Jedro

Pravdni stranki sta imeli kaščo v soposesti. Tožnik je tožencu popolnoma onemogočil ustaljeno uporabo kašče, ko pa je zaklenil, vednar se je toženec poslužil dovoljene samopomoči, ko je nato v kaščo vlomil. Zato tožniku v tej pravdi zaradi motenja posesti ne gre nuditi pravnega varstva.

Izrek

1. Pritožba se d e l n o z a v r n e kot neutemeljena v delu, kjer izpodbija sklep o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika J.K. ml. (točka 1 izreka sklepa) in se sklep sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi . 2. Pritožbi se d e l n o u g o d i v delu, kjer izpodbija sklep o ugoditvi zahtevku po nasprotni tožbi (točka 2 izreka sklepa), sklep sodišča prve stopnje se v tem obsegu in v delu, kjer je odločeno o pravdnih stroških (točka 3 izreka sklepa) r a z v e l j a v i in v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v nov postopek. 3. O stroških pritožbe bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec motil tožnika v neposredni in zadnji mirni posesti kašče na parc.št.450/2 vl.št.59 k.o.Ter s tem, da je dne 27.5.1998 in dne 29.5.1998 vlomil v kaščo pri zadnjih vratih, dne 5.6.1998 po lestvi vstopil v kaščo preko sprednjega balkona, dne 10.6.1998 pa skušal vstopiti v kaščo (točka 1 izreka sklepa); - ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in po ugotovitvi, da je tožnik J. K. ml. motil toženca F. K. v neposredni in zadnji mirni posesti te iste kašče s te, da je na vzhodnem delu kašče namestil lesena vrata, ki jih je zaklenil in tako tožniku po nasprotni tožbi onemogočil dotedanjo uporabo kašče (vstop v kaščo in dostop do čebelarske opreme), tožencu po nasprotni tožbi naložilo, da je dolžan odstraniti ta vrata ali pa izročiti ključ od njih tožniku po nasprotni tožbi, ter mu prepovedalo v bodoče posegati s takimi ali podobnimi dejanji v toženčevo neposredno posest kašče pod pretnjo denarne kazni 300.000,00 SIT (točka 2 izreka sklepa). Tožniku je naložilo še, da mora tožencu povrniti 176.255,77 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi obrestmi (točka 3 izreka sklepa). Zoper takšen sklep se je pritožil tožnik oz. toženec po nasprotni tožbi, in ga izpodbijal v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Toženec ni imel posesti oz. soposesti na kašči. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik namestil vrata na kaščo v juniju 1998, datum namestitve pa nikoli ni bil natančno definiran. Tožnik je vrata namestil zato, da bi zavaroval svojo lastnino. Toženec je enkrat tudi sam navajal, da so bila vrata nameščena v maju 1998. Nasprotno tožbo pa je vložil 14.7.1998, torej po preteku 30-dnevnega roka, zato bi moralo sodišče tožbo kot prepozno zavreči. Tudi izrek sklepa v 2.točki je nepopolen, ker v njem ni datuma motenja. Iz ugotovitve sodišča, da je tožnik tožencu stvari iz kašče zmetal v letu 1998, logično izhaja, da so bila vrata na kašči celo leto 1998. Sodišče o tem, kdaj so bila nameščena vrata, ni moglo sklepati iz fotografij. Tožnik namreč ni trdil, da so vrata nameščena toliko časa kot je stara kašča, morda celo 200 let, ampak da je namestil vrata pred nekaj leti. Zato je tudi imel izključno posest na kašči, dokler mu ni vanjo vdrl toženec. Zaslišane priče pa niso pojasnile, ali in kdaj so videle vrata na kašči. Ker je tožnik namestil vrata, da bi zavaroval svojo lastnino, pri tožencu ne gre za dovoljeno samopomoč. Priča Kunej je izpovedal, da ni videl nobenih čebelarskih pripomočkov, ko je bil nazadnje v kašči, priča Robnik pa jih je mogoče videl, a je moralo to biti že dalj časa nazaj. Pritožba je delno utemeljena. K točki 1: Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek J. K. ml. kot neutemeljenega. Posest stvari ima vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest, 1.odstavek 70.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR). Posest stvari ali pravic ima lahko več oseb (soposest, 4.odstavek 70.člena ZTLR). Tožnik je uporabljal kaščo, ki stoji na kmetiji, kjer živi z družino. Toda toženec je imel del te kašče v soposesti s tožnikom. Toženec (ki je sicer tožnikov stric in je na isti kmetiji odraščal) je trdil, da že od leta 1966 uporablja shrambo v kašči zato, da ima v njej shranjene čebelarske potrebščine. V resničnost njegove trditve se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi več dokazov. Tako iz mnenja K. svetovalne službe M. izhaja, da je čebelarstvo na kmetiji K. tradicija in se izvaja že 200 let, ter da ima toženec tam 15 panjev. Tudi Č. d. L. je potrdila, da toženec več let čebelari, kljub temu, da ima čebelnjak precej oddaljen od svojega prebivališča. O toženčevem čebelarjenju so izpovedali tudi tožnik in dve priči. Iz tega, ko je ugotovilo toženčevo dejavnost na kmetiji K., je lahko sodišče prve stopnje zanesljivo sklepalo o resničnosti toženčeve trditve, da je pri tem potreboval čebelarske pripomočke, ki jih je shranjeval v shrambi kašče v