Jedro

Tožnik pridobitve lastninske pravice na spornih kletnih prostorih ni izkazal ne na pravno poslovni podlagi ne na podlagi zakona s priposestvovanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je lastnik kletnega prostora, in sicer ID znak ...-876-70 ali ID znak ...-876-71 (v nadaljevanju sporni kletni prostori), pri katerem je lastninska pravica vknjižena na toženo stranko, kar je slednja dolžna priznati, tožniku prostor izročiti v last in posest ter izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri njem v zemljiško knjigo vknjižil tožnik. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek (I. točka izreka). Tožnika je posledično zavezalo, da tožencu v roku 15 dni povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.042,36 EUR, v presežku pa je toženčev stroškovni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz pritožbenih navedb je smiselno razbrati, da ne sprejema prvostopenjskega zaključka, da ni izkazal lastninskega upravičenja na spornih kletnih prostorih ter da kupoprodajna pogodba iz leta 1994 kleti ni zajemala. Poudarja, da je tožbi priložil točkovalni zapisnik iz leta 1986, iz katerega izhaja, da k tožnikovem stanovanju pripada klet oziroma drvarnica v izmeri 3,82 m². Priložil je tudi medsebojno korespondenco ter kupoprodajno pogodbo. Iz slednje (4. točka) je razvidno, da kupec ne pridobi ustreznega pripadajočega shrambnega prostora, saj bo ta določen po zaključku idejnega projekta za ureditev prizemne in kletne etaže, po končanih delih pa bo dejanska velikost shrambnih prostorov prodana na podlagi aneksa po ceni, ki je bila za točko določena ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo kljub temu, da je v zemljiški knjigi vpisana etažna lastnina in pripadajoča solastnina na splošnih skupnih delih stavbe, pri čemer se cinično sklicuje, da je toženec sporno klet na javni dražbi že prodal. Klet ni samostojno v pravnem prometu, zaveza iz kupoprodajne pogodbe, da se klet proda po novi odmeri, pa ni časovno omejena ter po prepričanju pritožbe zavezuje tudi pravne naslednike prodajalca. Tožnik ob navedenem dodaja še, da sodišče ni argumentirano zavrnilo njegovih dokaznih listin ter ponudilo razlogov za odločitev, ki bi bili dovolj tehtni, da bi pritožnika prepričali. S tem je kršilo določbe pravdnega postopka, materialno pravo ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik sodišču druge stopnje zato predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v pritožbenem odgovoru v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Podana ni niti kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo s sklicevanjem na neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov smiselno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravno relevantno dejansko stanje v celoti pravilno razjasnilo, na tej osnovi sprejeta odločitev pa je hkrati materialno pravno pravilna.

6. Tožnik je lastnik posameznega etažnega dela, to je petsobnega stanovanja z ID znakom ...-876-53 (priloga A8), v stavbi v etažni lastnini na naslovu ... S predmetno tožbo zahteva, da se ugotovi, da je lastnik tudi enega od spornih kletnih prostorov v tej stavbi, to je posameznega dela stavbe ID znak ...-876-70 ali ID znak ...-876-71. Od toženca hkrati zahteva izročitev sporne kleti v posest ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo pri tem etažnem delu v zemljiški knjigi vpisal kot lastnik.

7. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na neargumentirano zavrnitev njegovih dokaznih listin in s tem smiselno na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v dokazni sklep povzelo prav vse z njegove strani predložene listinske dokaze (priloga A2 do A18). Te je skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP (prosta dokazna presoja) tudi ustrezno dokazno ovrednotilo.1 Na tej osnovi sprejete dejanske zaključke naslovno sodišče kot pravilne sprejema, pritožbeno grajo v izpodbijani sodbi ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja pa posledično kot neutemeljeno zavrača iz razlogov pojasnjenih v nadaljevanju.

