Jedro

Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da je blago v tranzitu in ne more kršiti v Republiki Sloveniji zavarovanih pravic družbe. Iz določb ZCUKPIL izhaja dolžnost ukrepanja v carinskih postopkih tudi v primerih, če se začne katerikoli odložni carinski postopek, če bi se z blagom kršilo pravice intelektualne lastnine (1. odstavek 2. člena), tranzitni postopek pa je po izrecni določbi postavke (a), 9.a točke 3. člena CZ opredeljen kot odložni postopek.

Izrek

1. Tožba zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada z dne 24. 5. 2002 se zavrže. 2. Tožba zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada A, Izpostava B, z dne 24. 5. 2002 se zavrne.

3. Tožba zoper dopis Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada A, Izpostava B, z dne 29. 5. 2002 se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je na Upravno sodišče RS vložila tožbo zoper toženi stranki zaradi odprave dveh odločb in sicer odločbe št... , ki jo je dne 24. 5. 2002 izdala Carinska uprava Republike Slovenije, Generalni carinski urad in odločbe št... z dne 24. 5. 2002, ki jo je izdala Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad A, Izpostava B ter dopisa Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada A, Izpostava B št... z dne 29. 5. 2002. Iz odločbe, ki jo je izdala Carinska uprava Republike Slovenije, Generalni carinski urad (prvotožena stranka) št... z dne 24. 5. 2002 izhaja, da se zahtevku podjetja AAA, Japonska, ugodi. Vložnik zahteve je pri Generalnem carinskem uradu vložil zahtevo za varstvo pravic intelektualne lastnine in priložil izpis iz podatkovne baze registriranih blagovnih znamk pri Uradu RS za intelektualno lastnino za blagovno znamko št... "Monte Carlo". Po podatkih imetnika pravice se v B nahaja več pošiljk ponarejenih cigaret, označenih z blagovno znamko Monte Carlo, katere nosilec je imetnik. Ker je izkazana upravičenost do varstva pravic, saj je blagovna znamka v Republiki Sloveniji zaščitena in obstaja verjetnost kršitve pravice, je bilo zahtevku ugodeno.

Iz odločbe št... z dne 24. 5. 2002, ki jo je izdala Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad A, Izpostava B (drugotožena stranka) izhaja, da se začasno za 3 dni zadrži v odločbi v šestnajstih postavkah specificirano blago, in sicer cigarete znamke "Monte Carlo". Če bo imetnik pravice v treh delovnih dneh pisno sporočil, da bo vložil tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, se bo blago na podlagi te odločbe zadržalo še nadaljnjih deset delovnih dni. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je pri izvajanju carinskega nadzora drugotožena stranka preverila blago v skladu z odločbo prvotožene stranke, Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada z dne 24. 5. 2002 in ugotovila, da je blago, navedeno v izreku odločbe, očitno ponarejeno. Zakon o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/2001, v nadaljevanju: ZCUKPIL) v 8. členu določa, da v primeru, ko carinski organ pri svojem delu odkrije blago, ki ustreza opisu iz odločbe Generalnega carinskega urada o ugoditvi zahtevi za varstvo pravic, začasno za obdobje treh dni zadrži prepustitev blaga, ter o tem obvesti Generalni carinski urad in imetnika pravice. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZCUKPIL pa pristojni organ blago zadrži še za nadaljnjih deset delovnih dni, če je imetnik pravice v času zadržanja sporočil, da bo v zvezi z zadržanim blagom pri sodišču vložil tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine.

Z dopisom Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada A, Izpostava B z dne 29. 5. 2002, ki je naslovljen na špedicijski podjetji BBB d.d in CCC d.o.o., se podjetji obvešča, da namerava imetnik pravice za pošiljko cigaret Monte Carlo, ki je začasno zadržano v B, vložiti tožbo, kar pomeni, da se pošiljka zadrži za nadaljnjih deset dni, saj po določbi 9. člena ZCUKPIL odločba o zadržanju blaga učinkuje še nadaljnjih deset dni.

