Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil.
Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoštevanju trajanja preostalih bolečin (sedem dni s srednjo in 20 dni z lažjo intenziteto) in ostalih ugotovljenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (šivanje, lokalna anestezija, cepljenje, bolniški stalež v trajanju dveh mesecev za polni delovni čas in enega meseca za krajši delovni čas, prevezovanje, 14x fizioterapija, sedem zdravniških pregledov itd.) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da znaša pravična odmera odškodnine za obravnavano postavko 2.500,00 EUR (tj. 1,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji - ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bila zadnja objavljena tovrstna plača za maj 2024 in je znašala 1.486,88 EUR; Ur. l. RS, št. 63/2024 z dne 26. 7. 2024).
Iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenega strahu je bil tožniku prisojen znesek 400,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da do njega ni upravičen. Poudarja, da primarnega strahu ni trpel, vendar na to postavko sodišče prve stopnje ni oprlo odmerjene odškodnine. Pritožba pravilno izpostavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da "se za strah prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je dalj časa trajal; če je bil intenziven strah kratkotrajen pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.
Iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožniku prisojenih 2.000,00 EUR. Izvedenec je potrdil občasno zatikanje sredinca desne roke, kot tudi tožnikovo pojasnilo, da mu zaradi tega občasno padajo iz rok predmeti in da v zvezi s tem trpi duševne bolečine. Drži, da je izvedenec to posledico opredelil kot občasno minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa jo je obenem opredelil kot trajno. Tako ugotovljene okoliščine pa za obravnavano postavko utemeljujejo priznanje zgolj minimalne pravične odškodnine, ki po presoji pritožbenega sodišča znaša 1.000,00 EUR (0,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji).
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:
"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.776,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 2020 do plačila.
2. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 2020 do plačila.
3. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki 1.228,85 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.
4. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stranskemu intervenientu 367,90 EUR stroškov postopka.
5. Tožena stranka je zavezanka za plačilo 72,5 % sodne takse za postopek na prvi stopnji."
II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 143,64 EUR.
Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. V dosedanjem postopku je bilo že pravnomočno odločeno o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 807,45 EUR (Pd 167/2022 z dne 7. 7. 2023 v zvezi s Pdp 551/2023 z dne 3. 4. 2024). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje naložilo tožencu plačilo odškodnine v višini 6.176,76 EUR z obrestmi od 1. 8. 2020 do plačila in plačilo tožniku odmerjenih stroškov postopka. Odločilo je, da je toženec zavezanec za plačilo celotne sodne takse.
Toženec se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Glede presoje, da tožnik ni soodgovoren za škodni dogodek, je podano nasprotje v razlogih sodbe in s tem kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti kršitvi sta podani tudi zato, ker je zaključek sodišča, da je toženec odškodninsko odgovoren zaradi nezagotovitve ustreznih zaščitnih rokavic, v nasprotju z mnenjem izvedenca za varstvo pri delu. Ta je potrdil toženčeve trditve o nepravilnem načinu izvedbe dela s strani tožnika. Tožnikova soodgovornost je vsaj 80 %: čiščenja sifona se je lotil samoiniciativno in na nedovoljen način; ni uporabil orodja; nosil je rokavice iz lateksa, čeprav je imel na razpolago tudi druge. Ugotovitve, ki jih je sodišče sprejelo glede računa o nabavi rokavic, nasprotujejo pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu. Glede odločitve o višini tožbenega zahtevka sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ne vsebuje zavrnilnega dela, medtem ko je v obrazložitvi posameznih postavk škode sodišče "višji zahtevek zavrnilo". Odmerjena odškodnina je previsoka in ni utemeljena v mnenju izvedenca medicinske stroke ter v izpovedi tožnika. Za strah ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti mu odškodnina sploh ne pripada. Ker je stroškovna odločitev nerazumljiva, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odmeri stroškov ni bilo upoštevano načelo uspeha (pravnomočni zavrnilni del sodbe). Priglaša stroške pritožbe.
Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.
