaradi neutemeljenosti zahtevka umaknil. Tožnik bi bil upravičen le do razlike v odpravnini v višini 95,21 EUR, kar pa je majhen del glede njegovega celotnega podrednega zahtevka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Podana tudi ni bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče je glede na vse izvedene dokaze pravilno povzelo izjavo M.M., prav tako navedbe o tem, kaj naj direktor B.M. ni vedel povedati kakšna je npr. cena ure in kdaj jo je nazadnje spremenil ter kalkulacija glede na ceno bencina, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke B.L. ter priče M.M., je sodišče tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ki so bili predlagani za zagotovitev pravno odločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov s strani tožnika, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvene pomena za odločitev. Kot navedeno odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj 2. odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V skladu z 2. odstavkom 287. člena ZPP pa mora sodišče navesti, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo z obrazložitvijo, da njihovo izvedbo zavrača, ker ocenjuje, da izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravno odločilne okoliščine, napravilo tudi pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da tožnik v pritožbi tudi sicer ne pojasnjuje, kaj bi vsi izvedeni dokazi predlagani s strani tožnika pripomogli k drugačni rešitvi spora. Pritožbeno sodišče se tako z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot voznik inštruktor III za nedoločen čas, kot to izhaja iz 19. člena in 24. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2006. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnik prejel po lastnih navedbah 13. 3. 2010, in sicer iz razloga, ker je tožena stranka ugotovila, da se je drastično zmanjšal obseg dela in je prenehala potreba po delu tožnika. Tožena stranka je tudi preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem ustreznem delovnem mestu v smislu določil 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), pri tem je ugotovila tudi, da ga ni možno dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je tudi spoštovala rok v smislu določil 6. odstavka 88. člena ZDR. Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izjavo zakonitega zastopnika B.L., ki je sicer zaslišan v postopku izpovedal, da občasno spremlja promet in realizacijo, kar se tudi vidi po obračunanih urah vožnje in vpisih novih kandidatov, pri čemer je v novoletnem obdobju 2009/2010 opazil upad prometa, pri čemer je sicer računal, da se bo promet v naslednjih dveh mesecih izboljšal, vendar se ni. Zato se je odločil, da bo zmanjšal število zaposlenih in pri tem kot kriterij upošteval podatek o delovni uspešnosti. Ugotoviti je, da pritožba navaja, da direktor ni pravilno ugotavljal delovne uspešnosti, ki jo določi 36. člen pogodbe o zaposlitvi z drugačnimi kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti, ki jih je v postopku navajal direktor. Pogodba o zaposlitvi tožnika v 36. členu ureja individualno delovno uspešnost delavca, pri čemer je delovna uspešnost v razponu od -30 do +30 % osnovne bruto plače. Gre za osebno oceno pri določanju plače, delovno uspešnost v smislu odločitve direktorja, da bo upošteval kriterij uspešnosti kandidatov pri opravljenih izpitih, pa je mogoča, saj zakonodaja ne določa, da bi moral delodajalec pri individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, uporabiti posamezne kriterije iz pogodbe o zaposlitvi, v kolikor pa se je direktor odločil za kriterij doseganja uspešnosti kandidatov na izpitih, pa to ni v nasprotju s pozitivno zakonodajo. Tudi če direktor ne bi sprejel nikakršnih kriterijev, bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, seveda v kolikor bi bila podana v skladu z določili ZDR.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik opravljal delo le v poslovni enoti Š., kjer je bilo nazadnje zaposlenih šest inštruktorjev, pri čemer je poučeval teorijo za A, B in C kategorijo in praktično vožnjo za kategorije B in C. Iz listinskih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče, izhaja, da je promet v poslovni enoti Š. upadel za 20,24 %, v ostalih treh enotah pa za 10,08 % do 25,89 %, pri čemer je tudi zaslišana priča B.L., zaposlen kot strokovni vodja avtošole, izpovedal, da je bilo v Š. tečajnikov predhodno od 8 do 18, v letu 2010 pa le še od 3 do 5 kandidatov. Tožena stranka se je poskušala prilagajati tako, da so zniževali cene najprej za 5 % nato pa za 15 %, vendar tudi to ni zadoščalo, da bi lahko obdržali vse zaposlene. Tožena stranka tudi ni odpustila samo tožnika, pač pa je pogodbo o zaposlitvi odpovedala še trem delavcem, to je K.K., A.O. in D.A.. Pri tem ni mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov, da je tožena stranka poslovala tudi z bivšimi inštruktorji, ki so postali npr. s.p., saj gre to za njeno poslovno sodelovanje na prostovoljni bazi, o tem pa sodišče tudi ni odločalo. V kolikor je tožena stranka tudi najemala določene pogodbene partnerje, da bi si z navedenim načinom znižala stroške, to ne more vplivati na to, da bi morala tožena stranka obdržati tožnika v delovnem razmerju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe o šikaniraju pritožbena novota, ki je sodišče glede na določila 337. člena ZPP ne more upoštevati, kajti navedeni člen določa, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožnik v pritožbi niti ne navaja, da navedb o tem ni mogel navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor je tožena stranka tožniku pri zadnji plači nakazala le 25,00 EUR, ostalo pa zadržala, je to nedvomno nezakonito, ne kaže pa na šikano in je tožnik lahko tudi svoj denarni zahtevek uveljavljal s tožbo, pri čemer pa tožnik tudi navede, da mu je tožena stranka dne 15. 4. 2010, potem ko je prejela tožnikovo tožbo, nakazala še dolgovani znesek 608,80 EUR.

Tožnik ugovarja tudi zoper odločitev o stroških postopka, pri čemer je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje stroške postopka pravilno odmerilo in sicer na podlagi določil 154. in 155. člena ZPP. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo tudi določila 158. člena ZPP, saj je tožnik uveljavljal v predmetni zadevi tako nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi denarni tožbeni zahtevek v skupni višini 8.071,48 EUR, pri čemer pa je denarni zahtevek med postopkom spreminjal in ga na koncu tudi v celoti umaknil, tako da je sodišče v tem delu izdalo sklep, da se postopek zaradi umika ustavi. Tako je sodišče upoštevaje navedeno pravilno odločilo o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve brezpredmetni in zato je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.