V tožbi, ki jo vlaga zoper obe odločbi in zoper dopis tožnik navaja, da je pridobil pravico za uporabo znamke Monte Carlo v Zvezni Republiki Jugoslaviji (ZRJ), kar izkazuje z odločbo pristojnega organa v ZRJ in z licenčno pogodbo. Tožeča stranka razpolaga z vso dokumentacijo, ki izkazuje, da je bilo to blago (cigarete), katerega vrednost znaša skupno 1.668.330 EUR, namenjeno za nadaljnji transport v ZRJ, kjer ima pravico prodajati te cigarete. Tožena stranka (drugotožena) je utemeljila svojo odločbo z navedbo, da gre za očitno ponarejeno blago. Prvotožena stranka je dne 24. 5. 2002 izdala odločbo o zahtevi za varstvo pravic, s katero je odločeno, da se zahtevku AAA ugodi. Odločba temelji samo na argumentaciji, da je AAA imetnik varstva do znamke v Republiki Sloveniji. Iz odločbe "Saveznog Ministarstva privrede i unutrašnje trgovine, Saveznog zavoda za intelektualnu lastninu z dne 17. 5. 2002 (ki jo prilaga) je razvidno, da je lastnik blagovne znamke "Monte Carlo" DDD iz Monte Carla, ki je dne 4. 1. 2002 sklenil pogodbo s tožnikom EEE iz Malte in s katero je bil določen prenos pravic iz znamke za cigarete, tobak in vžigalnike na tožnika. Pravica je izključne narave, saj je v pogodbi navedeno, da lahko v ZRJ izkorišča pravico do te znamke samo tožnik. Znamka se varuje vedno teritorialno, torej samo v tisti državi, kjer ima imetnik zaščitene znamke pridobljeno odločbo o zaščiti znamke. AAA je imetnik pravice do znamke v Sloveniji, DDD pa v ZRJ. Ni ovire, da je za cigarete z istim imenom v eni državi imetnik znamke eno podjetje medtem ko je v drugi državi imetnik neko drugo podjetje. Če je znamka zaščitena tudi v drugi državi, imetnik znamke v eni državi ne more imeti varstva svojih pravic do znamke tudi v drugi državi. Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine v 4. točki 9. člena določa, da oblasti niso dolžne zaseči proizvodov, ki so le v tranzitu. Pri varstvu intelektualne lastnine velja za znamko torej izključno teritorialni princip. V predmetni zadevi ne gre za ponaredek temveč za izdelek, ki ima pravno veljavno zaščiteno znamko v ZRJ na imetnika znamke DDD, ki jo je prenesel na tožnika, ta pa je upravičen, da to blago trži na območju ZRJ. Ima pa tudi pravico, da ga do tam tovori. Tožnik je imel interes, da pretovori blago v Črno Goro, ki spada pod jurisdikcijo ZRJ, kjer ima registrirano znamko Monte Carlo. Tožnik izpodbija tako odločbi kakor tudi dopis. Z izpodbijanimi upravnimi akti so kršeni tako materialni predpisi kot procesni predpisi. Niso upoštevane določbe Zakona o upravnem postopku v najbistvenejših načelih. Materialni predpis za izdajo odločbe v obravnavanem primeru predstavlja ZCUKPIL, ki pa ga je treba uporabljati v povezavi z Zakonom o industrijski lastnini (ZIL) ter v skladu z Mednarodnimi konvencijami, ki veljajo na področju pravnega urejanja intelektualne lastnine. Zakon je bil napačno uporabljen zaradi tega, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo odločb, ki se izpodbijajo s to tožbo. Tožnik je upravičen razpolagati z izdelki pod znamko Monte Carlo v ZRJ, AAA pa v Sloveniji. Cigarete Monte Carlo, ki so bile zadržane z upravnimi akti, izpodbijanimi v tem postopku, niso ponarejeno blago v smislu 3. člena ZCUKPIL. Napačna uporaba zakona je v tem, da je z odločbo pravno varstvo zagotovljeno blagu, ki je bilo samo v tranzitu, čeprav 3. člen ZCUKPIL izrecno navaja, katero blago je ponarejeno blago, torej kateremu blagu se nudi pravna zaščita. Iz zakonske dikcije jasno izhaja, da zakon daje varstvo le tistemu blagu, katero lahko krši pravice imetnika v Republiki Sloveniji. Blago, ki je bilo zadržano, je bilo v Sloveniji le zaradi nadaljnjega tranzita in ni bilo namenjeno za prodajo. Najpomembnejše v tej zadevi je, da je tožnik imetnik pravice prodaje blaga z blagovno znamko Monte Carlo za cigarete v ZRJ, kamor je bilo blago namenjeno. Zaradi tega ni podana niti verjetnost, da bi blago kršilo zavarovane pravice intelektualne lastnine AAA. Toženi stranki sta izdali odločbi in dopis, ne da bi kakorkoli utemeljili verjetnost kršenja, saj nista niti s potrebno verjetnostjo ugotovili, ali so kršene pravice imetnika znamke v Republiki Sloveniji. Toženi stranki se v odločbi nista niti z besedico dotaknili pojma, ki ga tožeča stranka vztrajno navaja, to pa je teritorialnega principa varstva imetnika pravice do znamke. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj ni bilo ugotovljeno, kdo je imetnik pravice do znamke in koga se ščiti. Kolikor bi toženi stranki v skladu z ZUP ravnali zakonito in bi ugotavljali pravno relevantna dejstva za izdajo odločbe, bi morali izkazati, da gre za verjetnost, da bi tožeča stranka kršila intelektualno lastnino AAA. Zakon daje pravno varstvo imetnikom pravice v Republiki Sloveniji. Toženi stranki pa sta dali varstvo res imetniku pravice do znamke v Republiki Sloveniji ampak za blago, ki je bilo v tranzitu. Carina v Republiki Sloveniji pa še ni svetovni nadzorni organ, ki bi lahko neupravičeno zaustavljal vsakršno blago, ne da bi za to podal ustrezno zakonsko utemeljitev. Tožena stranka bi kot uradna oseba morala navesti materialni predpis, na katerega je oprla svojo odločbo, ter nato v konkretnem dejanskem stanu najti tiste okoliščine, ki bi opravičevale izdajo odločbe. Tega Carinska uprava niti v C niti v A ni storila. Odločba organa, ki je izdana v Republiki Sloveniji se ne more naslanjati na pavšalne ugotovitve, saj je Slovenija po 2. členu Ustave RS pravna in socialna država, kar pomeni spoštovanje predpisov in preprečitev samovolje oblastnih organov. Lastnik blaga oziroma špediter, ki zastopa lastnika blaga v Republiki Sloveniji pred izdajo odločbe ni bil z nobenim dejanjem pozvan s strani organa, ki je odločbo izdal, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih. Procesno gre pri izdaji vseh upravnih aktov, ki se izpodbijajo s to tožbo za bistveno kršitev postopka, zaradi katere je treba napadene upravne akte razveljaviti. Dopis, s katerim je bilo podaljšano zadržanje za 10 dni, bi moral biti izdan v obliki odločbe z obrazložitvijo in pravnim poukom. Gre za kršitev določb ZUP-a, ki urejajo odločbo (207 - 225 člen). Bistvena kršitev postopka je tudi v tem, da je tožnik v odločbi, s katero je zadržal blago, odločil o zadržanju blaga, katerega je že obravnaval v odločbi št.... z dne 24. 5. 2002. Tako je prvo tožena stranka ponovno zadržala blago v kontejnerjih. Ta dva kontejnerja je Carinska uprava že zadržala z odločbo, ki jo je izdala pod št... z dne 18. 5. 2002. AAA in Carinska uprava sta navedene postopke vodila zaradi težav pri izpolnjevanju rokov z napačnim navajanjem datumov. Tako je bilo v Zahtevi za izvedbo carinskih ukrepov, ki jo je I d.o.o. vložil na Generalno carinsko upravo dne 22. 5. 2002 pod št... navedeno, da je sta predstavnika AAA pregledala blago že 22. 5. 2002. To pa ne drži, saj sta predstavnika opravila pregled robe dne 23. 5. 2002. Pri pregledu je bil namreč prisoten tudi pooblaščenec lastnika blaga, ki lahko to potrdi. Napačno pa je tudi Carinska uprava A izdala potrdilo št... , ki je bila datirano z dne 22. 5. 2002 namesto z dne 23. 5. 2002. Zakon o upravnem sporu določa v 2. odstavku 2. člena, da lahko tožnik zahteva, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Višino odškodnine določa Obligacijski zakonik, ki določa za škodo dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo mogoče doseči. Tožniku nastaja zaradi zadržanja blaga nenadomestljiva poslovna škoda, ki jo uveljavlja v tožbi, za plačilo odškodnine pa bo tožnik pozval v tožbi tudi AAA. Naročniki cigaret so odstopili od pogodb, tožniku je izpadla prodaja cigaret iz naslova zadržanih pošiljk, po pogodbah s kupci pa mora plačati tudi 25 % penalov zaradi ne-dostave cigaret, kar znaša še dodatnih 417.082 EUR. Tako je že do sedaj tožniku nastala škoda v znesku 2.085.412 EUR, ki jih vtožuje po srednjem tečaju Banke Slovenija na dan vložitve tožbe. Ker sta odločbi in dopis zaradi zgoraj navedenega nezakoniti, nični oziroma izpodbojni, sodišču predlaga, da ugotovi ničnost oziroma razveljavi (pravilno: odpravi) obe odločbi in dopis (z učinkom odločbe) ter da posledično odloči, da sta prva in druga tožena stranka solidarno dolžni plačati tožeči stranki 470.833.268,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter povrniti vse stroške postopka.