Predmet spora je plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da se je tožnik (vzdrževalec) urezal pri čiščenju sifona. Tesnilo, ki se namesti na pomivalno korito s spodnje strani, se je nalepilo na ležišče korita tako, da ga ni mogel odstraniti. Zato ga je pričel vleči z zgornje strani korita, pri tem pa mu je roka zdrsnila ob oster rob korita in je utrpel poškodbo. Pri opravilu je imel nameščene vodoodporne rokavice iz lateksa. Prvostopenjsko sodišče je zaključek o krivdni odškodninski odgovornosti toženca (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) oprlo na ugotovitev, da tožniku ni zagotovil ustreznih delovnih rokavic. Ni ugotovilo soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka (prvi odstavek 171. člena OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo to presojo.
Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila ugotovitev, da tožnik ni soodgovoren, v nasprotju s prvostopenjskimi razlogi o nastanku škodnega dogodka. S to navedbo pritožba dejansko izpodbija dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo o zatrjevanem soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka. Uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tudi ta pritožbeni razlog (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) ni utemeljen. Okoliščin, ki bi utemeljevale očitano kršitev iz 15. točke citirane določbe, pritožba ne zatrjuje. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke citirane določbe, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj vsebuje vse odločilne razloge dejanske in pravne narave, zaradi katerih je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.
Napačen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji (ne)ustreznosti delovnih rokavic, ki so bile na razpolago tožniku, kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženčevo trditev, da so bile rokavice, za katere je predložil račun o nabavi, ustrezne, je tožnik na naroku 6. 1. 2023 prerekal z zatrjevanjem, da so bile za njegovo delo popolnoma neprimerne. Do teh trditev strank se je nato opredelil tudi izvedenec za varstvo pri delu, katerega postavitev je predlagal tožnik.
Prvostopenjsko sodišče je krivdno odgovornost toženca pravilno oprlo na ugotovitev, da tožniku ni zagotovil ustreznih delovnih rokavic. Kot je obrazložilo, bi po ugotovitvi izvedenca za varstvo pri delu tožnik moral glede na ugotovljeni način dela (poseg v korito z zgornje strani) uporabiti protivrezne rokavice standarda SIST EN 388 z nivojem odpornosti med 3 in 5, ki bi preprečile poškodbo, zmanjšale pa bi jo že rokavice z osnovno mehansko zaščito (standard SIST EN 388 z nivojem odpornosti 2 in 1). Tudi v izjavi o varnosti z oceno tveganja je toženec kot osebno varovalno opremo za tožnikovo delovno mesto predpisal rokavice standarda SIST EN 388:2002 - odpornostni razred najmanj 4222. Toženec mu takšnih rokavic ni zagotovil, s čimer je kršil 19. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011).
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil.
11.Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je prvostopenjska presoja o toženčevi odškodninski odgovornosti v nasprotju z naslednjimi pojasnili izvedenca za varstvo pri delu: v strokovni literaturi s področja varnosti pri delu ni zasledil navodil za čiščenje sifona; slikovna navodila za montažo sifona ne navajajo, da je treba pri tem uporabljati zaščitne protivrezne rokavice; v skladu s slovensko kulturo na področju varnosti pri delu se na slovenskih spletnih straneh pod naslovom "demontaža sifona" to praviloma predstavlja brez uporabe varovalnih rokavic; v slovenskem prostoru ni običajno, da se za opravljanje dela, ki ga je v času nezgode izvajal tožnik, uporabljajo zaščitne rokavice. Tudi v tem primeru pritožbena navedba ne pomeni uveljavljanja očitanih bistvenih kršitev, temveč neutemeljeno nasprotovanje uporabljenemu materialnemu pravu oziroma sprejeti dokazni oceni. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da je pri obravnavanem škodnem dogodku šlo za obraten proces montaži, in sicer za demontažo že rabljenega sifona, pri katerem je bila potrebna dodatna sila ob hkratni nevarnosti ostrine roba korita, zato teh postopkov ni mogoče enačiti glede uporabe zaščitnih sredstev.