8. Sodišče v dispozitivnem pravdnem postopku odloča zgolj v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP - načelo dispozitivnosti), njihovo utemeljenost pa preizkusi le v okviru procesnega gradiva, ki ga ponudijo pravdne stranke (prvi odstavek 7. člena ZPP - razpravno načelo). Z ozirom, da sodišče (materialno) pravo pozna po uradni dolžnosti, utemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka na osnovi razpoložljivega procesnega gradiva preizkusi ob uporabi vseh v poštev prihajajočih pravnih podlag. Skladno z navedenim je ravnalo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno sprejelo zaključek, da ob na osnovi ponujenih trditev in dokazov pravilno ugotovljenem pravno relevantnem dejanskem stanju zahtevek tožnika ne na podlagi določb o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini na osnovi pravnega posla ne na podlagi določb o originarni pridobitvi lastninske pravice s priposetvovanjem ne more biti utemeljen.

9. Pritožba zastopa stališče, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo kljub temu, da je v zemljiški knjigi vpisana etažna lastnina in pripadajoča solastnina na splošnih skupnih delih stavbe, torej kljub temu, da je tožnik lastnik posameznega dela stavbe (ID znak ...-876-53) ter solastnik njenih splošnih skupnih delov. To stališče glede na navedbe pritožbe temelji na prepričanju, da sporni kletni prostori samostojno ne morejo biti predmet pravnega prometa. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa tega prepričanja ni mogoče podpreti. Pritožba se sicer sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 420/2011 z dne 19. 9. 2013, vendar spregleda, da ta odločba pravilo o neločljivi povezanosti v pravnem prometu po že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) veljavnih pravnih predpisih izpostavlja le v razmerju med solastnino vseh lastnikov posameznih delov stavb na skupnih delih te stavbe ter lastnino pa posameznem delu stavbe, kot skladno z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ2 enako velja tudi po sedaj veljavni ureditvi. Kot pravilno izpostavi že sodišče prve stopnje, iz sklepa nepravdnega sodišča N 64/2015 z dne 7. 8. 2018 (priloga B2), s katerim je bil na obravnavani stavbi dokončan postopek vzpostavitve etažne lastnine, sicer izhaja, da so skupni deli stavbe v etažni lastnini med drugim tudi trije kletni prostori (posamezni del stavbe ID znak ...-876-79, ID znak ...-876-80 in ID znak ...-876-81) in je tožnik kot lastnik posameznega dela stavbe ID znak ...-876-53 tudi solastnik le-teh do 1782/24384 celote. Vendar pa je potrebno poudariti, da ti kletni prostori niso predmet te pravde, saj so s tožbenim zahtevkom zajeti kletni prostori ID znak ...-876-70 ali ID znak ...-876-71, za katere pa je že z ozirom na to, da so s sklepom N 64/2015 ugotovljeni kot posamezni deli stavbe v etažni lastnini, sklepati, da ne gre za dele stavbe, ki so, kot na primer zemljišče na katerem stavba stoji, hodniki, stopnišča, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov. Za takšne dele stavbe ob pravilih logičnega sklepanja torej ni šlo niti ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe leta 1994, na podlagi katere je tožnikova pravna prednica pridobila lastninsko pravico na stanovanju, ki danes predstavlja posamezni etažni del stavbe ID znak ...-876-53. Nenazadnje tudi tožnik lastninsko pravico na spornih kletnih prostorih s predmetno tožbo uveljavlja le zase, kar je v nasprotju s stališčem, da ta prostora predstavljata splošne skupne dele stavbe. Glede na navedeno je torej potrebno izhajati iz prepričanja, da sta bila sporna kletna prostora že v času sklenitve kupoprodajne pogodbe leta 1994 samostojno v pravnem prometu. Pravilen pa je prvostopenjski zaključek, da s to pogodbo kot predmet razpolaganja ne eden ne drugi nista bila zajeta.