Toženi stranki se v obsežnem odgovoru na tožbo sklicujeta na določbe ZCUKPIL, ki v 3. odstavku 1. člena tudi določa, da so za izvajanje tega zakona pristojni carinski organi. ZCUKPIL daje carinskim organom posebna pooblastila, ki se izvajajo ob preverjanju predloženega blaga. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je upravičena razpolagati z blagovno znamko Monte Carlo v ZRJ pojasnjujeta, da pri izvajanju ZCUKPIL ne gre za vprašanje pravice razpolaganja z blagovno znamko ampak za vprašanje, ali je blago ponarejeno. Carinski organ je iz dostopnega vira informacij ugotovil, da je blagovna znamka Monte Carlo v Republiki Sloveniji zaščitena, zato je njen imetnik upravičen do varstva tudi na podlagi ZCUKPIL. To je namreč prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da carinski organi sploh lahko ukrepajo na podlagi ZCUKPIL. Carinski organ ne oporeka veljavnosti licenčne pogodbe in pravici prodajati te cigarete v ZRJ ter ne sodi o njeni pravilnosti, ker se na podlagi določb ZCUKPIL ne spušča v gospodarske posle med posameznimi subjekti, njegove pristojnosti so v tem, da začasno zadrži blago le v primeru, ko je blago očitno ponarejeno. Ko pa je blago ponarejeno, je označeno z blagovno znamko neupravičeno kar pomeni, da so pravice imetnika blagovne znamke kršene.