12.Napačno je pritožbeno utemeljevanje soodgovornosti tožnika z zatrjevanjem, da je vedel za oster rob sifona, pa je kljub temu na dan škodnega dogodka pristopil k čiščenju sifona drugače kot pri preteklih čiščenjih, in sicer z zgornje strani, kar ni pravilno. Sodišče prve stopnje je povzelo stališče izvedenca, da se pri montaži sifona spodnje tesnilo namesti na pomivalno korito s spodnje strani, torej je logično, da se ga s spodnje strani tudi odstrani. Kot je ugotovilo, se je tožnik dela tako tudi lotil (torej s spodnje strani). Do posega z zgornje strani pa je nato prišlo izključno zaradi tega, ker je bilo tesnilo tako zalepljeno, da ga s spodnje strani ni mogel odstraniti. Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča ključno pojasnilo izvedenca, da bi tožnik tedaj, ko se je lotil ročnega odstranjevanja tesnila, moral ne glede na to, ali se je opravila lotil od spodaj ali od zgoraj, uporabiti protivrezne rokavice. Da mu takšnih rokavic toženec ni zagotovil, pa je bilo že obrazloženo.
13.Navedba, da je tožnik kršil 36. člen ZDR-1, ker nadrejenega ni obvestil o tem, da sifona ni mogoče očistiti na običajen način in ker ni opustil čiščenja do prejema ustreznih navodil, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).
14.Pritožba soodgovornost tožnika zmotno utemeljuje s tem, da bi glede na ugotovitev izvedenca moral pri čiščenju sifona uporabiti ustrezno orodje. Izvedenec je resda navedel, da bi tožnik za ločevanje tesnila od korita s spodnje strani lahko uporabil tudi izvijač ali klešče. Vendar pa iz trditev oziroma izvedenih dokazov ne izhaja, da je toženec za čiščenje sifona izrecno predvidel in od tožnika zahteval (v vseh primerih) pristop s spodnje strani ob uporabi izvijača ali klešč.
15.Zmotna je pritožbena navedba, da tožniku ni bilo naročeno čiščenje sifona, pri katerem se je poškodoval, in da se je tega dela lotil samoiniciativno, torej v nasprotju s 34. členom ZDR-1. Ta toženčev ugovor je pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje s sklicevanjem na izpoved vodje enote. Ta je na vprašanje, ali je bilo to delo nepotrebno, odvrnil, da je bilo potrebno. Tožniku ga resda ni odredil on, a je tožnik (ki je bil samostojen glede vzdrževalnih del in v tistih dneh tudi edini vzdrževalec v enoti) očitno opazil, da je bilo to opravilo potrebno. Pritožba še navaja, da tega dela tožniku ni bilo treba nujno izvesti, vendar to predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (pri čemer je bilo zatrjevanje tožnika v prvostopenjskem postopku drugačno: šlo je za opravilo, ki je bilo potrebno iz zdravstvenih in higienskih razlogov).
16.S sklicevanjem na izvedensko mnenje pritožba posplošeno zatrjuje, da ob pravilni izvedbi čiščenja tudi brez uporabe rokavic ne bi prišlo do nezgode. Izvedenec je namreč navedel, da tudi v primeru odstranjevanja tesnila s spodnje strani ni mogoče izključiti ureza na ostrem robu korita, če se delo opravlja brez rokavic. Tega tveganja pa ne bi bilo v primeru uporabe rokavic z vsaj minimalno standardizirano protivrezno zaščito (ki tožniku niso bile zagotovljene).
17.Pritožba uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi nekaterih postavk odškodnine "višji zahtevek zavrnilo", medtem ko izrek izpodbijane sodbe zavrnilnega dela ne vsebuje. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je v obrazložitvi odškodnine za strah in stroške tuje pomoči ter prevoza sodišče prve stopnje resda zapisalo, da je višji zahtevek zavrnilo. Gre za očitno pomoto v zapisu, ki ga je v izpodbijano sodbo povzelo v okviru prepisovanja razlogov, s katerimi je utemeljilo višino teh postavk v prvem sojenju (v katerem je bila glede dela zahtevka izdana zavrnilna sodba). Ta pomota pa na zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. V ponovljenem sojenju se je tožbeni zahtevek nanašal na plačilo 6.176,76 EUR. Toliko je tožniku v izreku izpodbijane sodbe tudi prisojeno, ujema pa se s seštevkom konkretnih zneskov, ki so mu bili v obrazložitvi izpodbijane sodbe priznani za posamezne postavke odškodnine.