10. Zgornjo stališče nenazadnje smiselno sprejema tožnik že sam s tem, ko v pritožbi izpostavlja, da zaveza iz kupoprpdajne pogodbe, da se klet proda po novi odmeri, ni časovno omejena in zavezuje tudi pravne naslednike prodajalca. Že v tožbi pa je navajal, da se je toženec kot pravni naslednik Stanovanjskega sklada Občine M. zavezal urediti kletne prostore ter jih s posebno pogodbo predati v last lastnikom stanovanja. Po zaključku ureditve prizemne in kletne etaže objekta pa sedaj kljub pozivom ne želi skleniti kupoprodajne pogodbe za pripadajoči kletni prostor ter ga izročiti tožniku. Četudi drži, kot izpostavlja tožnik, da iz točkovalnega zapisnika iz leta 1986 (priloga A7) izhaja, da k njegovemu stanovanju v skupni izmeri 178,30 m² pripada tudi klet oziroma drvarnica v izmeri 3,82 m² in enako izhaja tudi iz podatkov GURS (priloga A14), pa je ob tem, ko sta bila sporna kletna prostora lahko samostojno v pravnem prometu, glede na dikcijo 4. točke kupoprodajne pogodbe iz leta 1994 mogoče zavzeti zgolj stališče, da nobeden od njiju s to pogodbo ni bil zajet. Kot v pritožbi poudarja že sam tožnik, je bila pridobitev lastninske pravice na shrambnem prostoru v 4. točki kupoprodajne pogodbe izrecno izključena, prodajalec pa se je zavezal, da bo po ureditvi prizemne in kletne etaže objekta z lastniki stanovanj glede teh prostorov sklenil aneks k kupoprodajni pogodbi, nakup le-teh pa bo mogoč pod enakimi pogoji in enako vrednostjo točke, kot je veljala za nakup stanovanja po leta 1994 sklenjeni kupoprodajni pogodbi. Da bi bil glede spornih kletnih prostorov tak aneks k kupoprodajni pogodbi kasneje dejansko sklenjen, v predmetni zadevi niti ni bilo zatrjevano, z ozirom, da pa iz izjav oziroma dopisov tožnikove pravne prednice A. A. iz leta 1998 ter 1999, ki jih je predložil sam tožnik (priloga A9 in A12), jasno izhaja njeno prizadevanje za odkup kletnega prostora, pa je le kot razumsko sprejemljiv mogoče podpreti prvostopenjski zaključek, da nobena od spornih kleti, pa tudi ne katera druga klet v objektu, ni bila predmet kupoprodajne pogodbe z dne 7. 3. 1994. Sodišče prve stopnje pri tem tehtno poudari tudi, da tožnik niti ni zatrjeval, da bi bil točkovalni zapisnik iz leta 1986 del kupoprodajne pogodbe iz leta 1994 oziroma da bi bil s tem zapisnikom opredeljen predmet pogodbe. V tej smeri pa tudi sicer ni mogoče sklepati glede na vsebino kupoprodajne pogodbe, saj točkovalni zapisnik iz leta 1986 v tej ni omenjen. Četudi drži, da je bila v kupoprodajni pogodbi iz leta 1994 navedena napačna površina stanovanja v skupni izmeri 178,10 m², saj seštevek vseh površin v pogodbi navedenih prostorov zanaša le 174,39 m² in je bila posledično previsoko obračunana kupnina, pa navedeno lahko pomeni le, da je bil prodajalec v višini preveč zaračunane kupnine obogaten. Ni pa mogoče na tej osnovi zaključiti, da je bil predmet kupoprodajne pogodbe iz leta 1994 tudi kateri od spornih kletnih prostorov. Še dodatno pa takšno prvostopenjsko presojo kot pravilno utrjuje tudi dejstvo, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki v postopku vzpostavitve oziroma dokončanja etažne lastnine na spornem objektu, čeprav so v tem sodelovali, lastninske pravice na spornih kletnih prostorih niso uveljavljali. Na teh posameznih delih stavbe je bila s sklepom N 64/2015 na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča3 (v nadaljevanju ZVEtL-1) zato ugotovljena lastninska pravica v korist toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika. Glede na določbo 35. člena ZVEtL-1 uveljavljanje drugačnega lastninskega stanja po pravnomočnem zaključku postopka za vzpostavitev etažne lastnine v pravdi, kot je tudi obravnavana, sicer ni izključeno. Vendar pa je glede na vse obrazloženo potrebno poudariti, da tožnik pridobitve lastninske pravice na spornih kletnih prostorih oziroma enem izmed njiju na temelju pravnega posla, kar bi od toženca terjalo (zgolj) izdajo zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla (23. člen SPZ4 in 49. člen SPZ5), potrebnega za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni izkazal. Izpolnitev prodajalčeve zaveze iz drugega odstavka 4. točke kupoprodajne pogodbe z dne 7. 3. 1994 pa ni predmet predmetne tožbe (prvi odstavek 2. člena ZPP).

11. Tožnikovemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na spornih kletnih prostorih oziroma enemu izmed njiju sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo niti ob uporabi določb o originarni pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem (drugi in četrti odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR ter drugi odstavek 43. člena SPZ v zvezi s 269. členom SPZ). Prva predpostavka za pridobitev lastninske pravice na tej pravni osnovi je mirna dejanska oblast nas stvarjo (posest), ki traja z zakonom določeno časovno obdobje. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da je imel sam oziroma po pravnih prednikih v posesti ravno katero od spornih kleti. Med tem, ko je v tožbi navajal celo, da ne lastništva ne posesti spornih kleti ni treba dokazovati, ker so bile te obljubljene v kupoprodajni pogodbi, je v kasnejši pripravljalni vlogi sicer zatrjeval, da je imel klet ves čas v posesti, vendar pa drži, da ni z ničemer izkazal, da je imel v posesti prav katero od spornih kleti. Iz prijave vloma v klet z dne 6. 3. 2004 pravne prednice tožnika sicer izhaja, da se ta nanaša na klet št. 88. Glede na to, da ima sporni objekt več kleti, nekatere izmed njih pa predstavljajo tudi splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, pa ob tem, ko tožnik ni ponudil nobenih trditev ter dokazov o tem, da v prijavi z dne 6. 3. 2004 navedena klet št. 88 predstavlja prav katero od spornih kleti kot posameznih etažnih delov, ni mogoče sprejeti zaključka, da je izkazal posest na kateri od spornih kleti ves čas trajanja priposestvovalne dobe. Tudi v kolikor bi tožnik posest na spornih kleteh dejansko imel, pa ta glede na to, da ti kleti po zgoraj obrazloženem nista bili predmet kupoprodajne pogodbe in so po sklenitvi te leta 1994 potekala šele prizadevanja za nakup (spornih) kletnih prostorov, ni mogla biti dobroverna. Kot pravilno izpostavi že sodišče prve stopnje, ob takšnih okoliščinah namreč ni mogoče utemeljiti, da so tožnik oziroma njegovi pravni predniki sporni kleti uporabljali v prepričanju, da jih imajo v lasti.

12. Tožnik pridobitve lastninske pravice na spornih kletnih prostorih ni izkazal ne na pravno poslovni podlagi ne na podlagi zakona s priposestvovanjem. Od dejstvu, da je toženec sporna posamezna etažna dela v teku predmetne pravde odsvojil na javni dražbi B.B., ki je pri teh etažnih delih v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik z učinkom od 28. 4. 2021 (priloga C1), pa je zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka še dodatno utemeljena. V 190. členu ZPP je sicer določeno, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Vendar pa uporaba citirane določbe ne pride v poštev pri sporih o obligacijskih pravicah, kamor sodi tudi izpolnitev obveznosti iz kupoprodajne pogodbe iz leta 1994, ki jo z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice pri eni od spornih nepremičnin s predmetno tožbo uveljavlja tožnik. Zemljiškoknjižno dovolilo predstavlja razpolagalni pravni posel, potreben za pravno poslovni prenos lastninske pravice na nepremičnini (49. člen SPZ), k izdaji tega pa je mogoče zavezati le razpolagalno sposobno osebo. Ker toženec po odsvojitvi spornih nepremičnin v teku predmetne pravde razpolagalne sposobnosti glede spornih kletnih prostorov več nima, za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila v zvezi s temi zato več ni pasivno stvarno legitimiran.

