Jedro

Po 32. členu ZD ima potomec pravico do izločitve alikvotnega dela zapuščine. Med zapustnikom in potomci nastane stvarnopravni skupnosti podobna skupnost. Ta skupnost se ob smrti razdruži na ta način, da se določi delež potomca in opravi delitev. Le v izjemnih primerih, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev).

Zahtevek po 210. členu ZOR je lahko utemeljen le, če stranka dokaže prikrajšanje na svoji in obogatitev na nasprotni strani.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva prve in druge tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja terjatve do zapuščine po pokojni materi v znesku 2,700.000,00 SIT. Terjatev je nastala z delom na posestvu pokojne matere. Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da ni pogojev za izločitev dela premoženja po 32. členu Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 13/94 do 82/94, v nadaljevanju ZD), tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 32. člen ZD. Zmotno je stališče, da tožnica zaradi koristi, to je brezplačnega stanovanja in hrane, ni upravičena do izločitve svojega prispevka iz zapuščine. Ker gre za zahtevek potomcev, ki so živeli skupaj z zapustnikom, bi zaradi takšne razlage nikoli ne prišlo do ugoditve zahtevku. Sodišče druge stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da je šlo za običajna kmečka dela, ki niso prispevala k povečanju oziroma ohranitvi premoženja. Revident ugotavlja, da je upravičenec po 32. členu ZD tudi oseba, ki je prispevala k ohranitvi in ne le povečanju zapustnikovega premoženja. Zato bi po njegovem mnenju sodišče moralo tožnici priznati pravico do izločitve dela premoženja in nato ugotoviti njegovo višino.

Nasprotna stranka je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se v tem postopku še naprej uporablja na podlagi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 in sicer njegovega 498. člena - Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se sodišči druge in prve stopnje sicer zmotno oprli na 32. člen ZD, vendar pa je odločitev kljub temu pravilna.

Po 32. členu ZD se iz zapuščine izloči del, ki ustreza prispevku potomca k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Potomec ima pravico do izločitve alikvotnega dela zapuščine. Med zapustnikom in potomci nastane stvarnopravni skupnosti podobna skupnost. Ta skupnost se ob smrti razdruži na ta način, da se določi delež potomca in opravi delitev. Če je med potomci o tem spor, upravičenec s tožbo zahteva, da naj sodišče ugotovi alikvotni (solastninski) delež na premoženju, ki samo formalnopravno sodi v zapuščino. Le v izjemnih primerih, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev). Toda tudi v tem primeru, mora biti višina deleža najprej ugotovljena in nato ovrednotena v denarju.

Tožeča stranka je v tožbi opredelila svoj zahtevek kot terjatev proti zapuščini. Višino terjatve je določila tako, da je svoje delo (kot pomoč staršem) ovrednotila z zneskom 45.000,00 SIT na mesec. V tožbi je sicer tudi trdila, da je s svojim delom prispevala k temu, da so nepremičnine, ki sodijo v zapuščino, ostale v dobrem stanju, vendar obsega zapustničinega premoženja ni navedla in prav take ne alikvotnega deleža, ki naj bi ji pripadal. Tudi med postopkom trditvene podlage ni razširila, iz podatkov zapuščinskega spisa in izpovedi same tožnice o tem, kaj se je dogajalo s posestvom, na katerem je delala (l.št. 77 in 78 spisa) pa tudi ne izhaja, da je posestvo, na katerem je tožnica delala, ostalo v lasti zapustnice do njene smrti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pri navedeni trditveni in dokazni podlagi spora ne gre za zahtevek po 32. členu ZD. Tožeča stranka ga vse do revizijskega postopka na to določbo tudi ni oprla. Sodišči druge in prve stopnje sta se zato brez potrebe ukvarjali s tem pravnim naslovom, novi pooblaščenec tožnice pa ga v reviziji neutemeljeno povzema.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravni temelj tožbenega zahtevka, glede na ponudeno trditveno in dokazno podlago, lahko le obligacijskopravni in sicer neupravičena obogatitev po 210. in naslednjih členih Zakona o obligacijskih razmerjih. Takšen zahtevek pa je lahko utemeljen le, če stranka dokaže prikrajšanje na svoji in obogatitev na nasprotni strani.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica na posestvu pokojne matere, ki je merilo približno 2 ha gozda in 2 ha obdelovalnih površin, opravljala le običajna dela, in sicer v obdobju od leta 1964 - 1968; da je bilo dela bolj malo; da je zadnji dve leti živel na posestvu tudi njen mož; da sta tedaj oba živela na račun posestva in nista plačevala nobene nejemnine; da je mati tožnici pozneje podarila parcelo ter les za ostrešje nove hiše. V pravilnost ugotovljenih dejstev se revizijsko sodišče zaradi prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP ne sme več spuščati.

Pravna presoja navedenih dejstev pa pokaže, da tožnica obogatitve na strani pokojne matere ni dokazala. Zato tudi njeno morebitno prikrajšanje za ugoditev zahtevku ne zadošča. Zaradi napačne pravne kvalifikacije zahtevka tudi ni pomembna nejasna opredelitev meril za uporabo 32. člena ZD v razlogih sodbe sodišča druge stopnje. Prav tako za razsojo ni pravno odločilna sicer pravilna trditev pooblaščenca tožeče stranke, da je potomec upravičen do izločitve deleža tudi tedaj, ko gre zgolj za ohranitev premoženja zapustnika.

Revizija tožeče stranke tako ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.

Glede na pravno in dejansko podlago spora revizijsko sodišče ni priznalo stroškov nasprotni stranki za odgovor na revizijo, ker ti niso bili potrebni (154. in 155. člen ZPP). O stroških tožeče stranke pa ni bilo treba odločati, ker jih ni priglasila.