18.Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoštevanju trajanja preostalih bolečin (sedem dni s srednjo in 20 dni z lažjo intenziteto) in ostalih ugotovljenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (šivanje, lokalna anestezija, cepljenje, bolniški stalež v trajanju dveh mesecev za polni delovni čas in enega meseca za krajši delovni čas, prevezovanje, 14x fizioterapija, sedem zdravniških pregledov itd.) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da znaša pravična odmera odškodnine za obravnavano postavko 2.500,00 EUR (tj. 1,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji - ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bila zadnja objavljena tovrstna plača za maj 2024 in je znašala 1.486,88 EUR; Ur. l. RS, št. 63/2024 z dne 26. 7. 2024).
19.Iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenega strahu je bil tožniku prisojen znesek 400,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da do njega ni upravičen. Poudarja, da primarnega strahu ni trpel, vendar na to postavko sodišče prve stopnje ni oprlo odmerjene odškodnine. Pritožba pravilno izpostavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da "se za strah prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je dalj časa trajal; če je bil intenziven strah kratkotrajen pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Za strah za izid zdravljenja je odločilen potek zdravljenja, resnost oškodovančeve prizadetosti, hitrost postavitve diagnoze in ocenitev pričakovanih posledic". V izpodbijani sodbi je odškodnina za sekundarni strah priznana na podlagi ugotovitve, da je tožnik doživljal strah za izid zdravljenja dva dni po nesreči. Pritožba utemeljeno navaja, da gre le za kratkotrajen strah, glede katerega v smislu zgornjih pravnih stališč iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi v daljšem časovnem obdobju porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Slednjega tožnik niti ni trdil, glede na mnenje izvedenca pa je bil ta, dvodnevni strah le srednje intenzitete. Strah lažje intenzitete, ki ga je tožnik v nadaljnjem obdobju doživljal skupno 20 dni, pa je kot pravno nerelevantnega za priznanje odškodnine pravilno izključilo že sodišče prve stopnje. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da upoštevaje ugotovljena dejstva tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava ni upravičen do plačila odškodnine zaradi pretrpljenega strahu.
20.Iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožniku prisojenih 2.000,00 EUR. Pritožba navaja, da do te odškodnine ni upravičen. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče odmerjeno odškodnino oprlo na ugotovitev, da se tožniku sredinec desnice pri gibanju občasno zatika, zaradi česar mu iz rok občasno padajo predmeti, ter da se mu ob spremembi vremena in dolgotrajni fizični aktivnosti pojavljajo bolečine v tem delu prsta, ki ga ovirajo pri fizičnih in športnih aktivnostih. Glede slednje ugotovitve pritožba utemeljeno navaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja (tožnik pa tudi ni zatrjeval niti izpovedal), katere naj bi bile te fizične in športne aktivnosti, pri katerih naj bi bil zaradi poškodbe trajno oviran. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da mu odškodnina ne pripada niti za zatikanje prsta in s tem povezano padanje predmetov iz rok. V tem delu je tožnik (po poklicu lesarski tehnik) podal ustrezno trditveno podlago. Kot trajno posledico je opredelil občasno zatikanje prsta, ki zmanjšuje njegovo delovno sposobnost. Izvedenec je potrdil občasno zatikanje sredinca desne roke, kot tudi tožnikovo pojasnilo, da mu zaradi tega občasno padajo iz rok predmeti in da v zvezi s tem trpi duševne bolečine. Drži, da je izvedenec to posledico opredelil kot občasno minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa jo je obenem opredelil kot trajno. Tako ugotovljene okoliščine pa za obravnavano postavko utemeljujejo priznanje zgolj minimalne pravične odškodnine, ki po presoji pritožbenega sodišča znaša 1.000,00 EUR (0,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji).