Dne 24. 5. 2002 je bila s strani Generalnega carinskega urada na zahtevo imetnika pravice izdana odločba o varstvu pravic v skladu s 6. členom ZCUKPIL. V njej je opisano blago, na katero se nanaša. Ker je carinski organ (Izpostava B) pri pregledu blaga naletel na blago, ki je ustrezalo opisu iz izdane odločbe in je bil podan sum, da gre za ponarejeno blago, je bilo začasno zadržano z odločbo št... z dne 24. 5. 2002. Dopis št... z dne 29. 5. 2002 nima narave odločbe, ampak gre le za obvestilo ter vsebuje le navedbe in določbe ZCUKPIL. Dopis je bil poslan zastopnikoma, ki ju je lastnik blaga pooblastil za izvedbo carinskega postopka. Blago je začasno zadržano po samem zakonu, dopis pa je bil poslan le kot obvestilo, ker sta obe špediciji trenutna posestnika blaga. Odločba drugotožene stranke je bila izdana v postopku carinjenja. V skladu z 2. odstavkom 3. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 in 13/01, v nadaljevanju: CZ) ima deklarant pravico biti prisoten pri pregledu blaga in jemanju vzorcev ter je tako seznanjen s potekom postopka. Postopek preverjanja deklaracije, ugotovitve in druge ukrepe, ki jih sprejme carinski organ določa 133. člen Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, 103/99, 12/00 in 14/00, v nadaljevanju: UICZ). Postopek je bil izveden pravilno in zakonito, saj je Generalni carinski urad takoj po vložitvi zahtevka imetnika pravice izdal odločbo, s katero mu je ugodil, in sicer dne 24. 5. 2002. Kadar je blagovna znamka v RS zaščitena in imetnik pravice pokaže interes, da jo zavaruje ter je zahtevek za varstvo pravic popoln (skladen s 5. členom ZCUKPIL), potem se taki zahtevi ugodi. Odločba, ki jo izda Generalni carinski urad na podlagi prvega odstavka 6. člena ZCUKPIL ne učinkuje zoper tožečo stranko, ampak učinkuje le nasproti organizacijskim enotam znotraj Carinske uprave RS ter obvezuje carinske organe, da izvajajo carinski nadzor in aktivnosti. Začasno zadržanje blaga je ukrep carinske izpostave v okviru postopka carinjenja blaga (pri čemer se uporabljajo predpisi o carinjenju blaga). Za deklaranta, posestnika ali uvoznika velja ta ukrep kot prepoved in omejitev po zakonu, ki preprečuje uvedbo carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga (2. odstavek 44. člena CZ). Ker odločba Generalnega carinskega urada ne učinkuje zoper tožečo stranko ampak le zoper notranje organizacijske enote Carinske uprave RS ni potrebe, da bi bil tožnik z njo seznanjen. Na podlagi 6. člena ZCUKPIL izdana odločba o varstvu pravic se izdaja za vse blago, označeno z blagovno znamko, za katero se zahteva varstvo, na katerega bi carinski organi naleteli v času njene veljavnosti. V času, ko je ta odločba izdana, še ni znano, kdo bi lahko kršil pravice imetnika, zato odločbe sploh ni mogoče vročiti vsem možnim (domnevnim) kršiteljem. Pristojnosti carinskega organa, predpisane z ZCUKPIL so v tem, da začasno zadrži blago v primeru, da je ponarejeno. Kadar pa je blago ponarejeno, je označitev z blagovno znamko neupravičena, kar pa pomeni, da so pravice imetnika take blagovne znamke kršene.

