Jedro

V skladu s sodno prakso je motenje soposesti podano le, če eden od soposestnikov s svojim ravnanjem drugemu popolnoma prepreči ali znatno oteži izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Zato se za pravno upoštevno motenje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v dotedanji način izvrševanja soposesti, vendar nanj bistveno ne vpliva.

Sodna praksa je na stališču, da posest pravice do svetlobe in razgleda (negativne služnosti) ni mogoča. Pri negativni služnosti namreč ni objektivno zaznavne dejanske oblasti nad stvarjo, saj upravičenec služnosti ne izvršuje z aktivnim ravnanjem, le od služnostnega zavezanca pričakuje opustitev določenih ravnanj. Posestno varstvo pa se lahko prizna samo tistemu, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati 225,60 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je toženec v času od 6. do 26. 9. 2010 motil njeno posest: ko je postavil zaslon, s katerim ji je odvzel svetlobo in pogled na ulico ter uničil korenine žive meje; s tem, ko je z nepravilno namestitvijo razmejitve na strehi povzročil zamakanje stene in ko ji je s postavljanjem vrtnega pohištva, gradbenega materiala in drugih predmetov, zaklepanjem vrtnih vrat in parkiranjem tik pred vrati onemogočal nemoteno uporabo poti. Posledično je zavrnilo tudi zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočega motenja. V delu glede motenja posesti z montažo klimatskih naprav je postopek zaradi umika tožbenega zahtevka ustavilo. Tožbeni zahtevek z dne 3. 11. 2011 je zavrglo kot prepozen, ker je bil vložen po preteku 30-dnevnega roka, odkar je tožnica izvedela za motenje in storilca (32. člen SPZ). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca.

2. Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje tožnica iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba graja obrazložitev sodišča, da pogled in svetloba ne predstavljata posesti stvari in nista predmet posestnega varstva. Meni, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da je toženec s stebri zaslona posegel v korenine žive meje, ki je zato začela odmirati. Ne strinja se, da ni zatrjevala zmanjšanja dejanske oblasti nad hišo, ko je trdila, da so zaradi zamakanja deževnice s strehe stene hiše vlažne, kar povzroča propadanje sten in ometa. Njena oblast nad stvarjo je spremenjena zaradi drugačne kvalitete bivanja. Prej je stanovala v suhi sobi in ometi niso odpadali, po zamakanju pa tega več ni mogla. Trdi, da je toženec postavil vrtno garnituro in senčnik tako, da ji je onemogočil oz. otežil dostop po skupni poti, kar je potrdila priča D. Postavljanje cvetličnih lončkov ni neznaten poseg, saj je pot široka le 90 cm, zato je to zelo moteče. To je za tožnico edina dostopna pot do njene nepremičnine, služnost hoje pa ima vpisano v zemljiško knjigo. Sodišče se ni opredelilo do postavljenega trampolina, ki je oviral soposest poti. Sodišče je napak štelo, da so bile fotografije v prilogi A6 in A7 posnete v letu 2009, ker naj tega tožnica ne bi prerekala. Tožnica je v osnovi postavila trditev, da dokazujejo motenje iz leta 2010. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da so bile v konkretnem sporu zaradi motenja posesti trditve tožnice že v osnovi nesklepčne, ker, čeprav jo je sodišče prve stopnje v okviru materialno-procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP) izrecno pozvalo, naj pojasni, v čem je bila njena posest motena, je ostala trditvena podlaga tožnice pomanjkljiva.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni podala trditev glede motenja posesti v smislu dejanske oblasti nad stvarjo, saj odvzeti pogled in svetloba ne predstavljata posesti stvari. Tožnica v tožbenih navedbah in v pritožbi trdi, da naj bi toženec motil njeno posest tako, da ji je s postavitvijo zaslona odvzel pogled na ulico in svetlobo. S tem zatrjuje posest pravice do razgleda in svetlobe, pri čemer gre za negativno služnost, ki od toženca terja opustitev določenih ravnanj. Po nekdanjem 3. odstavku 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je bilo mogoče tudi varstvo služnostne pravice. Po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) pa ni več mogoča posest pravice, ki zato tudi ni več predmet posestnega varstva. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (24. člen SPZ). Na pravici pa ni mogoče imeti dejanske oblasti. Tudi sodna praksa je na stališču, da posest pravice do svetlobe in razgleda (negativne služnosti) ni mogoča (1). Pri negativni služnosti namreč ni objektivno zaznavne dejanske oblasti nad stvarjo, saj upravičenec služnosti ne izvršuje z aktivnim ravnanjem, le od služnostnega zavezanca pričakuje opustitev določenih ravnanj. Posestno varstvo pa se lahko prizna samo tistemu, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo (2).

