Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 10.000 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 7.000 EUR. Upoštevalo je valorizirani znesek odškodnine v višini 10.937,53 EUR, ki jo je toženka tožniku že plačala in toženko obsodilo na plačilo 6.062,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek, kot tudi zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 3.000 EUR.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim mu ni bila prisojena višja odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. P ovzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč ter zatrjuje, da sta sodišči telesne in duševne bolečine ovrednotili prenizko. Dodaja , da zaradi poškodbe ne more več igrati košarke, odbojke ali jahati konjev, da bo težje dobil službo, da ima težave pri vožnji z avtomobilom in da je zaradi poškodbe predviden hitrejši razvoj artroze desnega kolka.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel poškodbo hrustančnega robu sklepne ponvice desnega kolka in odrgnine zapestja ter glave.

8. Ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za v reviziji zatrjevane oblike nepremoženjske škode. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je pri odmeri odškodnine ustrezno in pravilno upoštevalo vse okoliščine primera. Upoštevalo je intenzivnost in trajanje telesnih bolečin (hudih bolečin tožnik ni trpel, občasne zmerne bolečine pa bodo prisotne tudi v bodoče) ter nevšečnosti v času zdravljenja (predvsem hospitalizacijo, dve operaciji, uporabo bergel in dolgotrajni bolniški stalež). Pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je upoštevalo vse ugotovljene posledice, torej predvsem trajne težave povezane s hojo. Revizijske navedbe, da tožnik trpi duševne bolečine, ki iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč ne izhajajo in da se bo njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo.

9. Glede na navedeno in ob opravljeni primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev, višja odškodnina ne bi bila utemeljena, niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti.

10. Ker revizijski razlog ni utemeljen, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).