Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delodajalec prenosnik ni dolžan ob prenosu dejavnosti imeti takšno sistemizacijo delovnih mest, ki vključuje vsa delovna mesta, za katera so imeli delavci delodajalca prenosnika sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za delovno mesto vodja procesov, ki jo je toženka podala tožnici dne 25. 2. 2022, nezakonita in se razveljavi; (2) za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja, za poziv nazaj na delo v roku 8 dni ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, ter (3) za povračilo stroškov postopka.
2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dejanski razlog, da je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je zoper toženko vložila tožbo zaradi spremembe delodajalca (75. člen ZDR-1). Tožbo je morala vložiti, ker toženka ni priznavala, da je zaradi prenosa dejavnosti pomorske pilotaže z družbe A. d. o. o. na toženko pri njej v delovnem razmerju. S pravnomočno sodbo opr. št. Pd 115/2020 je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženki, pri čemer je bil kot presečni datum ugotovljen 10. 5. 2020. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožničin delodajalec prevzemnik od 18. 7. 2020 dalje. Po pravnomočno končanem sporu je toženka tožnici 25. 5. 2022 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer tožnica pri toženki dejansko ni delala niti en dan. Direktor toženke je dne 12. 1. 2022 tožnici povedal, da pri toženki ne ona in ne kdo drug izmed tistih, ki so tožili, ne bodo delali. Direktor je zaslišan kot stranka izpovedal, da bi bil negativno ocenjen, če bi zaposlil nekoga, ki je bil zaposlen pri delodajalcu, ki toži njegovega lastnika za 16 milijonov. Njegova izpoved dokazuje, da je tožničina udeležba v sodnem sporu odločilna, da je prejela odpoved. To posredno izhaja tudi iz izpovedi B. B., da mu je tožnica pol ure po sestanku povedala o vsebini pogovora z direktorjem, in sicer, da pri toženki ne bodo mogli delati. Enako sta izpovedala tudi C. C. in D. D. (ki sta bila udeležena v zadevi Pd 115/2020). Takšnega razloga noben delodajalec ne navede v odpovedi, saj bi šlo za nezakonit razlog. Toženka si je že v zadevi Pd 115/2020 prizadevala, da bi sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo na podlagi 118. člena ZDR-1 zaradi slabih odnosov med tistimi, ki so pri družbi A. d. o. o. podali odpoved in so se zaposlili pri toženki, in tistimi, ki so vložili tožbe, zaradi domnevne lojalnosti do prejšnjega delodajalca. V tej luči je treba razlagati ravnanje direktorja toženke, ki naj bi tožnici na pogovoru dne 12. 1. 2022 ponujal možnost dogovora, saj te ponudbe ni mogoče razlagati drugače, kot da se je direktor želel maščevati. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo tožnice pri toženki, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Toženka sicer delovnega mesta vodje procesov nima sistemiziranega, vendar je to posledica toženkinega protipravnega ravnanja, saj ni priznavala prenosa dejavnosti. Če bi toženka kasneje spreminjala sistemizacijo in bi delovne naloge vodje procesa prerazporedila na direktorja in poslovnega sekretarja, bi morala tožnici podati odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Prenos dejavnosti je privedel do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja nezakonit odpovedni razlog (tako sklep VDSS Pdp 684/2019 z dne 8. 1. 2020). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delovno mesto vodje procesa najbolj podobno delovnemu mestu poslovnega sekretarja, ki ga ima toženka sistemiziranega, zmotno pa je ugotovilo, da je bilo to delovno mesto zasedeno v času podaje odpovedi. Ni jasno, katero odpoved je sodišče imelo v mislih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V času prenosa dejavnosti E. E. ni bila zaposlena pri toženki. Glede na to, da je tožnica nedvomno imela več delovnih izkušenj pri delu v pomorski pilotaži, bi bila tožnica bolj primerna za zasedbo delovnega mesta poslovne sekretarke. Priglaša stroške pritožbe.
3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.
6. Tožnica je bila zaposlena pri družbi A. d. o. o. na delovnem mestu vodje procesa od 1. 10. 2005. Delodajalec ji je 18. 5. 2020 odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, katere tožnica ni izpodbijala. S pravnomočno sodbo Pd 115/2020 je bil zaradi ugotovljenega prenosa dejavnosti pilotaže po 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) glede tožnice (kot ene izmed tožečih strank) ugotovljen obstoj delovnega razmerja pri toženki za nedoločen čas za opravljanje dela vodje procesa od 18. 7. 2020 dalje. Toženka je tožnici 25. 2. 2022 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
7. Tožnica meni, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožila sedanjega delodajalca kot prevzemnika dejavnosti pomorske pilotaže, in ne poslovni razlog v smislu 2. alineje prvega odstavka 90. člena ZDR-1. Toženka je trdila, da poslovni razlog obstaja, je utemeljen in onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Potrebe po dveh izvajalcih na podobnih delih toženka nima, zaradi česar tožnici dela ne more dati, kar je vedela tudi tožnica. Že v sporu Pd 115/2020 je toženka trdila, da delovno mesto vodje procesa, za katerega je imela tožnica s prejšnjim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri njej ne obstaja, primerljivo delovno mesto poslovni sekretar pa je zasedeno, zaradi česar je že takrat predlagala sodno razvezo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstaja, to je prenehanje potreb po opravljanju dela vodje procesa pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov in da odpoved ni povračilni (kaznovalni) ukrep.
