Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Plačilo pogodbene kazni zaradi zatrjevane zamude z izročitvijo nepremičnine. Zapis omenjene zakonske določbe dejansko določa domnevo, da se je pogodbi zvesta stranka odpovedala pravici do pogodbene kazni s tem, ko je sprejela izpolnitev obveznosti. Pridržana izjava v zvezi s pogodbeno kaznijo mora biti zato po vsebini takšna, ki to domnevo o odpovedi izpodbija, kar sporna izjava tožnice vsekakor je. V predmetni zadevi je z ozirom na dejstvo, da je bila predmetna prodajna pogodba sklenjena med gospodarskima subjektoma, uporabljena pravilna pravna podlaga (določbe OZ) in ne pridejo v poštev določbe Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES). 19. člen omenjenega zakona, na katerega se sklicuje pritožnica, je namreč umeščen v njegovo drugo poglavje, ki se glede na jasno določbo 3. točke prvega odstavka 4. člena uporablja za prodajne pogodbe, v katerih ima kupec položaj končnega kupca po tem zakonu in položaj potrošnika po Zakonu o varstvu potrošnikov. Tožnica tega položaja kot gospodarski subjekt nima.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) zneske 53.199,23 EUR, 2.084,51 EUR in 35.058,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot to natančneje izhaja iz točke I izreka sodbe. Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 3.851,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).
2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh, z njene strani podanih ugovorov zoper vtoževano pogodbeno kazen. Bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je sodišče zagrešilo s tem, ko pooblaščencu toženke na glavni obravnavi ni dopustilo zaslišanim pričam zastaviti vprašanj v zvezi s pogodbeno kaznijo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kot kupec s pripisom na zapisnik o primopredaji stanovanja jasno in nedvoumno izjavila, da vztraja pri pogodbeni kazni. Kvečjemu bi bilo njeno izjavo razumeti, da se o pravici do pogodbene kazni ni izjasnila, česar pa po določilih 251. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni mogoče tolmačiti, kot da je bila podana ustrezna zahteva za uveljavljanje pogodbene kazni. Ker tožnica svoje pravice ni ustrezno uveljavila, do plačila pogodbene kazni ni upravičena, kar potrjuje tudi primerljiva sodna praksa. Zmoten, neživljenjski in nelogičen je zaključek sodišča prve stopnje, da kljub med strankama sklenjeni pogodbi za izdelavo PGD in PZI projektov rok za izročitev nepremičnine ni bil spremenjen. Že sama narava del, ki jih je predvidela izvesti tožnica, je takšna, da jih ni mogoče izvesti v finaliziranem stanovanju, kar pomeni, da nepremičnina ni mogla biti predana do dokončanja del, zato ne gre za zamudo pri predaji stanovanja. Toženka nadalje ugovarja tudi višini pogodbene kazni. Meni, da je slednja izračunana napačno, ob upoštevanju napačne osnove, prav tako pa je zmotno ugotovljen dan nastopa zamude z izročitvijo stanovanja. V zvezi s tekom zamudnih obresti od sporazumno znižanega dela kupnine 2.084,51 EUR je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz stališča, da se toženka glede slednjega ni izjasnila (to je namreč storila že v odgovoru na tožbo), posledično pa njen ugovor ni bil obravnavan, kar ponovno predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zmotna pa je nadalje tudi presoja dela tožbenega zahtevka na vračilo 5 % kupnine s kapitaliziranimi obresti. Dogovor, na katerem tožnica temelji ta del zahtevka, je v prvi vrsti na strani toženke podpisan po njenih delavcih, ki niso njeni zakoniti zastopniki ali pooblaščenci, zaradi česar ne morejo sprejemati finančnih obveznosti. V tej zvezi pritožba argumentirano izpostavlja še nejasnosti v samem dogovoru in zagovarja stališče, da je ta zahtevek tožnice po določbi 480. člena OZ „prekludiran in zastaran“. Ob tem je sodišče prve stopnje tožnici zmotno priznalo pravico do kapitaliziranih obresti, čeprav zamuda do vložitve tožbe sploh še ni nastopila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne s stroškovno posledico. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov s pripadki.
3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) sodišče druge stopnje zaključuje, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do vseh relevantnih navedb toženke, zaradi česar so izostali razlogi o odločilnih dejstvih, posledično pa sodbe sodišča prve stopnje ni moč preizkusiti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke vtožuje plačilo pogodbene kazni zaradi zatrjevane zamude z izročitvijo nepremičnine, ki je bila predmet prodajne pogodbe z dne 19.12.2006, nadalje vračilo preplačane kupnine po tej pogodbi in nazadnje vračilo zneska v višini 5 % plačane kupnine zaradi neodprave reklamacij. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, izhajajoč pri tem iz zaključka, da so vse ugovorne navedbe toženke neutemeljene.