bližini čebelnjakov. Uporabo shrambe je toženec dokazal tudi s tem, ko je sodišču predložil ključe, s katerimi je zaklepal shrambo in pripomočke. Po drugi strani pa ni bilo ugotovljenih dejstev, ki bi kazala na to, da bi toženec čebelarjenje, predvsem pa uporabo shrambe za shranjevanje stvari, ki jih pri tem potrebuje, kadarkoli opustil, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec v obravnavanem obdobju in predvsem dne 27.5.1998 (ko naj bi prvič motil posest tožnika na kašči), imel sporno kaščo v soposesti s tožnikom. V tožbi zatrjevana motitvena dejanja (dvakrat vlom skozi vhodna vrata v kaščo, enkrat plezanje čez balkon, drugič pa poskus slednjega) je toženec storil, a zato in tedaj, ko je ugotovil, da je vhod v kaščo zaklenjen. Tožnik je povedal, da je bil on tisti, ki je na kaščo namestil vrata in ključavnico in tako onemogočil vstop v kaščo vsem ostalim, a je svoje dejanje obrazložil s tem, da je želel zavarovati svojo lastnino. Kljub temu pa je povzročil situacijo, ki jo ureja ZTLR v 80.členu. Motil je toženca v soposesti kašče, s tem ko je tudi njemu preprečil dostop do shrambe v kašči. Zato je tožnik bil tisti, ki je povzročil spremembo oz. oviro za uporabo kašče na način, ki je bil za obe pravdni stranki dotlej ustaljen. V takem primeru je imel toženec pravico do varstva soposesti na kašči, ker je v 80.členu ZTLR določeno, da soposestnik uživa varstvo posesti v razmerju do tretjih oseb ter v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v njihovi posesti. Zato je toženec z očitanimi ravnanji zgolj izvrševal pravico do samopomoči, ki mu jo daje ZTLR v členu 76: posestnik ima pravico do samopomoči zoper tistega, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame; pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč nujna in da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Toženčeva dejanja opisanega okvira ne presegajo, in ker je toženec vlomil v kaščo takoj, ko je ugotovil, da je zaklenjena, se je pravice do samopomoči poslužil tudi v zakonitem roku, kar velja za vsa njegova obravnavana dejanja v dneh 27.5., 29.5., 5.6. in 10.6., vse v letu 1998. Po določbi 2.odstavka 78.člena ZTLR ima namreč posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja (konkretno tožnik), pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti (konkretno toženca), če od nastanka motenja še ni pretekel rok iz 77.člena tega zakona (30 dni od dneva, ko se je izvedelo za motenje in storilca). Tožnik varstva posesti ne more uveljavljati proti tožencu, ker se je slednji pravočasno poslužil samopomoči. Ni bilo ugotovljeno, kdaj je tožnik kaščo zaprl in zaklenil, ugotovljeno pa je bilo, da je toženec to opazil tedaj, ko je prvič vlomil v kaščo. Ker je tožnik ključavnico obnovil, je toženec dne 29.5.1998 ponovno vlomil, tožnik pa je ključavnico zopet obnovil. Potem toženec ni več vlamljal, temveč je v kaščo enkrat splezal preko balkona, drugič pa je to poskusil. V prvih dveh primerih gre za ponavljajoča motitvena dejanja s strani tožnika, na katera je toženec neposredno odgovoril s samopomočjo, ko je vlomil. V dneh od 29.5.1998 do 5.6.1998 je tožnik ponovno obnovil ključavnico, vendar toženec ni več vlamljal v kaščo, temveč si je pomagal tako, da je vanjo plezal, obakrat v roku 30 dni, odkar je izvedel, da je kašča zopet zakljenjena, pri čemer je od tedaj naprej zaklenjeno kaščo treba obravnavati kot trajajoče motitveno dejanje tožnika proti tožencu. Zaradi obrazloženega tožniku ne gre nuditi pravnega varstva. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (2.točka 365.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). K točki 2: Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku po nasprotni tožni F.K., da ga je J. K. ml. motil v posesti kašče, ko je na vzhodnem delu kašče namestil lesena vrata, ki jih je zaklenil in tako tožniku po nasprotni tožbi onemogočil dotedanjo uporabo kašče, ter da je zato toženec dolžan odstraniti vrata ali pa tožniku izročiti ključ od njih, v bodoče pa se takšnih dejanj vzdržati. Pritožba utemeljeno opozarja, da niti iz izreka sklepa, niti iz njegove obrazložitve ni razvidno, kdaj naj bi toženec po nasprotni tožbi storil to motitveno dejanje. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja sodišče druge stopnje ne more preveriti, če je pri odločanju pravilno uporabljeno materialno pravo, t.j. že omenjena določba 77.člena ZTLR, ki določa rok, v katerem se lahko zahteva sodno varstvo posesti. Sodišče obravnava le pravočnosno vložene tožbe, prepozne pa mora zavreči. Zato je v tem delu pritožba utemeljena, ter je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (3.točka 365.člena ZPP). Zaradi negotovega izida zadeve je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep o stroških postopka in zadevo vrniti v nov postopek, o stroških v zvezi pritožbo pa bo prav tako odločeno s končno odločbo (3. in 4. odstavek 165.člena ZPP).