13. Pravnega položaja tožnika pa 190. člen ZPP ne zavaruje niti pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah, kakršna je tudi obravnavana v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na spornih kletnih prostorih. Tožnik bi se lahko učinkovito zavaroval le tako, da bi predlagal zaznambo spora.6 Dobroverni pridobitelj, ki se zanese na podatke zemljiške knjige, namreč veljavno pridobi lastninsko pravico kljub temu, da je v teku pravda odsvojitelja glede lastninske pravice na tej nepremičnini (8. člen Zakona o zemljiški knjigi7 - v nadaljevanju ZZK-1 ter 10. člen SPZ8). Originarno in brez bremen se lastninska pravica na nepremičnini pridobi tudi na javni dražbi, kot je primer tudi v obravnavani zadevi. Z ozirom, da je bil pri spornih kletnih prostorih v zemljiški knjigi v času odločanja z izpodbijano sodbo že vpisan novi lastnik, sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 150. člen ZZK-1 zato pravilno pojasnjuje, da tudi v kolikor bi tožnik z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice zoper toženca uspel, se ta na osnovi pravnomočne sodbe, ker ta učinkuje le med pravdnima strankama (subjektivne meje pravnomočnosti), zaradi v zemljiškoknjižnem postopku uveljavljenega načela pravnega prednika (9. člen ZZK-1)9 pri teh kletnih prostorih kot posameznih etažnih delih ne bi mogel vknjižiti kot lastnik. Ob vsem navedenem pa ni odveč dodati še, da je z nastankom lastninske pravice na spornih kletnih prostorih v pravni sferi novega pridobitelja, tudi v kolikor je dejansko obstajala, lastninska pravica tožnika prenehala. Njegov ugotovitveni zahtevek tako že zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije ne more biti utemeljen. V kolikor pa je tožnik mnenja, da je vknjižba lastninske pravice pri spornih kletnih prostorih na novega pridobitelja neveljavna iz materialnopravnega razloga, pa more to uveljaviti z ustrezno tožbo10 (243. člen ZZK-1 - izbrisna tožba).

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Glede na pritožbeni neuspeh tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo sam krije tudi toženec, saj njegove navedbe v tem niso v bistvenem pripomogle k rešitvi predmetne zadeve.

1 V kolikor je iz pritožbe razbrati vsaj smiselno uveljavljanje kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, je treba pojasniti, da tudi ta ni podana. 2 Četrti odstavek 105. člena SPZ: »Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Solastnini na skupnih delih se ni mogoče odpovedati.« 3 Prvi odstavek 31. člena ZVEtL-1: »Sodišče ugotovi, da je lastnik posameznega dela stavbe, za katerega na način, določen s tem zakonom, ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobenega pridobitelja posameznega dela stavbe, zemljiškoknjižni lastnik.« 4 23. člen SPZ: »Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen.« 5 49. člen SPZ: »(1) Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo. (2) Vpis v zemljiško knjigo se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo.« 6 VSL sodba II Cp 886/2019 z dne 2.10. 2019 in VSL sodba II Cp 2619/2017 z dne 5. 9. 2018. 7 8. člen ZZK-1: »(1) Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. (2) Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.« 8 10. člen SPZ: »Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.« 9 9. člen ZZK-1: »(1) Vpisi so dovoljeni v korist osebe, v katere korist učinkuje listina, ki je podlaga za vpis. (2) Vpisi so dovoljeni proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša.« 10 Tako tudi VS RS sklep II Ips 326/2017 z dne 9. 8. 2018.