Jedro

Za presojo zakonitosti obeh točk izreka odločbe, je pravno relevantna koncesijska pogodba, sklenjena med Republiko Slovenijo in tožnikom dne 30. 12. 2008. 4. člen te pogodbe določa, da se koncesija podeli za dobo 30 let. Ta rok (doba) izvajanja vodne pravice pa je začel teči z dnem podpisa prve koncesijske pogodbe. Tako se na podlagi te pogodbe 30 letni rok izteče 10. 10. 2035. Tako je bila zakonita odločitev obeh upravnih organov, da se v 5. točki izpodbijanega vodnega dovoljenja določi čas trajanja podeljene koncesije do 10. 10. 2035, ker se je ta doba pravilno določila v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZV-1B.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim vodnim dovoljenjem je prvostopenjski upravni organ v točki 1 izreka dovolil stranki A.A. (tožniku v tem sporu) neposredno rabo vode vodotoka B. z odvzemom v količini največ 0,56 m³/s za proizvodnjo električne energije v mali hidroelektrarni B. (v nadaljevanju MHE B.) za rabo potencialne energije vode do 2.200 MWh na leto, na odseku, določenem z Gauss-Krügerjevimi koordinatami: - mesto odvzema: Y=489340, X=138482, Hzg=608,46 m n.m., na zemljišču s parc. št. 437/1; - objekt strojnice na zemljišču s parc. št. 499/1; - mesto izpusta: Y=488571, X=137897, Hsp=543,4 m n.m., na zemljišču s parc. št. 1738/1; vse k.o. ..., občina ... Pod 2. točko izreka je odločeno, da stranka ne sme odvzemati vode za proizvodnjo električne energije v MHE B. iz vodotoka, ko je dejanski pretok v njem na mestu odvzema manjši od ekološko sprejemljivega pretoka (v nadaljevanju Qes), ki znaša 0,08 m³/s. 3. in 4. točka vodnega dovoljenja določata obveznosti, ki jih mora stranka izpolniti. 5. točka določa, da vodno dovoljenje velja do 10. 10. 2035, in da z dnem dokončnosti te odločbe preneha veljati koncesija, ki je bila podeljena na podlagi odločbe Vlade o določitvi koncesionarja, številka 329-03/2001-5 z dne 4. 6. 2002 ter koncesijske pogodbe, številka 35503-185/2003 z dne 30. 12. 2008. 2. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je dne 20. 7. 2012 od stranke dobil pobudo za spremembo vodne pravice - koncesije, ki mu je bila na podlagi odločbe Vlade RS, številka 329-03-201-5 z dne 4. 6. 2002 in koncesijske pogodbe, številka 35503-185/2003 z dne 30. 12. 2008, podeljena za neposredno rabo vode v navedeni MHE B. 3. Dne 11. 8. 2012 je začel veljati ZV-1B (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona v vodah), ki v prvem odstavku 25. člena določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati nekateri koncesijski akti, med drugim tudi za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni z instalirano močjo, manjšo od 10 MW (za kar gre v spornem primeru), uporabljajo pa se do pravnomočnosti vodnih dovoljenj, izdanih v skladu z 8., 9. in 11. točko prvega odstavka 125. člena ZV-1. Drugi odstavek istega člena določa, da ministrstvo koncesijo nadomesti z vodnim dovoljenjem najpozneje v šestih letih od uveljavitve tega zakona, kar pomeni, da je treba tudi v tem primeru podeljeno koncesijo po uradni dolžnosti nadomestiti z vodnim dovoljenjem. Upravni organ v nadaljevanju obrazložitve razlaga ugotovitveni postopek z vpogledom v pridobljeno dokumentacijo, med drugim tudi v koncesijsko pogodbo, številka 35503-185/2003 z dne 30. 12. 2008, ki je bila sklenjena med Republiko Slovenijo in koncesionarjem A.A. Razlaga uporabno dovoljenje, številka 351-191/2009-2010-15-1212, ki ga je izdala Upravna enota Mozirje za objekt - MHE B. dne 9. 8. 2010. Podrobno še navaja izpolnitev kriterijev za izdajo dovoljenja, ki se nanašajo na razpoložljivi vodni potencial tega vodnega telesa.