7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena graja v zvezi s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica ob sprejemu izpolnitve (izročitvi nepremičnine) podala ustrezno izjavo, s katero si je v skladu s petim odstavkom 251. člena OZ pridržala pravico do pogodbene kazni. Pritrditi je tako stališču, da je s pripisom „kupec izjavlja, da se ne odpoveduje pravici do pogodbene kazni“ na zapisniku o izročitvi in prevzemu nepremičnine (priloga A5 spisa), toženka skladno s citirano določbo ohranila pravico zahtevati pogodbeno kazen zaradi zamude z izpolnitvijo obveznosti. Zapis omenjene zakonske določbe dejansko določa domnevo, da se je pogodbi zvesta stranka odpovedala pravici do pogodbene kazni s tem, ko je sprejela izpolnitev obveznosti. Pridržana izjava v zvezi s pogodbeno kaznijo mora biti zato po vsebini takšna, ki to domnevo o odpovedi izpodbija, kar sporna izjava tožnice vsekakor je. Nasprotno stališče pritožbe in njeno tolmačenje citirane zakonske določbe je tako zmotno, glede na predmetni pripis (ki ne nasprotuje načelu dobre vere in poštenja ter ne predstavlja zlorabe pravice) pa je toženka vsekakor lahko pričakovala, da bo tožnica od nje uveljavljala plačilo pogodbene kazni. Glede na obrazloženo na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča ne vpliva dejstvo, da tožnica kot kupec v navedenem zapisniku ni obkrožila opcije „DA“ pri zapisu „Kupec izjavlja, da uveljavlja pravico do pogodbene kazni“ in da je ta zapis prečrtala.
8. Neutemeljeno v tej zvezi pritožba sodišču prve stopnje očita še zmotno uporabo materialnega prava v smeri, da je bil uporabljen napačen predpis. V predmetni zadevi je z ozirom na dejstvo, da je bila predmetna prodajna pogodba sklenjena med gospodarskima subjektoma, uporabljena pravilna pravna podlaga (določbe OZ) in ne pridejo v poštev določbe Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES). 19. člen omenjenega zakona, na katerega se sklicuje pritožnica, je namreč umeščen v njegovo drugo poglavje, ki se glede na jasno določbo 3. točke prvega odstavka 4. člena uporablja za prodajne pogodbe, v katerih ima kupec položaj končnega kupca po tem zakonu in položaj potrošnika po Zakonu o varstvu potrošnikov. Tožnica tega položaja kot gospodarski subjekt nima.
9. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do nekaterih njenih ugovornih navedb sploh ni opredelilo oz. se ni opredelilo v zadostni meri, pri čemer so določeni zaključki sodišča prve stopnje sprejeti brez ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov. Že v odgovoru na tožbo je toženka zahtevku na plačilo pogodbene kazni (poleg neutemeljenega ugovora, da si tožnica ni pridržala pravice zahtevati pogodbeno kazen) ugovarjala iz razlogov, da do zamude z izročitvijo ni prišlo zaradi kasneje sklenjene pogodbe o delu ter posledičnega podaljšanja rokov, nadalje zato, ker za zamudo ni bila odgovorna, ter da se je tožnica nepošteno in neresno pogajala. Prav tako je ugovarjala višini pogodbene kazni in času trajanja zamude, vse navedeno pa je obširno utemeljila in za trditve predlagala tudi obsežno dokazno gradivo (strani 4 do 9 odgovora na tožbo).
10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširne ugovorne navedbe v zvezi neobstojem zamude (oz. toženkino nekrivdo za zamudo) z izročitvijo nepremičnine zavrnilo kot neutemeljene le s skopo obrazložitvijo (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaključki prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni pristala na izvajanje aneksa, da sta stranki sklenili zgolj pogodbo za izdelavo PGD in PZI projektov in da s tem stranki roka za izročitev nepremičnine nista spreminjali, so sprejeti domala brez vsakršne dokazne ocene (obrazložitev v tej zvezi vsebuje le zapis: vse to izhaja iz korespondence med strankama), zato njihove (ne)pravilnosti ni mogoče preizkusiti. Prav tako je pavšalen in brez vsakršne utemeljitve zaključek, da se tožnica ni pogajala nepošteno in v nasprotju z načelom dobre vere.
11. Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo pogodbene kazni po višini je sodišče prve stopnje, sklicujoč se pri tem na določilo 13. člena splošnih pogojev prodaje in določila prodajne pogodbe, zaključilo, da toženka tožnici nepremičnine ni izročila v pogodbenem roku in da je zato tožnica upravičena do pogodbene kazni za čas od 1.3.2007 do 7.9.2007 (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem pa ni zavzelo nobenega stališča do ugovornih navedb toženke v zvezi z neustreznostjo izračunane višine pogodbene kazni (da je le-ta obračunana od napačne osnove in da je do zamude prišlo kvečjemu 21.3.2007), zaradi česar so tudi v tej zvezi izostali razlogi o odločilnih dejstvih.
