Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora delodajalec v individualnem delovnem sporu obrazloženo zatrjevati (in nato tudi dokazati), kako in zakaj so okoliščine (npr. narava, teža ali posledice) kršitve pogodbe o zaposlitvi njegovo zaupanje v delavca porušile do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka resnično ni bilo mogoče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v I/1. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: "Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki 16. 8. 2016, nezakonita." - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem izpodbijanem delu (v I/2., I/3., I/4. in v I/5. točki izreka ter v odločitvi v II. točki izreka, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 16. 8. 2016 nezakonita; (2) da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 4. 11. 2016 ter da je tožena stranka dolžna tožniku za ta čas priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja; (3) da je tožena stranka dolžna tožniku do 4. 11. 2016 obračunati mesečno nadomestilo plače, od bruto zneska nadomestila odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (4) da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 14.867,30 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (5) da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev v II. točki izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri stališču, da oba pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 nista bila podana. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je tožena stranka okoliščine, ki so utemeljevale nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, navedla že v izredni odpovedi. Tudi v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem ni podala nobenih substanciranih navedb. Okoliščine, ki jih je sodišče štelo kot utemeljitev tega pogoja, je podala glede zahtevka za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa je v isti vlogi hkrati navajala, da je tožnik delo opravljal kvalitetno, pravilno in korektno, da ima vsa potrebna znanja in izkušnje za opravljanje dela na delovnem mestu in da je v njenem interesu, da z delom nadaljuje. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, temveč je navedbe tožene stranke pri odločitvi upoštevalo selektivno. Uveljavlja, da je sodišče obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 zmotno utemeljevalo z ugotovitvijo, da je bil tožnik v preteklosti disciplinsko sankcioniran. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni pravočasno zatrjevala, da je očitana kršitev ogrozila disciplino celotnega kolektiva, zato je sodišče z upoštevanjem te okoliščine storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izpostavlja izpoved direktorja tožene stranke, da tožnika v obdobju od 13. 7. 2016 do 27. 7. 2016 nihče ni pogrešal. Tudi priča A.A. je izpovedala, da v mesecu juliju ni opazila, da je tožnik odsoten z dela. Izpostavlja, da je bil v obdobju pred in po domnevno neupravičeni odsotnosti z dela v bolniškem staležu in da v tem času tožena stranka z organizacijo dela ni imela nobenih težav.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje glede obstoja enega od pogojev iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačna, posledično pa je relevantno dejansko stanje ostalo delno nepopolno ugotovljeno.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 16. 8. 2016 zaradi več kot 5-dnevne odsotnosti z dela in opustitve obvestila delodajalca o razlogih odsotnosti (odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. S sodbo opr. št. Pd 330/2016 z dne 4. 5. 2016 je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2016, za priznanje delovnega razmerja in prijavo v socialna zavarovanja, za obračun in izplačilo nadomestila plače in za plačilo denarnega povračila namesto vrnitve nazaj na delo zavrnilo. Pritožbeno sodišče je po vloženi pritožbi tožnika s sklepom opr. št. Pdp 495/2017 z dne 12. 10. 2017 to odločitev zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč v prvi sodbi ugotovilo le to, da je očitek iz izredne odpovedi tožniku utemeljen, ni pa ugotavljalo, ali je bil v obravnavani zadevi izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Obrazložitev tega pogoja sicer po določbi 87. člena ZDR-1 ni obvezna sestavina odpovedi, vendar pa mora delodajalec (tožena stranka), ki glede na določbo drugega odstavka 84. člena ZDR-1 nosi dokazno breme glede zakonitosti podane odpovedi, njegov obstoj utemeljiti in dokazovati v sodnem postopku. To velja še posebej v primeru kot je obravnavani, ko je tožnik nezakonitost odpovedi izrecno utemeljeval tudi z navedbami o neobstoju omenjenega pogoja.

6. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zaključilo, da je tožena stranka v obravnavani zadevi dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče, vendar pritožba utemeljeno opozarja, da tožena stranka glede tega pogoja ni (pravočasno)1 podala niti ustrezne trditvene podlage. V prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2017 je sicer navedla, da je obstoj omenjenega pogoja obrazložila že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je temu zmotno sledilo, saj je v odpovedi le prepisala besedilo določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1. To za utemeljitev zakonitosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega sredstva ne zadostuje. V skladu z ustaljeno sodno prakso2 mora namreč delodajalec v individualnem delovnem sporu obrazloženo zatrjevati (in nato tudi dokazati), kako in zakaj so okoliščine (npr. narava, teža ali posledice) kršitve pogodbe o zaposlitvi njegovo zaupanje v delavca porušile do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka resnično ni bilo mogoče. Tožena stranka temu bremenu ni zadostila.

7. Utemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da je tožena stranka navedbe v prvi pripravljalni vlogi, da tožnik pri delu ni bil angažiran, da je delo opravljal nezainteresirano, da je imel konflikten odnos do nadrejenih delavcev ter da ni upošteval navodil in odredb nadrejenih, podala v okviru nasprotovanja višini zahtevanega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, in da jih je sodišče prve stopnje zato zmotno štelo kot utemeljitev pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. V zvezi s tem je pomembna tudi okoliščina, na katero prav tako pravilno opozarja pritožba, da je tožena stranka v isti pripravljalni vlogi v okviru nasprotovanja tožnikovemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 podala navedbe, ki so v nasprotju z zgoraj povzetimi navedbami glede tožnikove domnevne nezainteresiranosti za delo in ki kažejo na to, da pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bil izpolnjen (tj. da je tožnik delo opravljal kvalitetno, pravilno in korektno, da ima vsa potrebna znanja in izkušnje za opravljanje dela na delovnem mestu in da je vsekakor zainteresirana za to, da tožnik z delom nadaljuje). Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je tožena stranka poleg očitane kršitve v postopku na prvi stopnji obrazloženo zatrjevala tudi drugi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, posledično pa obstoja tega pogoja tudi ni dokazala. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je napačna.

8. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in delno spremenilo, delno pa razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP jo je delno spremenilo v I/1. točki izreka tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 16. 8. 2016. Za presojo zakonitosti odpovedi je bilo namreč dejansko stanje v postopku na prvi stopnji glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, zato so bili v tem delu izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe. V preostalem nespremenjenem delu je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zaradi nezakonite odpovedi je namreč tožena stranka tožniku dolžna vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred njeno izdajo in mu zagotoviti takšen položaj, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo, sodišče prve stopnje pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. V novem sojenju naj zato dopolni dokazni postopek in odloči o zahtevku za obračun in izplačilo nadomestila plače, za priznanje delovnega razmerja in prijavo v socialna zavarovanja, o tožnikovem predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in o zahtevku za plačilo denarnega povračila namesto vrnitve nazaj na delo. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine obravnavanega primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj bi bila, če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji. Razveljavitev odločitve v II. točki izreka sodbe, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, je posledica delne spremembe in delne razveljavitve odločitve o glavni stvari.

9. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe le delno spremenilo, v preostalem delu pa razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi sodbe je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pritožba pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 To je storila šele v tretji pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2017, tj. po prvem naroku za glavno obravnavo 27. 3. 2017. 2 Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 184/2015 z dne 11. 1. 2016.