4. V 7. točki 128. člena ZV-1 je določeno, da mora vodno dovoljenje vsebovati določbo o Qes. Navaja 71. člen ZV-1, ki določa kot pogoj, da mora biti zagotovljen Qes ali gladina površinske vode. Qes se določi po Uredbi o kriterijih za določitev ter načinu spreminjanja in določanja ekološko sprejemljivega pretoka (Uredba o Qes). 16. člen te uredbe določa, da izdano pravnomočno vodno dovoljenje, koncesijska pogodba, koncesijski akt, ali projektna dokumentacija, na podlagi katere je bilo izdano pravnomočno gradbeno ali uporabno dovoljenje, vsebuje določitev vrednosti pretoka, opredeljenega kot biološki minimum, minimalni pretok ali ekološko sprejemljivi pretok in se za ekološko sprejemljivi pretok šteje tako opredeljena vrednost biološkega minimuma, minimalnega pretoka oziroma ekološko sprejemljivega pretoka. Za MHE B. je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje 9. 8. 2000 in je v njem določen tudi Qes, ki znaša 0,08 m³/s. Glede na 1. točko 16. člena Uredbe o Qes, je mogoče z navedenim uporabnim dovoljenjem določeno vrednost Qes šteti kot Qes po uredbi. V nadaljnji obrazložitvi navaja ugovore, ki jih je stranka imela glede minimalnega pretoka v primerjavi z malo hidroelektrarno Cajner, na kateri naj bi se 10 let dnevno meril pretok. Upravni organ ugotavlja, da ta hitroelektrarna koristi samo vodo, ki ni odvzeta za MHE B. in vodo, ki jo prispevajo pritoki vodotoka B. odvodno od odvzema za MHE B. Po 7. členu Uredbe o Qes, je bil izračunan Qes, ki znaša 0,107 m³/s v vodnatem obdobju in 0,66 m³/s v sušnem obdobju leta. Glede na te vrednosti določene po 7. členu Uredbe o Qes, upravni organ zaključuje, da Qes v količini z 0,08 m³/s, ki je določen v uporabnem dovoljenju z dne 9. 8. 2010, ne odstopa od povprečja Qes določenega za vodnato in sušno obdobje po tej uredbeni določbi, tako da razlogov za določitev nižjega Qes ni mogoče upoštevati.

5. Upravni organ še navaja posebne pogoje, ki jih mora stranka izpolnjevati, ker pa ti niso sporni, jih sodišče v sodbo ne povzema. Dodaja še, da gre za že podeljeno vodno pravico (koncesijo) in se pri pretvorbi le-te v vodno dovoljenje uskladitev višinskih kot z že pridobljenim uporabnim dovoljenjem, ne šteje kot sprememba vodne pravice po 129. členu ZV-1, zato ni pridobljenih strokovnih mnenj Zavoda za ribištvo Slovenije po 19. členu Zakona o sladkovodnem ribištvu in po 44. členu Zakona o ohranjanju narave.

6. V 6. členu Uredbe o koncesiji je določeno, da se koncesija podeli za dobo 30 let. Koncesijska pogodba, številka 35503-185/2003 z dne 30. 12. 2008, v 4. členu določa, da je rok 30 let začel teči z dnem podpisa prve koncesijske pogodbe, številka 35503-185/2003 z dne 10. 10. 2005. Izdano vodno dovoljenje je tako veljavno do 10. 10. 2035. 7. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje prvostopenjsko upravno odločbo in navaja enake dejanske in pravne razloge za odločitev.

8. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja 25. člen novele ZV-1 (ZV-1B) in vse njegove določbe. Tožeča stranka bi morala glede na vsebino drugega odstavka tega člena, ki določa, da upravni organ pri izdaji upravnega akta, s katerim se nadomesti koncesija, v ta akt samo prevzame vsebino koncesije, v vodno dovoljenje prevzeti bistvene sestavine koncesije in sicer tiste, ki se nanašajo na izvajanje vodne pravice v času in v obsegu in pod pogoji določenimi v koncesijskem aktu, s sklenjeno koncesijsko pogodbo in določbami zakona, ki se nanašajo na koncesijo. Tožena stranka ni izvedla prevzema vsebine koncesije v zakonskih okvirih, predvsem glede na določanje Qes. Namesto, da bi glede na določenost Qes v uporabnem dovoljenju z dne 9. 8. 2010 Upravne enote Mozirje z vrednostjo 0,08 m³/s in glede na ureditev iz drugega odstavka 25. člena, ko se Qes na novo določi samo v primeru, ko le-ta ni določen, se je tožena stranka postavila na stališče, kot da Qes ni določen in kot da se vrednost Qes določa popolnoma na novo. Vrednost je v višini 0,08 m³/s že določena v vodno gospodarskem dovoljenju z dne 18. 10. 2000, s katerim je bila po Zakonu o vodah iz leta 1981 pridobljena pravica rabe vode za proizvodnjo električne energije v MHE B. Nepravilno je tožena stranka uporabila materialni predpis glede na ureditev Qes po Uredbi o Qes.

9. Nadalje tožnik opozarja na določbo prvega odstavka 16. člena Uredbe o Qes, ki določa, da če izdano pravnomočno vodno dovoljenje, koncesijska pogodba, koncesijski akt ali projektna dokumentacija, na podlagi katere je bilo izdano pravnomočno gradbeno ali uporabno dovoljenje vsebuje določitev vrednosti pretoka, opredeljenega kot biološki minimum, minimalni pretok ali ekološko sprejemljivi pretok, se za ekološko sprejemljivi pretok šteje tako opredeljena vrednost biološkega minimuma, minimalnega pretoka oziroma ekološko sprejemljivega pretoka“. Glede na ureditev prvega odstavka 16. člena te uredbe je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in je 4. točka izdanega vodnega dovoljenja nezakonita. Po drugem odstavku 141. člena ZV-1, pred sklenitvijo koncesijske pogodbe, ni mogoče začeti izvajati vodne pravice. Po prvem odstavku 6. člena koncesijskega akta (uredbe) se koncesija podeli za čas 30 let, po drugem odstavku pa začne koncesija veljati z dnem podpisa koncesijske pogodbe. Takšna ureditev izhaja iz koncesijske pogodbe iz meseca decembra 2008, pri čemer je ta pogodba začela veljati dne 30. 12. 2008. 4. člen te pogodbe pa določa, da se koncesija podeli za čas (dobo) 30 let. Glede štetja tega časa, je v 4. členu določen čas začel teči z dnem podpisa prve koncesijske pogodbe. Ta je bila podpisana 10. 10. 2005, tako da koncesija podeljena za dobo 30 let, po 4. členu pogodbe dejansko poteče 10. 10. 2035. Iz te pogodbe z dne 30. 12. 2008, iz 4. točke 2. člena pa izhaja, da pogodbeni stranki soglasno ugotavljata, da se vodna pravica ob sklepanju in podpisu pogodbe v MHE B. še ne izvaja, saj ta hidroelektrarna še ne obratuje. V skladu s tem, se čas veljavnosti koncesije 30 let ne more šteti od podpisa prve koncesijske pogodbe z dne 10. 10. 2005, ampak od 30. 12. 2008. Čas koncesije 30 let tako ne poteče 10. 10. 2035, ampak 30. 12. 2038. 10. V nadaljnjih tožbenih ugovorih tožnik še razlaga vse ugovore v zvezi s pridobitvijo enotnega dovoljenja za gradnjo MHE B., ki pa ni stvar tega postopka.

11. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavanem primeru sta sporni točki 2 in 5 Vodnega dovoljenja, številka 35523-15/2012-14 z dne 13. 2. 2015, izdanega tožeči stranki za neposredno rabo vode vodotoka B. V 2. točki izreka je določeno, da stranka (tožnik v tem sporu) ne sme odvzemati vode za proizvodnjo električne energije v MHE B. iz vodotoka, ko je dejanski pretok na mestu odvzema manjši od ekološko sprejemljivega pretoka (Qes), ki znaša 0,08 m³/s. Sporna točka 5 pa določa, da vodno dovoljenje velja do 10. 10. 2035. 14. Med strankama postopka ni sporno, da je bilo izpodbijano vodno dovoljenje izdano na podlagi določbe drugega odstavka 25. člena ZV-1B in 129. člena ZVO-1, v postopku obvezne nadomestitve (tudi po uradni dolžnosti) podeljene koncesije z vodnim dovoljenjem, v roku šestih let od uveljavitve ZV-1B, ki je začel veljati 11. 8. 2012. Na tem vodotoku je bila priznana pravica za njeno gospodarsko izkoriščanje že z Uredbo o koncesiji za gospodarsko izkoriščanje vode na odseku vodotoka B. za proizvodnjo električne energije, izdane leta 2002, ki v 6. členu določa, da se koncesija podeli za dobo 30 let in začne veljati z dnem podpisa koncesijske pogodbe. Za presojo zakonitosti obeh navedenih točk izreka odločbe, je pravno relevantna koncesijska pogodba (vmes je bilo izdanih tudi več drugih upravnih aktov), sklenjena med Republiko Slovenijo in tožnikom dne 30. 12. 2008, v zvezi s prej navedeno Uredbo za MHE B.. 4. člen te pogodbe določa, da se koncesija podeli za dobo 30 let. Ta rok (doba) izvajanja vodne pravice pa je začel teči z dnem podpisa prve koncesijske pogodbe, številka 35503-185/2003 dne 10. 10. 2005. Tako se na podlagi te pogodbe 30 letni rok izteče 10. 10. 2035. Glede na to, da se je v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZV-1B, ki določa, kot je že prej navedeno, da ministrstvo koncesijo iz prejšnjega odstavka nadomesti najpozneje v šestih letih z vodnim dovoljenjem od uveljavitve tega zakona, se je z izdano izpodbijano odločbo nadomestila koncesijska pogodba z dne 30. 12. 2008 in se je določilo izvajanje vodne pravice za čas, v obsegu in pod pogoji, ki so bili določeni v koncesijski pogodbi iz leta 2008 (četrti odstavek 25. člena). Tako je bila zakonita odločitev obeh upravnih organov, da se v 5. točki izpodbijanega vodnega dovoljenja določi čas trajanja podeljene koncesije do 10. 10. 2035. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi se morala pri določitvi roka trajanja koncesije upoštevati 4. točka 2. člena prej navedene koncesijske pogodbe, ki določa, da MHE B. še ne obratuje in bi bilo treba določiti dobo trajanja koncesije do 10. 10. 2038. Takšna pogodbena določba ni relevantna za določitev spornega roka izvajanja vodne pravice, ker se je, kot je sodišče že prej navedlo, ta doba pravilno določila v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZV-1B (5. točka izreka).

15. Na podlagi zakonske določbe četrtega odstavka 25. člena ZV-1B, ki določa, da se tudi določi ekološko sprejemljiv pretok (Qes), če ta še ni bil določen, je upravni organ pravilno v vodnem dovoljenju (točka 2 izreka) določil, da se ne sme odvzemati vode za proizvodnjo električne energije iz tega vodotoka, ko je dejanski pretok v njem na mestu odvzema manjši od Qes, ki znaša 0,08 m³/s. Oba upravna organa sta tudi obrazložila, da takšen Qes izhaja iz uporabnega dovoljenja Upravne enote Mozirje, številka 351-191/2009-2010-15-1212 z dne 9. 8. 2010 in je določen na podlagi 7. točke 128. člena ZV-1, ki določa, da mora vodno dovoljenje vsebovati tudi določbo o Qes. Določitev vrednosti Qes pa je tudi v skladu s 7. členom Uredbe o Qes, katerega izračun je v upravnem aktu natančno obrazložen.

16. Tožnik v tožbenih ugovorih navaja samo splošne trditve, da je tako določen Qes glede na 16. člen Uredbe o Qes previsok, kar pa sodišče ne more upoštevati kot pravno relevantne ugovore, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev obeh upravnih organov. Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo upravnega akta pravilen in je izpodbijana upravna odločba na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.