Jedro

Tožeča stranka v predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek ni navedla, da so te terjatve neprodajljive oziroma da nimajo nobene tržne vrednosti, ker pa se običajno te terjatve prodajajo z določenim diskontom in glede na višino predpisane sodne takse v znesku 4.215,00 EUR, pa je po presoji pritožbenega sodišča na mestu delna oprostitev za 90 % taksne obveznosti tako, da je dolžna tožeča stranka plačati le 10 % sodne takse za pritožbeni postopek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni v II. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 421,50 EUR v 15 dneh po prejemu tega sklepa na podračun Okrožnega sodišča v Krškem št. 000, referenca: 000 z navedbo nakazila: za Pg 38/2010. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče tožečo stranko delno oprostilo plačila sodne takse za pritožbo po tarifni številki 1121 ZST (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 1.405,00 EUR in sicer najkasneje v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa (II. točka izreka) in tožečo stranko opozorilo, da če do postavljenega roka sodna taksa ne bo plačana, se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožba umaknjena (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, smiselno pa je uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se jo oprosti plačila sodne takse v celoti, podrejeno, da sodno takso odmeri največ v znesku 400,00 EUR, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da je bila tožeča stranka upravičena do popolne oprostitve plačila sodne takse za pritožbeni postopek glede na prehodno določbo 26. člena novele ZST-1B in glede na splošne določbe 42. člena ZST (taksa za postopek, ki je že v teku). Uporaba novele ZST-1B, ki je začela veljati 10. 8. 2013 in ki ne omogoča več popolne oprostitve taksne obveznosti pravnim osebam, po prvem odstavku 26. člena ZST-1B ne velja le za tiste postopke in dejanja, glede katerih je taksna obveznost nastala do uveljavitve navedene novele. Taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek je nastala ob vložitvi pritožbe po 1. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki v tem delu z novelo ZST-1B ni bila spremenjena. Taksna obveznost tožeče stranke za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek je v obravnavanem primeru nastala dne 3. 9. 2013, ko je tožeča stranka vložila pritožbo, torej že v času veljavnosti novele ZST-1B, zato je materialnopravno pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je treba uporabiti v obravnavanem primeru določbe novele ZST-1B, ki v spremenjenem 11. členu ZST-1 ne dopušča več popolne oprostitve sodne takse pravnim osebam.

5. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz izkaza poslovnega izida izkazuje negativni poslovni izid v višini 5.053,00 EUR, iz bilance stanja pa bilančno izgubo 31.186,00 EUR, da nima odprtega transakcijskega računa, ne dolgoročnih sredstev in ne dolgoročnih obveznosti, niti nima zalog in opredmetenih osnovnih sredstev, izkazuje pa kratkoročne obveznosti v znesku 64.442,00 EUR in kratkoročna sredstva v višini 51.943,00 EUR. Iz navedenih podatkov izhaja pritožnikovo slabo likvidnostno in finančno stanje. Ker pa je po petem odstavku 11. člena ZST-1 sodišče pri odločanju o delni oprostitvi plačila sodne takse dolžno upoštevati poleg finančnega in likvidnostnega stanja tudi premoženjsko stanje, tega pa izkazuje pritožnik v bilanci stanja v terjatvah v znesku 51.943,00 EUR, pri čemer tožeča stranka v predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek ni navedla, da so te terjatve neprodajljive oziroma da nimajo nobene tržne vrednosti, ker pa se običajno te terjatve prodajajo z določenim diskontom in glede na višino predpisane sodne takse v znesku 4.215,00 EUR, pa je po presoji pritožbenega sodišča na mestu delna oprostitev za 90 % taksne obveznosti tako, da je dolžna tožeča stranka plačati le 10 % sodne takse za pritožbeni postopek, torej 421,50 EUR in da s plačilom tega zneska dejavnost tožeče stranke ne bo ogrožena. Sicer pa pritožnica sama navaja, da bi zmogla plačilo sodne takse v maksimalnem znesku 400,00 EUR ob prispevku njenega družbenika. Upoštevaje zgoraj obrazloženo, da ima družba premoženje v terjatvah, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo zmogla plačilo vsaj 10 % predpisane sodne takse.

6. Pritožbeno sodišče ne sprejema smiselno uveljavljanega pritožbenega očitka, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, iz katerih okoliščin izhaja, da bi bila tožeča stranka sposobna plačati v izpodbijanem sklepu določeno znižano sodno takso. Okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, je ugotovilo (in jih je kot neprerekane povzelo tudi pritožbeno sodišče), le drugače kot pritožbeno sodišče jih je ovrednotilo. Zato izpodbijani sklep ni nepreizkusljiv in zato ni podana smiselno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Delno utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke dispozitiva tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).