V zvezi z ugovorom, da se blagovne znamke varujejo teritorialno in da daje znamka imetniku izključno pravico do njene uporabe navaja, da je blago zadržano na podlagi ZCUKPIL samo v primeru, ko carinski organ ugotovi, da je blago očitno ponarejeno. V obravnavanem primeru je prvo tožena stranka pri pregledu blaga sama ugotovila, da je blago očitno ponarejeno, zato je najprej izdala odločbo št... z dne 18. 5. 2002 o začasnem zadržanju blaga za tri delovne dni v skladu s 14. členom ZCUKPIL. Drugotožena stranka je bila namreč na podlagi zaupnih podatkov, s katerimi razpolaga, seznanjena o možnosti tihotapljenja cigaret oziroma o sumu zlorabe blagovnih znamk za pošiljke, ki prihajajo iz grške luke Pirej. Blago je pregledal tudi predstavnik imetnika pravice in pri tem potrdil, da gre za ponarejeno blago, ki je označeno z blagovno znamko imetnika blagovne znamke ter je označeno brez njegove vednosti in privolitve. Domnevno ponarejeno blago je bilo v ekonomski coni B, kjer je vse blago pod carinskem nadzorom in je lahko kadar koli podvrženo carinski kontroli. V tej fazi postopka ni mogoče reči, da obstajajo trdni dokazi o tem, da je blago ponarejeno. Za takšno sodbo carinski organ niti ni pristojen, zato se imetniku blagovne znamke z zadržanjem blaga daje možnost, da to dokaže na sodišču. Odločba Generalnega carinskega urada z dne 24. 5. 2002 je bila izdana na podlagi 6. člena ZCUKPIL, in sicer na zahtevo imetnika pravice oziroma njegovega zastopnika. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da carinski organ ni ugotovil vseh dejstev in ni preveril, da ima tožeča stranka pravico razpolagati z blagovno znamko v ZRJ in poudarjanjem teritorialnega principa varovanja blagovne znamke navaja, da se carinski organ, kadar deluje na podlagi ZCUKPIL, ne spušča v poslovne vezi med gospodarskimi subjekti. Za carinski organ je pomembno le dejstvo, da je določena blagovna znamka v Republiki Sloveniji zaščitena, saj je le v tem primeru pristojen za ukrepanje na podlagi ZCUKPIL. Pravica tožeče stranke do razpolaganja z blagovno znamko Monte Carlo v ZRJ za carinski organ niti ni pomembna, ponarejeno blago pa v vsakem primeru krši pravice imetnika take blagovne znamke, zato je ta upravičen do varstva svojih pravic na podlagi ZCUKPIL. Glede navedbe, da začasno zadržano blago ni ponarejeno v smislu 3. člena ZCUKPIL toženi stranki odgovarjata, da je blago začasno zadržano zaradi ugotovitve prve tožene stranke, da je blago očitno ponarejeno. Ali je to res, bo imetnik pravice šele dokazoval pred sodiščem.

Ugovori tožnika, da blago, ki tranzitira Republiko Slovenijo ne more kršiti pravic intelektualne lastnine, ki so zaščitene v Republiki Sloveniji, ne držijo. Kadar gre za ponarejeno blago, to blago krši te pravice in lahko tudi škoduje ugledu zaščitene blagovne znamke. Carinski organ je preveril, da je imetnik pravice za znamko cigaret Monte Carlo v Sloveniji družba AAA, pridobitelj licence pa FFF, Švica, čeprav v postopku, ki ga izvaja na podlagi ZCUKPIL, ni pomembno, kdo ima pravico razpolagati z določeno blagovno znamko v Republiki Sloveniji ali v državi, kamor je blago namenjeno. Za ukrepanje po ZCUKPIL je pomembno le, da je blagovna znamka varovana v Republiki Sloveniji, zaščita blagovne znamke pa se izvaja le, kadar gre za ponarejeno blago, ki je s tako blagovno znamko označeno.

Odgovarja tudi na ugovor, da je blago zaobseženo po v dveh različnih odločbah in se s tem podaljšujejo roki zadržanja. Blago je bilo najprej začasno zadržano po uradni dolžnosti z odločbo Carinskega urada A, Izpostava B z dne l8. 5. 2002 (sobota) za tri delovne dni, in sicer do 22. 5. 2002. Tega dne je imetnik pravice pri Generalnem carinskem uradu v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZCUKPIL vložil zahtevo, ki ji je bilo ugodeno z odločbo Generalnega carinskega urada št... z dne 24. 5. 2002. Ker ZCUKPIL v 2. odstavku 16. člena določa, da se, če Generalni carinski urad ugodi zahtevi imetnika pravice, blago začasno zadrži za nadaljnjih deset delovnih dni, je bilo blago, ki je ustrezalo opisu blaga v izdani odločbi, začasno zadržano, vendar tokrat na zahtevo, to je na podlagi 8. člena ZCUKPIL.

