Jedro

Za uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po noveli Zakona (ZZVN-D) je treba vložiti novo zahtevo na pristojni upravni organ prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 176/98-8 z dne 19.5.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.1.1998. Z njo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote V. z dne 27.12.1996, s katero je bil tožniku priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - izgnanca in odločila, da se mu navedenega statusa in pravic ne prizna, saj ne izpolnjuje z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS št. 63/95 in 8/96 - v nadaljevanju ZZVN) določenih pogojev.

Sodišče prve stopnje se s presojo tožene stranke strinja. V razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da so v 2. in 4. členu ZZVN, veljavnega v času odločanja v upravnem postopku na prvi stopnji, našteta nasilna dejanja ali prisilni ukrepi okupatorja, zaradi katerih imajo osebe, ki so jim bile izpostavljene med drugo svetovno vojno in v letu 1991, priznan status žrtve vojnega nasilja ter iz tega naslova priznane deloma različne pravice glede na vrsto nasilnega ravnanja. Zakon ne predvideva, da bi bila žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila zaradi nasilnega dejanja okupatorja nasilno pregnana iz svojega doma, za kar v obravnavani zadevi gre, zato je odločitev tožene stranke, da tožniku ne gre status žrtve vojnega nasilja pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je italijanski okupator med drugo svetovno vojno zaradi izvajanja povračilnih ukrepov nasilno pregnal z domov vse prebivalce vasi L., kjer sta živela njegova starša. Z ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99, v nadaljevanju ZZVN-D) so bile zajete med žrtve vojnega nasilja tudi osebe, ki so bile zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnane iz svojega doma in osebe, ki so bile nasilno pregnane iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše ali stanovanja, zaradi česar se niso mogle vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Meni, da je do statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na navedeni spremenjeni pravni podlagi upravičen. Zato v pritožbi uveljavlja svoje pravice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, pravilni pa so tudi razlogi, ki jih je sodišče navedlo za svojo odločitev.

Sodišče je namreč presojalo izpodbijano odločbo, glede na predpise, ki so veljali v času izdaje prvostopne odločbe. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Tudi materialno in procesno pravo je bilo pravilno uporabljeno in je zato pritožba neutemeljena.

Upravičenec mora za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi ZZVN-D vložiti zahtevo pri stvarno in krajevno pristojni upravni enoti. To pomeni, da tožnik statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na navedeni pravni podlagi ne more uveljavljati že v tem upravnem sporu, pač pa bo moral v ta namen vložiti ustrezno zahtevo pri prvostopnemu upravnemu organu. Z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-1-14/00-8 z dne 7.12.2000 je razveljavljena določba 16. člena ZZVN-D, po kateri je bilo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja vložiti v prekluzivnem šestmesečnem roku od uveljavitve obravnavane novele ZZVN. To pa za tožnika pomeni, da rok za vložitev zahteve na navedeni pravni podlagi v njegovem primeru še ni potekel. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.