7. Tožnica s trditvami, da je toženec z nosilnimi stebri zaslona posegel v korenine žive meje, ne zatrjuje motenja posesti v smislu spremenjene dejanske oblasti nad stvarjo. Trdi, da živa meja odmira, zato bi lahko uveljavljala odškodninski zahtevek, ne pa posestnega varstva, saj oškodovanje tujega premoženja ni hkrati tudi motenje posesti (sklep VSL II Cp 90/99). Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo, saj je svoj zaključek skrbno obrazložilo v 21. točki izpodbijanega sklepa.

8. Tožnica tožbe ni oprla na trditve, ki jih sedaj postavlja v pritožbi, in sicer, da naj bi se zaradi zamakanja sten spremenila njena oblast nad stvarjo, ker ima v vlažni sobi drugačno kvaliteto bivanja. Te navedbe so kot nedovoljene pritožbene novote neupoštevne (337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je bilo pri presoji vezano na trditveno in dokazno podlago tožnice. Ta je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da ji zaradi zamakanja deževnice s toženčeve strehe propadajo stene in omet. S tem je trdila, da ji nastaja škoda, ni pa zatrjevala nikakršne spremembe njenega posestnega stanja. Na podlagi pravočasno podanih trditev, bi tožnica lahko uveljavljala odškodninski zahtevek in pa upravičenje do posestnega varstva.

9. V razmerju med soposestniki šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja soposesti (35. člen SPZ). Vsaka (neznatna) sprememba dejanskega stanja pa ne pomeni motenja ali odvzema posesti v pravnem smislu (32. člen SPZ). V skladu s sodno prakso (3) je motenje soposesti podano le, če eden od soposestnikov s svojim ravnanjem drugemu popolnoma prepreči ali znatno oteži izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Zato se za pravno upoštevno motenje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v dotedanji način izvrševanja soposesti, vendar nanj bistveno ne vpliva.

10. Glede poti v soposesti obeh pravdnih strank pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da zatrjevano toženčevo postavljanje vrtne garniture, senčnika, gradbenega materiala in drugih predmetov (cvetličnih lončkov, trampolina), zaklepanje vrtnih vrat in parkiranje pred vrati ne predstavlja motilnega ravnanja. Sodišče se je v obrazložitvi oprlo na ugotovitve ob ogledu in izpovedbe obeh pravdnih strank in štirih prič, ki so potrdile, da je bila služnostna pot tožnice prek parcele toženca v septembru 2010 prehodna. Da pot ni bila ovirana, je izpovedal eden izmed delavcev, ki so v tem času pri tožnici izvajali prenovitvena dela. Tudi iz izpovedbe priče A. D., na katero se pritožba izrecno sklicuje, izhaja, da je do tožnice po poti lahko prihajala brez znatnih težav. Pritožbeno sodišče povsem sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je toženec na enak način postavljal vrtno garnituro (mizo, stole in senčnik) že od leta 2008, kar kaže tudi na ogledu razviden odtis na betonu. Tožnica je sama potrdila, da ima že od leta 2007 ključ za odklepanje vrtnih vrat, ki se ob zaprtju samodejno zaklenejo in se odprejo le s ključem. Sodišče je verjelo navedbam in izpovedbi toženca, ki jih je kot priča potrdila njegova najemnica, da tik pred vrtnimi vrati ni parkiral. Tožnica pa sama ni vedela izpovedati, čigav avto naj bi bil tam parkiran, le „da je bil avto od nekoga od tožene stranke“. Trditve, da naj bi imel toženec ob poti postavljene cvetlične lončke, je sodišče prve stopnje več kot utemeljeno označilo za bagatelno spremembo posestnega stanja, ki nima niti pravnega niti ekonomskega pomena. Isto velja za trampolin, ki naj bi bil naslonjen ob fasado ob poti. V nasprotju s pritožbenimi navedbami se je sodišče do trampolina opredelilo v okviru v tožbenem zahtevku navedenih „drugih predmetov“. Ključno pa je, da nobeno izmed zatrjevanih ravnanj ni onemogočalo ali znatno oviralo tožničine soposesti poti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da fotografije v prilogah A6 in A7 ne bi vplivale na odločitev, tudi če bi jim sodišče prve stopnje pripisalo večjo dokazno vrednost, saj je tudi iz njih razvidno, da je bila pot prehodna.

12. Ker uveljavljani in po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu.

(1) Tako sklep VSK Cp 56/97, sklep VSC Cp 915/2003, sklep VSK I Cp 172/2004 in sklep VSL II Cp 6482/2005. (2) Enako Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 877. (3) Sklep VS II Ips 669/2007, sklep VSM Cpg 469/94.