Datum potrdila, za katerega navaja tožnik trdi, da je antidatiran, ni bistven za potek postopka glede teka rokov. ZCUKPIL v 14. členu določa, da se blago začasno zadrži za tri delovne dneve. Izpostava B je tako odločbo izdala dne 24. 5. 2002 in od tega datuma se šteje tridnevni rok začasnega zadržanja blaga. Glede stroškov, ki po navedbah tožeče stranke nastajajo zaradi izdaje odločb o začasnem zadržanju blaga, tožena stranka odgovarja, da 2. odstavek 11. člena ZCUKPIL določa, da se zaseženo blago hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje, zato je blago tožeče stranke trenutno skladiščeno v Ekonomski coni A, kjer se izvaja tudi predpisan nadzor nad blagom in sicer v skladu s Pravilnikom o vodenju evidenc v ekonomskih conah (Uradni list RS, št. 77/98). Navedba o veliki škodi, ki nastaja lastniku zaseženega blaga je neutemeljena oziroma pretirana. O ostalih stroških, ki jih tožeča stranka navaja, pa je preuranjeno govoriti, saj je za odločanje o njih potrebno počakati do odločitve sodišča o varstvu pravic, zaradi česar je imetnik blagovne znamke že vložil tožbo za zavarovanje svojih pravic. Toženi stranki menita, da sta izvedli postopek za zaščito pravic intelektualnih pravic pravilno in zakonito, prav tako so zakoniti vsi akti, ki sta jih izdali v teku tega postopka, vztrajata pri pravnih in dejanskih razlogih izpodbijanih odločb in dopisa in predlagata, da se tožba v celoti zavrne.

Tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in dodaja, da se mora kršitev pravic imetnika preverjati po določbah Zakona o industrijski lastnini, česar pa toženi stranki nista upoštevali. Toženi stranki ponarejenost izenačujeta z dejstvom, da že sama zaščita znamke pomeni verjetnost, da bo prišlo do kršitve. Ker toženi stranki z vsako svojo odločbo posegata v pravni položaj tožeče stranke, saj ima vsaka tako sprejeta odločba neposredne posledice zanjo, sta ji dolžni odločbe poslati.

Stranka z interesom AAA je preko svoje pravne zastopnice odgovorila na tožbo in vložila več pripravljalnih vlog, v katerih nasprotuje navedbam tožeče stranke in pritrjuje odločitvi toženih strank, za katero meni, da je pravilna in zakonita. AAA je ena največjih družb na svetu v tobačni industriji in tudi nosilec številnih blagovnih znamk, od katerih je v Republiki Sloveniji veljavnih 48, med njimi tudi blagovna znamka Monte Carlo v razredu 34 (tobak, proizvodi za kadilce, vžigalice, cigarete) pod registrsko št.... . Zaradi slovesa blagovnih znamk AAA obstaja v svetu veliko ponarejevalcev, ki želijo s ponarejanjem originalnih izdelkov izkoristiti ugled in kvaliteto ter si tako pridobiti neupravičene koristi. Zatrjevana situacija tožeče stranke glede znamke Monte Carlo v ZRJ nima nobenega vpliva na postopke v Sloveniji. Zadržani ponaredki se nahajajo na ozemlju Republike Slovenije, kjer je obravnavana blagovna znamka nesporno zaščitena na zahtevo stranke z interesom. Stranka z interesom ima tako pravico preprečevati vsak gospodarski promet s ponaredki. V obravnavanem primeru je zadržanje blaga pravilno, čeprav gre za tranzit. Tako ravnanje je v skladu z določbami ZCUKPIL in skladno tudi s sodbo Evropskega sodišča št. C-383/98 z dne 6. 4. 2000, kjer je zavzeto načelno mnenje, po katerem se blago v tranzitu sme zadržati s carinskimi ukrepi. Tudi sklicevanje tožnika na 4. odstavek 9. člena Pariške konvencije za obravnavani primer ni ustrezno. Ta določba namreč državam ne prepoveduje, da zadržijo oziroma zasežejo ponarejeno blago v tranzitu, temveč le izključuje apriorno dolžnost držav, da blago zasežejo. Izpodbijane odločbe so tako v celoti skladne s slovensko zakonodajo kot tudi s Pariško konvencijo. Stranka z interesom tudi navaja, da je pri Okrožnem sodišču v C tudi že vložila tožbo za ugotovitev, da gre pri zadržanih izdelkih za ponaredke in naj se ti izdelki uničijo. Dokončna rešitev vprašanja kršitve pravice iz blagovne znamke je tako predmet civilnega postopka pred Okrožnim sodiščem, ne pa postopka pred carinskimi organi in tega upravnega spora. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne in da naloži povračilo stroškov stranke z interesom.