8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče presojalo zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in da je glede možnosti nadaljevanja tožničinega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi vodje procesa ugotovilo, da toženka takega delovnega mesta nima sistemiziranega in da so tudi po predstavitvi te problematike na svetu delavcev in nadzornem svetu ugotovili, da tožnice ne potrebujejo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec prevzemnik vstopi v takšno pogodbo o zaposlitvi, kakršna je prenesena, in ne more spreminjati njene vsebine. Ugotovilo je vsebino nalog tožničinega delovnega mesta vodje procesa po pogodbi o zaposlitvi ter pravilno zaključilo, da toženka v svojem aktu o sistemizaciji delovnega mesta s takim nazivom in tovrstnimi delovnimi zadolžitvami nima sistemiziranega, ima pa sistemizirano delovno mesto poslovni sekretar – vodja pisarne, ki je po vsebini najbolj podobno opravilom delovnega mesta vodja procesa, vendar pa je delovno mesto poslovnega sekretarja – vodje pisarne zasedeno in je bilo zasedeno tudi v času podaje odpovedi, od začetka poslovanja toženke, to je od 10. 5. 2020 dalje, to delo pa opravlja delavka E. E. Pritožbene navedbe, da sodba v tem delu ni jasna, zato niso utemeljene in jih je mogoče razumeti le kot tožničino nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.
9. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času prenosa dejavnosti E. E. ni bila zaposlena pri toženki. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta ugotovitev izhaja iz listin (pogodba z dne 5. 5. 2021) in iz izpovedi direktorja toženke, ki je izpovedal, da je bila zaposlena od 10. 5. 2020 najprej za določen čas enega leta. Zato ni odločilno, da toženka ni predložila pogodbe o zaposlitvi za določen čas (iz leta 2020), temveč le pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 5. 2021, s katero je E. E. sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
10. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je toženka s tem, ker ni priznala tožničine zaposlitve po 75. členu ZDR-1, zakrivila situacijo, ko toženkina sistemizacija ni določala takšnega delovnega mesta, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je organizacija dela izključno v domeni toženke ter da tudi po določbi 4. člena Direktive 2001/23/ES prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje, vendar pa Direktiva že v istem odstavku istega člena določa, da ta določba ne preprečuje morebitnega odpuščanja iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe. Delodajalec prenosnik torej ni dolžan ob prenosu dejavnosti imeti takšno sistemizacijo delovnih mest, ki vključuje vsa delovna mesta, za katera so imeli delavci delodajalca prenosnika sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato posledično tudi ni pravilno stališče pritožbe, da če bi toženka kasneje (torej po prenosu dejavnosti) spremenila sistemizacijo, in bi delovne naloge vodje procesa prerazporedila na direktorja in poslovnega sekretarja, bi morala tožnici podati odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da od toženke ni mogoče zahtevati, da bi podala odpoved iz poslovnega razloga delavki E. E., ki ves čas zaseda delovno mesto poslovne sekretarke, da bi ga lahko ponudila tožnici, ker naj bi po stališču pritožbe imela več delovnih izkušenj na področju pomorske pilotaže. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica pri prejšnjem delodajalcu opravljala tudi druga in zahtevnejša dela, kot jih opravlja E. E. pri toženki, ter da tovrstna dela pri toženki opravlja direktor.
11. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na zadevo Pdp 684/2019. V navedeni zadevi je namreč pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sploh (še) ni bilo ugotovljeno, ali je šlo za neutemeljen odpovedni razlog, torej ali je delodajalec delavki podal odpoved zaradi spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1. 12. Glede na vse navedeno, ko torej toženka ob pravnomočnosti zadeve Pd 115/2020 tožnici ni mogla zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe, da naj bi do prenosa delodajalca prišlo že 10. 5. 2020 in ne šele 18. 7. 2020, saj to na obstoj odpovednega razloga v februarju 2022 nima nobenega vpliva. Ker tudi ni ugotovljeno, da bi bila odpoved podana iz neutemeljenega razloga iz 90. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker je glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).