12. Utemeljena je nadalje tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo preplačanega dela kupnine (2.084,51 EUR), kar naj bi predstavljalo še preostali del obveznosti iz naslova glavnice in obresti, zmotno (protispisno) izhajalo iz stališča, da temu toženka ni ugovarjala (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot utemeljeno izpostavlja pritožnica, je temu delu zahtevka nasprotovala že v odgovoru na tožbo (na strani 9), ko je obrazloženo prerekala pravico tožnice do obresti od sporazumno znižanega dela kupnine (ker naj ne bi prišlo do izpolnitvene zamude). Posledično se sodišče prve stopnje do teh ugovornih navedb ni opredelilo, zaradi česar pravilnosti sodbe tudi v tem obsegu ni moč preizkusiti.
13. Neustrezna oz nezadostna pa je obrazložitev izpodbijane sodbe (točka 22) tudi v delu, ki se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo 5 % kupnine iz naslova neodpravljenih (oz. nepravočasno odpravljenih) reklamacij, do česar bi naj bila tožnica upravičena na podlagi Dogovora z dne 4.9.2007 (priloga A9 spisa).
Tožena stranka je navedenemu delu zahtevka obrazloženo nasprotovala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 9.3.2010 (list. št. 37 – 41 spisa), pri čemer je ugovarjala veljavnosti sprejete zaveze (ker je z njene strani niso podpisale pooblaščene osebe), notranje vsebinske nejasnosti dogovora in prekluzijo oz. zastaranje tega dela zahtevka. Sodišče prve stopnje je presojalo zgolj, ali so bile napake odpravljene v roku ali ne in kdo jih je odpravil ter na podlagi (tokrat precej obširne) dokazne ocene zaključilo, da je tožnica upravičena do zneska 5 % kupnine, ker toženka v dodatnem 30 dnevnem roku reklamacij ni pričela odpravljati in jih tudi ni odpravila. Z ničemer pa se ni opredelilo glede ugovora neveljavnosti sprejete zaveze oz. sklenjenega dogovora, niti glede zatrjevanih vsebinskih nejasnosti oz. nasprotij v dogovoru, ki jih je toženka natančno navedla, kar ponovno predstavlja izostanek razlogov o odločilnih dejstvih.
Vsebinsko nezadostna je tudi presoja, da ta zahtevek z dnem vložitve spremenjene tožbe še ni zastaral, ker ne gre za zahtevek iz naslova napak izročene stvari, za katere velja enoletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da ne gre enega izmed jamčevalnih zahtevkov (čeprav se ponuja zaključek, da gre za zahtevek na znižanje kupnine) oz. bi v tem pogledu moralo vsaj pojasniti, kakšno naravo ima ta zahtevek in posledično, kateri zastaralni rok je treba uporabiti za presojo zastaranja zahtevka.
Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do ugovornih navedb toženke, da tožnica ni upravičena do kapitaliziranih obresti od 5% kupnine, ker toženka do vložitve tožbe s plačilom tega zneska ni prišla v zamudo, saj od nje do tedaj le-to ni bilo zahtevano. Sodišče prve stopnje je torej tožnici priznalo celoten vtoževani znesek 35.058,80 EUR, ki zajema glavnico in kapitalizirane obresti od dne 7.10.2007 do 23.2.2010, brez ustrezne utemeljitve, zakaj je tožnica do tega upravičena, zaradi česar pravilnosti te odločitve ni mogoče preizkusiti.
14. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).
15. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve določb postopka odpravilo tako, da bo na podlagi ustrezno izvedenega dokaznega postopka sprejeto odločitev primerno obrazložilo (pri čemer bo izvedene dokaze ustrezno dokazno ocenilo in zavzelo argumentirano stališče glede vseh relevantnih ugovornih navedb toženke), tako da jo bo moč preizkusiti. Pri tem naj sodišče prve stopnje kritično preuči tudi preostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev ni opredeljevalo, tako predvsem očitke, da sodišče neutemeljeno toženki ni pustilo zastavljati določenih vprašanj zaslišanim pričam. V tej zvezi pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da mora zaradi pravice do izjave, ki je vsebovana v pravici do kontradiktornega postopka, vsaka stranka imeti možnost s postavljanjem vprašanj pričam (in nasprotni stranki) sodišče prepričati v verodostojnost ali neverodostojnost določene priče ali nasprotne stranke in s tem posredno v obstoj ali neobstoj pomembnega pravnega dejstva. Sodišče pa sme oz. mora prepovedati le vprašanja, ki so bodisi napeljujoča (člen 289/3 ZPP), ali se ne nanašajo na zadevo ali na dejstva, glede katerih je bila priča predlagana.
16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.