21.Iz naslova stroškov za tujo pomoč je bila tožniku prisojena premoženjska odškodnina v višini 408,00 EUR, in sicer za obdobje nošenja longete. Pritožba navaja, da je odškodnina previsoka, saj bi mu pripadala le za pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, ne pa pri hišnih in težjih fizičnih opravilih, ki jih zaradi zdravljenja ne bi smel izvajati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da težjih fizičnih opravilih izpodbijana sodba ne omenja. Za pomoč, ki mu je bila nudena pri opravilih kot so oblačenje, obuvanje, tuširanje, vožnja na preglede, pa mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo povračilo prisojenih stroškov. Četudi se je trudil čim več stvari opraviti z levico, kar izpostavlja pritožba, to še ne pomeni, da ni potreboval tuje pomoči (izvedenec je ugotovil, da je bil v času nošenja longete nesposoben za kakršnokoli fizično aktivnost z desnico). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da vožnja na preglede ne predstavlja nujnega opravila za ohranjanje zdravja oziroma da bi lahko v ta namen uporabil javni prevoz. Ključnega pomena je, da so v okvir zdravljenja tožnika spadali tudi zdravstveni pregledi, zato mu je toženec dolžan povrniti s tem nastale stroške. Ti se v tem primeru nanašajo na pomoč v obliki vožnje tožnika na preglede, ki mu jo je nudila žena in kar predstavlja pravno relevantno obliko tuje pomoči. Da bi moral uporabiti javni prevoz, pa ni predpisano.
22.Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da pravična odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo (179. člen OZ) znaša 3.500,00 EUR. Skupaj z odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova stroškov za tujo pomoč (408,00 EUR) in iz naslova stroškov v zvezi z zdravljenjem (868,76 EUR), ki jim pritožba konkretizirano ne oporeka, je toženec dolžan plačati tožniku skupno 4.776,76 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o glavni stvari na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2020 do plačila. V presežku, za plačilo 1.400,00 EUR z obrestmi od 1. 8. 2020 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo.
23.Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta v prvem sojenju (6.984,21 EUR) znaša v tej fazi postopka uspeh tožnika 68 %, uspeh toženca in stranskega intervenienta pa 32 %. Upoštevaje vrednost spornega predmeta v ponovljenem sojenju (6.176,76 EUR) znaša v tej fazi postopka uspeh tožnika 77 %, toženca in stranskega intervenienta pa 23 %.
24.Stroškom, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi priznalo tožniku za prvo sojenje (2.821,64 EUR), pritožba konkretizirano ne oporeka oziroma pritrjuje, da so pravilno ovrednoteni po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Pritožbeno sodišče je zato izhajalo iz navedenega zneska in tožniku upoštevaje 68 % uspeh priznalo povračilo 1.918,71 EUR. Tožencu pripadajo za prvo sojenje naslednji stroški prvostopenjskega postopka: 400 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 16/1/a), 20 točk za predlog poziva stranskemu intervenientu (tar. št. 43/4), 400 točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 16/3/a), vsakokratnih 300 točk za tri pripravljalne vloge (tar. št. 16/2), vsakokratnih 200 točk za zastopanje na drugem, tretjem in četrtem naroku (tar. št. 16/3/b), 100 točk urnine za drugi narok (6. člen OT), vsakokratnih 200 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja na prvi, drugi in četrti narok in 40,2 točk za materialne stroške (11. člen OT), skupaj 3.060,2 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 1.836,12 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 2.240,10 EUR. Pripada mu tudi povračilo potnih stroškov za pristop pooblaščenke na prvi, drugi in četrti narok za relacijo Maribor - Koper - Maribor (3 x 462 km x 0,43 EUR) v skupnem znesku 595,98 EUR in 75,12 EUR za pričnino, odmerjeno s sklepom z dne 20. 6. 2023. Skupno mu pripada povračilo 2.911,20 EUR, glede na 32 % uspeh pa 931,58 EUR. Tožencu ne pripada povračilo priglašenega stroška za soglasje k mediaciji, saj ne gre za potreben strošek pravdnega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).
25.Stranskemu intervenientu pripadajo za prvo sojenje naslednji stroški prvostopenjskega postopka: 400 točk za zastopanje na prvem naroku, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 15. 3. 2023, vsakokratnih 200 točk za zastopanje na drugem, tretjem in četrtem naroku, 100 točk urnine za drugi narok in 24 točk za materialne stroške, skupaj 1.424 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 854,40 EUR. Skupaj z DDV mu pripada 1.042,37 EUR, glede na 32 % uspeh pa 333,56 EUR. Ne pripada mu povračilo potnih stroškov za pristop pooblaščenca na prvi narok za relacijo Novo mesto - Koper - Novo mesto in na nadaljnja dva naroka za relacijo Domžale - Koper - Domžale, ter s tem povezana odsotnost iz pisarne in parkirnina. Gre za stroške, ki so nastali pooblaščenima odvetnikoma s sedežema izven okrožja sodišča in izven sedeža stranskega intervenienta, pri čemer stranski intervenient ni navedel posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale priznanje potnih stroškov v primeru takšne pooblastitve (prim. Pdp 25/2024 idr.). Prav tako mu ne pripada strošek za poročilo stranki, saj je zajet v že priznanih stroških.
