Jedro

Dejstvo, da toženec ni bil zadovoljen s tožničinim delom (ker je moral, ker je stregla pijačo vinjenim gostom, plačati kazen za prekršek), z ničemer ne vpliva na pravico tožnice, da za opravljeno delo prejme dogovorjeno plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice v višini 382,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev toženca v višini 417,29 EUR ne obstoji (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici plačati 382,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2008 dalje do plačila (3. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 332,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (4. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku vabilo na obravnavo tako stranke kot pričo I.M., ki bi edino lahko izpovedala, kako je tožnica opravljala delo, vendar priča na obravnavo ni pristopila. Sodišče tudi vabljeni priči J.K. in F.P. ni zaslišalo, saj sta se vabili za zaslišanje navedenih prič vrnili sodišču kot nevročeni. Tožnica glede trditve o višini zahtevka ni predložila nobenega dokaza. Tožnica je izpovedala, da je vodila evidenco opravljenih ur, vendar takšne evidence v dokazne namene ni predložila. Zato se pritožba sprašuje, zakaj je sodišče ugodilo njenemu zahtevku brez kakršnegakoli dokaza. Študentsko delo je specifične narave, ki je plačano po urni postavki, pri čemer se mora študentskemu servisu na koncu meseca predložiti prav obračun opravljenih ur. Delodajalec je tisti, ki izplača opravljeno delo po urni postavki študentskemu servisu in ne neposredno izvajalcu dela. Tožnica je sama brez kakršnegakoli opozorila prenehala delati pri tožencu. Ni upravičena, da zahteva denar neposredno od delodajalca, saj se bo s tem izognila dajatvam študentskemu servisu. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti določa le dolžnost vodenja in shranjevanja evidence plač, kar se ne more primerjati s plačilom na podlagi študentske napotnice. Ne strinja se z višino prisojenega zneska. V tej zvezi ne drži navedba, da je bil tožbeni zahtevek korektno postavljen. Poleg tega je bila tožnica tista, ki je kljub izrecni prepovedi in poznavanju predpisov takrat točila alkoholno pijačo vinjenim gostom. Da to ni smela izvajati, je bila s strani delodajalca izrecno opozorjena. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne in ugodi njegovemu pobotnemu ugovoru.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. V spornem času od 19. 1. 2008 do 5. 2. 2008 je opravila enako število ur, kot v času od 1. 1. 2008 do 18. 1. 2008. Toženec je sam izpovedal, da je delala celo dalj časa, kot v obdobju, za katerega je dobila plačilo 382,00 EUR. V skladu s trditvenim bremenom je navedla zadostno podlago za ugoditev zahtevka. Ni aktivno legitimirana, da bi zahtevala plačilo denarnega zneska v imenu študentskega servisa, prav tako pa ne more zahtevati plačila prispevkov, ki jih je moral toženec plačati študentskemu servisu. Med strankama je bilo dogovorjeno plačilo 4,00 EUR na uro, ki predstavlja neto znesek plačila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusilo je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja.

V sporu je bilo o tožničinih zahtevkih že drugič razsojeno. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa tako, da je dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem priče S.R. ter z dodatnim zaslišanjem tožnice in toženca. Na podlagi tako izvedenih dokazov kot dokazov, ki jih je izvedlo v prejšnjem postopku, je ugotovilo, da je zahtevek tožnice utemeljen, zavrnilo pa je pobotni ugovor tožene stranke. Tožnica je v sporu dokazala, da je v spornem času od 19. 1. 2008 do 5. 2. 2008 opravljala delo pri tožencu kot študentka na podlagi napotnice študentskega servisa in sicer v gostinskem lokalu L. bar v .... Za opravljeno delo streženja gostom v navedenem času ji je sodišče prve stopnje prisodilo 382,00 EUR, kar ob dogovorjeni postavki neto 4,00 EUR na uro obsega takšno plačilo za 95,5 ur oziroma 12 delovnih dni, če je opravljala delo 8 ur na dan. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je pritožba, da tožnica v skladu s trditvenim bremenom ni dokazala, da je upravičena do zahtevanega plačila. Toženec je v izpovedbi priznal, da je tožnica delala v gostinskem lokalu tudi v času od 19. 1. 2008 dalje. V tej zvezi je izrecno navedel, da je takrat delala še kakšen teden ali 14 dni, na vprašanje ali je delala še meseca februarja 2008, pa je navedel, da mogoče še kakšen dan. Toženec je priznal, da bi ji izplačal zahtevani znesek, če ne bi prišlo do incidenta s točenjem pijače vinjenim gostom. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja že toženčevo priznanje tožničinega dela v spornem času dejansko podlago za ugoditev zahtevku. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, zakaj sodišče prve stopnje ni zaslišalo preostalih predlaganih prič (na vabilo sodišča se niso odzvale), na tožničino vodenje evidence opravljenih ur ter na druge razloge, ne more biti upoštevno.

Pritožba poskuša nadalje prikazati, da toženec zaradi navedenega incidenta ni bil več zadovoljen s tožnico, ki je samovoljno prenehala z delom, posebno pa zaradi tega, ker mu je s plačilnim nalogom za prekršek povzročila škodo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi takšni razlogi ne morejo biti sprejemljivi, saj je nenazadnje toženec kmalu za tem v sredini meseca februarja 2008 prenehal z gostinsko dejavnostjo. Glede tega, da toženec ni bil več zadovoljen s tožničinim delom, pa gre zgolj za okoliščino na njegovi strani, ki ne more vplivati na upravičenost plačila za delo, ki ga je tožnica do takrat opravila za njega v navedenem gostinskem lokalu.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil toženec nosilec gostinske dejavnosti in tisti, ki je odgovoren za prekršek iz naslova streženja pijače vinjenim gostom. Tožnica je lahko stregla takšnim gostom, vendar je za presojo tega vprašanja odločilno, da takrat tega ni izvajala v svojstvu natakarja v delovnem razmerju, ki ima določene pravice in obveznosti v pogodbi o zaposlitvi. Delo preko študentske napotnice ni mogoče primerjati z rednim delovnim razmerjem poklicne osebe, ki ima pridobljena potrebna znanja in izkušnje ter opravljene ustrezne izpite iz varstva pri delu in higienskega minimuma. Zato tožnici ni mogoče očitati, da je takrat kakorkoli prekršila pri svojem delu, saj bi morala biti njena opravila, tudi če je gostom stregla pijače, ustrezno pokrita s sodelovanjem kvalificiranega natakarja oziroma s toženčevo prisotnostjo. Navedeno v konkretnem primeru ni bilo izkazano. Poleg tega toženec ni predložil nobenih dokazil, da je dejansko plačal prekršek skladno z izdanim plačilnim nalogom. Če bi ga poravnal takoj, bi bil obremenjen samo s polovičnim zneskom. Zato iz navedenih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, njegov pobotni ugovor ne more biti v ničemer sprejemljiv.

Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).