Z vlogo št... z dne 8. 7. 2002 je svojo udeležbo v postopku priglasilo tudi Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

ZCUKPIL določa ukrepe v zvezi s kršitvami pravic intelektualne lastnine ob vnosu blaga v Republiko Slovenijo oziroma iznosu blaga iz nje. Postopek se lahko začne na zahtevo imetnika pravice ali po uradni dolžnosti, za izvajanje tega zakona pa so pristojni carinski organi (1. člen).

Postopek na zahtevo, kot je to v obravnavanem primeru, se začne s tem, da se pri Generalnem carinskem uradu vloži zahteva, ki mora vsebovati v 2. odstavku 5. člena ZCUKPIL predpisane podatke. Generalni carinski urad ugodi zahtevi, če vložnik zahteve izkaže za verjetno, da bi z zadevnim blagom lahko bile kršene njegove pravice. O ugoditvi zahtevi Generalni carinski urad obvesti carinske urade (6. člen ZCUKPIL). Ker je ta odločba, kot posamični upravni akt izdana na zahtevo vlagatelja in se nanaša na določeno blago, je namenjena le vlagatelju, učinkuje pa nasproti organizacijskim enotam znotraj Carinske uprave RS, ki jih obvezuje, da v zvezi z v odločbi navedenim blagom izvajajo poostren carinski nadzor. Šele v primeru, če carinski organ pri svojem delu odkrije blago, ki ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada o ugoditvi zahtevi, začasno, za obdobje treh delovnih dni, zadrži prepustitev odkritega blaga in o tem nemudoma pisno obvesti Generalni carinski urad in imetnika pravice, če mu je znan, oziroma vložnika zahteve (8. člen ZCUKPIL). V 4. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) je določeno, da je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni spor je torej dopusten le, če je za tožnika nastala posledica le zaradi upravnega akta oziroma, če je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Ker z odločbo Generalnega carinskega urada (prvotožene stranke) sploh ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi, na zakon oprti neposredni koristi, saj se ta odločba na tožnika ne nanaša, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo v tem delu zavrglo.

V primeru, če carinski organ pri svojem delu odkrije blago, ki ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada o ugoditvi zahtevi za varstvo pravic (1. odstavek 8. člena ZCUKPIL), začasno za obdobje treh delovnih dni zadrži prepustitev blaga in o tem obvesti Generalni carinski urad in imetnika pravice oziroma vložnika. Če pa imetnik pravice v času začasnega zadržanja blaga po 1. odstavku 8. člena ZCUKPIL carinskemu uradu sporoči, da bo pri sodišču vložil tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, pristojni organ blago zadrži še za nadaljnjih deset dni (1. odstavek 9. člena ZCUKPIL). Po navedenih zakonskih določbah carinski organ začasno zadrži blago za tri delovne dni, takoj ko pri svojem delu ugotovi, da odkrito blago ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada o ugoditvi zahtevi za varstvo pravic.