26.Za pritožbo, ki jo je tožnik vložil v prvem sojenju (izpodbijal je zavrnilni del v višini 1.853,03 EUR), mu pripada 375 točk (tar. št. 16/4) in 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 229,50 EUR. Strošek za poročilo stranki po prejemu sodbe mu ne pripada, saj je zajet v že priznanih stroških. Toženec je s pritožbo izpodbijal ugodilni del v višini 4.323,73 EUR, zato mu za pritožbo pripada 375 točk in 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj z DDV in sodno takso za pritožbo (192,00 EUR) znaša 472,00 EUR. Strošek za pregled sodbe in posvet s stranko mu ne pripada, saj je zajet v že priznanih stroških. Tožniku za odgovor na pritožbo toženca pripada 375 točk in 7,5 točk za materialne stroške, kar znaša 229,50 EUR. Strošek za poročilo stranki o prejemu pritožbe mu ne pripada, saj je zajet v že priznanih stroških. Glede na tako priznane stroške pripada tožniku upoštevaje 68 % uspeh povračilo 312,12 EUR, tožencu pa glede na 32 % uspeh povračilo 151,04 EUR.
27.Za ponovljeno sojenje pripada tožniku povračilo 200 točk za zastopanje na naroku (tar. št. 16/3/b) in 4 točke za materialne stroške, kar skupaj z DDV znaša 149,32 EUR. Glede na 77 % uspeh je upravičen do povračila 114,98 EUR. Tudi tožencu in stranskemu intervenientu pripada vsakemu povračilo 149,32 EUR oziroma glede na 23 % uspeh 34,34 EUR. Strošek za poročilo substituta tožencu ne pripada, saj je zajet v že priznanih stroških.
28.Upoštevaje zgornjo obrazložitev, ki se nanaša na stroške postopka, ki so bili predmet odločanja prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pripada glede na spremenjeni uspeh strank tožniku skupno povračilo 2.345,81 EUR, tožencu pa 1.116,96 EUR. Te stroške je medsebojno pobotalo in prvostopenjsko stroškovno odločitev spremenilo tako (5. alineja 358. člena ZPP), da je tožencu naložilo, da tožniku plača 1.228,85 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, do plačila. Tožnik je stranskemu intervenientu dolžan plačati 367,90 EUR stroškov postopka. Odločitev o plačilu sodne takse za postopek na prvi stopnji je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da jo je glede na doseženi uspeh celotnega postopka tožencu naložilo v plačilo v višini 72,5 % (povprečje tožnikovega uspeha v obeh fazah postopka).
29.V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in nespremenjeni del izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).
30.Glede predmetnega pritožbenega postopka pripada tožencu 500 točk za pritožbo in 10 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 306,00 EUR. Skupaj z DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 252,00 EUR mu pripada povračilo 625,32 EUR, glede na 23 % uspeh pa 143,82 EUR. Strošek za pregled sodbe in posvet s stranko mu ne pripada, saj je zajet v že priznanih stroških. Tožniku pripada 500 točk za odgovor na pritožbo in 10 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 306,00 EUR, skupaj z DDV pa 373,32 EUR. Glede na 77 % uspeh mu pripada povračilo 287,46 EUR. Strošek za poročilo stranki o prejemu pritožbe mu ne pripada, saj je zajet v že priznanih stroških. Po medsebojnem pobotu stroškov je toženec dolžan plačati tožniku 143,64 EUR stroškov pritožbenega postopka.
-------------------------------
1Delavec mora spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.
2Smiselno enaka določba kot v 35. členu ZDR-1.
3Delavec mora obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, ter o vsaki grozeči nevarnosti za življenje in zdravje, ki jo zazna pri delu.
4Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja.
5Prim. VSL III Cp 2613/2014, VSL II Cp 1844/2016, VSL I Cp 1359/2021 idr.