Jedro

Glede na navedeno predstavlja dolžnikovo nakazovanje posameznih zneskov po tistih računih, ki jih je na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju izdajala tožeča stranka, izpolnjevanje te pogodbe, ne pa izpolnitev cesijske pogodbe, ki, kot rečeno, predstavlja premik premoženja (prehod terjatve) iz sfere tožeče stranke (cedenta) v sfero tožene stranke (cesionarja). Ker pa se je to zgodilo s pogodbama z dne 26.3.2002 in 26.8.2003 (v prilogi A3), ki sta bili obe sklenjeni več kot leto dni pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, objektivni element izpodbojnosti iz 125. člena ZPPSL že zato ni podan. Zaradi cesije bodočih terjatev, te ob nastanku, kot rečeno niso mogle postati del premoženja (bodočega) stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

1.) v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se primarni tožbeni zahtevek zavrne,

2.) v 3. in 4. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravna dejanja tožeče stranke, storjene v korist tožene stranke in sicer odstop terjatev po 36 računih, citiranih v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, nimajo pravnega učinka proti stečajni masi ter odločilo, da mora tožena stranka zneske iz teh računov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska plačati v stečajno maso (2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.246.195,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila (3. točka izreka) in da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (4. točka izreka).

Ugotovilo je, da se je dne 18.9.2003 nad tožečo stranko začel stečajni postopek ter da sta dne 26.8.2003 (pravilno 2002) in

26.3.2002 pravdni stranki sklenili pogodbi o odkupu terjatev, št. 48/2002-OT in št. 17/2002-OT, s katerima je tožeča stranka prenesla na toženo stranko svoje bodoče terjatve. Gre za terjatve, ki bodo tožeči stranki nastajale na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbo J. iz Ljubljane. Ko so te terjatve nastale, je tožeča stranka dolžniku (družbi J. d.o.o.) izstavila račun, v računu pa navedla, naj dolžnik plačilo izvrši na račun, ki je naveden v pogodbah o odkupu terjatev. Presodilo je, da je tožeča stranka s tem storila novo pravno dejanje, ki predstavlja razpolagalno dejanje, na podlagi katerega je dolžnik račun, izstavljen s strani tožeče stranke, plačal toženi stranki. S takim ravnanjem so bili upniki nedvomno oškodovani, tožena stranka pa je prišla v ugodnejši položaj kot drugi upniki, ki bodo iz stečajne mase poplačani le v določenem deležu. Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe njej v prid. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Cesija ni zavezovalni posel, kot zmotno meni prvostopno sodišče, pač pa razpolagalni, kot pravilno v pritožbi ponavlja tožeča stranka. Za razpolagalni posel je značilno, da neposredno učinkuje na premoženjsko pravico in jo vsebinsko spreminja, obremenjuje, prenaša ali končuje. Tako tudi s cesijo prehaja terjatev iz premoženja ene stranke v premoženje druge stranke. Kot vsak razpolagalni posel ima tudi cesija takojšnji učinek. Posledice nastopijo s samo sklenitvijo in za njihov nastop ni potrebno še dodatno izpolnitveno ravnanje. S cesijo pridobi pravico samo ena stranka pravnega razmerja, druga stranka pa izgublja pravico. S tem ne nastaja nova pravica, spreminja se samo pojavna oblika stare (OZ s komentarjem, Splošni del, druga knjiga, GV 2003, dr. Miha Juhart, komentar k 417. členu, stran 569 do 572).

Drži prvostopna ugotovitev, da je tožeča stranka prenesla na toženo stranko bodoče terjatve. To pomeni, da jih v trenutku razpolage (prenosa terjatev s cesijo) še ni bilo. Ker pa so prešle na toženo stranko točno določene bodoče terjatve, to so tiste, ki bodo tožeči stranki nastajale iz sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbo J., je tožnica na toženo strano s cesijo prenesla svoje pričakovanje (terjatve pa so nanjo prehajale kasneje z njihovim nastankom). Ker cesionar s cesijo vstopi v cedentov pravni položaj in pridobi pričakovanje, lahko še pred nastankom terjatve nastopa proti cesusu kot upnik prenešene terjatve. V primeru prenosa takih bodočih terjatev, ki že imajo pravni temelj, te terjatve ob nastanku takoj postanejo cesionarjevo premoženje in v primeru stečaja nad cedentom ne gredo v stečajno maso (primerjaj Cesija, dr. Miha Juhart, GV, 1996, str. 64 in 65).

Izhajajoč iz dosedanje obrazložitve predstavlja dolžnikovo nakazovanje posameznih zneskov po tistih računih, ki jih je na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju izdajala tožeča stranka, izpolnjevanje te pogodbe, ne pa izpolnitev cesijske pogodbe, ki, kot rečeno, predstavlja premik premoženja (prehod terjatve) iz sfere tožeče stranke (cedenta) v sfero tožene stranke (cesionarja). Ker pa se je to zgodilo s pogodbama z dne 26.3.2002 in 26.8.2003 (v prilogi A3), ki sta bili obe sklenjeni več kot leto dni pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, objektivni element izpodbojnosti iz 125. člena ZPPSL že zato ni podan. Zaradi cesije bodočih terjatev, te ob nastanku, kot obrazloženo niso mogle postati del premoženja (bodočega) stečajnega dolžnika.

Glede na navedeno drži pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče materialnega prava ni pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je izpodbijano sodbo spremenilo pritožnici v prid, se s tistimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo (1. odst. 360. člena ZPP).

Z vlogo z dne 18.4.2005 je pod točko XVI (list.št. 44) tožeča stranka na podlagi omenjenih pogodb o odkupu terjatev postavila tudi podrejen tožbeni zahtevek na plačilo 10.300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2002 do plačila in 6.286.540,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2002 do plačila. O njem prvostopno sodišče, kot pojasnjuje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zato ni odločalo, ker je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Ker pa je ta sedaj pravnomočno zavrnjen, bo v nadaljevanem postopku treba odločiti tudi o podrejenem tožbenem zahtevku.

Tožena stranka se izrecno pritožuje tudi na odločitev o stroških postopka. O teh, iz razlogov razvidnih iz vsebine predhodnega odstavka, pritožbeno sodišče ni moglo meritorno odločiti. Stroškovno odločitev je moralo razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP. V novem sojenju bo torej prvostopno sodišče moralo odločiti o vseh pravdnih stroških. Pri tem naj primerno upošteva, da se prav vsi stroški, ki so nastali do 18.4.2005, ko je tožeča stranka postavila podrejen tožbeni zahtevek, nanašajo na primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka v pravdi ni uspela. Odločitev o tistem delu pravdnih stroškov, ki se nanašajo na podrejeni tožbeni zahtevek pa bo odvisna od uspeha v pravdi (primerjaj 154. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.