V obravnavanem primeru je bilo, kot izhaja iz odločbe drugotožene stranke, pri izvajanju nadzora in preverjanju blaga odkrito blago, ki je ustrezalo blagu iz odločbe Generalnega carinskega urada. Blago so bile cigarete Monte Carlo, ki so se nahajale v zabojnikih in kartonih, specificiranih v 16 zaporednih postavkah v drugi izpodbijani odločbi, katerih lastnik je, kot izhaja iz tožbe, tožnik. To blago je bilo, vključno z embalažo, brez dovoljenja družbe AAA - imetnika pravice in vlagatelja zahteve, označeno z znakom, ki je enak znamki, veljavni za enako vrsto blaga. Za take primere ZCUKPIL v 8. členu določa, da carinski organ začasno, za obdobje treh dni zadrži prepustitev blaga. Po določbi 13. točke 3. člena CZ izraz prepustitev blaga pomeni dejanje, s katerim carinski organ dovoli uporabo blaga v zahtevanem carinskem postopku. Tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje, da zadržano blago ne ustreza odločbi Generalnega carinskega urada in tudi ne, da bi od imetnika v Republiki Sloveniji zaščitene znamke (AAA) prejela dovoljenje za oznako cigaret, zato je, glede na določbe ZCUKPIL tako označeno blago (cigarete), ki ustreza blagu navedenem v odločbi Generalnega carinskega urada, očitno ponarejeno. To pa, ob nesporni ugotovitvi, da je znamka Monte Carlo v Republiki Sloveniji zavarovana, tudi po presoji sodišča zadostuje za carinski ukrep začasnega zadržanja takega blaga. Tudi prepričanje tožeče stranke, da ZCUKPIL ne vsebuje definicije, kdaj je blago ponarejeno je zmotno. V 3. členu ZCUKPIL namreč izrecno določa, kaj je ponarejeno blago. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb Zakona o industrijski lastnini. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. V primeru, ko je vložena tožba, je blago zadržano do pravnomočne odločitve sodišča (11. člen ZCUKPIL), ki o svojih pravnomočnih odločbah obvešča Generalni carinski urad, slednji pa pristojne carinske organe. Za izrek carinskega ukrepa po določbi 8. člena ZCUKPIL zadostuje, da blago, ki ga carinski organi odkrijejo pri svojem delu, ustreza blagu iz odločbe Generalnega carinskega urada, izdani po zahtevi na podlagi 6. člena ZCUKPIL. Glede na opredelitve iz 3. člena ZCUKPIL v carinskem postopku ni niti dopustno uporabiti določb Zakona o industrijski lastnini glede ugotavljanja ponarejenosti blaga. Glede na opisano zakonsko ureditev so tožbeni ugovori, da ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo s DDD o izključni licenčni pravici za cigarete Monte Carlo, po kateri jih je upravičena prodajati na območju ZRJ, v tem sporu pravno nepomembni, zato jih sodišče ni upoštevalo. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da je blago v tranzitu in ne more kršiti v Republiki Sloveniji zavarovanih pravic družbe AAA. Iz določb ZCUKPIL izhaja dolžnost ukrepanja v carinskih postopkih tudi v primerih, če se začne katerikoli odložni carinski postopek, če bi se z blagom kršilo pravice intelektualne lastnine (1. odstavek 2. člena), tranzitni postopek pa je po izrecni določbi postavke (a), 9. a točke 3. člena CZ opredeljen kot odložni postopek. Prav tako so neutemeljeni in protispisni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nemožnost sodelovanja tožeče stranke v postopku. V carinskih postopkih nasproti carinskim organom nastopa dejanski posestnik blaga, to je deklarant, torej oseba, ki jo lastnik blaga pooblasti, da zahteva uvedbo blaga v določen carinski postopek, da izbere carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga. Iz odločbe drugotožene stranke izhaja, da je bila odločba posredovana deklarantu, in sicer BBB d.d.. V obravnavanem primeru je bil opravljen skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), po katerem lahko organ odloča po skrajšanem postopku in odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Trditev tožeče stranke, da ima dopis Generalnega carinskega urada z dne 29. 5. 2002 značaj odločbe, s katero je potrjena odločba prvotožene stranke, je v nasprotju z zakonsko ureditvijo ZCUKPIL. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZCUKPIL v primeru, če imetnik pravice v času zadržanja blaga po 1. odstavku 8. člena Generalnemu carinskemu uradu sporoči, da bo v zvezi z zadržanim blagom pri sodišču vložil tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, pristojni carinski urad blago začasno zadrži še za nadaljnjih deset delovnih dni. V takem primeru (ko imetnik pravice Generalnemu carinskemu uradu sporoči, da bo v zvezi z zadržanim blagom pri sodišču vložil tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine) je po presoji sodišča blago (ki je že začasno zadržano z odločbo), ex lege zadržano še nadaljnjih deset delovnih. To pomeni, da navedeni dopis nima učinka odločbe. Z njim je Generalni carinski urad prvotoženo stranko le obvestil o sporočilu imetnika pravice, da bo vložil tožbo, kar pomeni, da je blago zadržano že na podlagi samega zakona (1. odstavek 9. člena ZCUKPIL). Iz navedenega izhaja, da dopis Generalnega carinskega urada nima značaja upravnega akta in ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zoper dopis zavrglo (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Glede na navedeno je tožba zoper odločbo drugotožene stranke neutemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, tožbo zoper dopis drugotožene stranke pa je zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

V upravnem sporu lahko tožnik uveljavlja kot akcesorni zahtevek tudi povrnitev škode, ki mu je z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta nastala. V obravnavani zadevi pa je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo drugotožene stranke zavrnilo, zato tudi zahteva za plačilo odškodnine ni utemeljena, (pa tudi sicer tožnik škode z ničemer ne izkazuje). Sodišče pripominja, da tožena stranka z odločitvijo o zadržanju blaga ni posegla v lastninsko pravico na zadržanem blagu in zato ostaja škoda, ki jo tožnik navaja v višini vrednosti zadržanega blaga v celoti neizkazana. Glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka postopka svoje stroške.