Jedro

Nestrinjanje z sodno odločbo je mogoče uveljavljati le s pravnimi sredstvi zoper sodbo, nikakor pa ne s ponovno tožbo, kar procesno dejanje tožnika z dne 10.6.1993 sicer pomeni. Morebitni nepravilni izid prejšnje odločitve tožniku ne daje zakonite podlage, da ponovno toži v isti stvari.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita v delu izreka, ki se nanaša na odločitev o plačilu razlike v osebnem dohodku za čas od 1.7.1990 do 17.7.1990 ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek ..., s katerim je tožnik uveljavljal od tožene stranke plačilo razlike v osebnem dohodku od 1.7.1990 do 15.5.1991, plačilo nadomestila za letni dopust in plačilo razlike v nadomestilu osebnega dohodka za čas odpovednega roka, z zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih dolgovanih zneskov. Ugotovilo je, da tožnik, kljub začasnemu znižanju osebnega dohodka za 25 % po sklepu Izvršnega sveta Mesta Ljubljane z dne 17.7.1990, ni utrpel prikrajšanja, zato za njegov tožbeni zahtevek na plačilo 44.675,00 SIT spp, kot ga je uveljavljal s predlogom za sodno varstvo z dne 28.5.1991, ne obstaja ne dejanska ne pravna podlaga. O zahtevku tožnika, ki se je nanašal na plačilo razlike v nadomestilu osebnega dohodka za čas odpovednega roka v znesku 12.645,50 SIT in plačilu razlike celotnega zneska nadomestila plače po 2. odstavku 36. f člena zakona o delovnih razmerjih, ki sta bila uveljavljena s pripravljalnim spisom z dne 10.6.1993, pa je po ugotovitvah sodišča bilo že odločeno v sporni zadevi opr. št. S pri istem sodišču, v kateri je bilo tožbenemu zahtevku med istima strankama pravnomočno ugodeno. Hkrati je ugotovilo, da sklep Mesta Ljubljane z dne 26.2.1991 o razrešitvi tožnika z dolžnosti pomočnika sekretarja mestnega sekretariata za komunalno gospodarstvo, promet in zveze in vodje službe za komunalne zadeve, ni dokončen in izvršljiv.

Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje delno ugodilo in razveljavilo prvostopno odločbo v izreku pod 2., v delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila za letni dopust; v ostalem nerazveljavljenem delu pa je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti odločbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ali pa jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi revizija navaja, da sta sodišči obeh stopenj zmotno razlagali sklep izvršnega sveta tožene stranke z dne 17.7.1990 češ, da se nanaša le na začasno zadržanje oziroma omejitev izplačila akontacije osebnega dohodka. Ugotovitev obeh sodišč, da sklep tožene stranke z dne 26.2.1991 o razrešitvi tožnika ni dokončen in izvršljiv, pa po mnenju revidenta nedvomno vpliva na višino nadomestila njegovega osebnega dohodka.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala, da jo revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik je v predlogu za sodno varstvo z dne 28.5.1991 označil kot vrednost spornega predmeta 53.681,00 din (44.675,00 takratnih din iz naslova 25 % znižanja osebnega dohodka in 9.006,00 din iz naslova delovne uspešnosti). Med sodnim postopkom pa je denarni zahtevek razširil tako, da je s pripravljalno vlogo z dne 2.3.1992 zahteval plačilo zneska 359.261,00 SIT s pripadki, od tega 44.675,00 iz naslova 25 % prikrajšanja na osebnem dohodku za čas od 1.7.1990 do 15.5.1991 in plačilo razlike osebnega dohodka od 1.3.1991 do 15.5.1991 v znesku 3.219,00 SIT; iz naslova 10 % delovne uspešnosti - 8.226,77 SIT; odškodnino za devet neizkoriščenih delovnih dni letnega dopusta v letu 1990 - v znesku 7.977,51,00 SIT; 139.430,94 SIT iz naslova kapitaliziranega nadomestila plače po 2. odstavku 36. f člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91 - v nadaljevanju ZDR) in 155.731,17 SIT iz naslova odpravnine kot trajnemu presežnemu delavcu po 3. odstavku 36. f člena ZDR. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku z odločbo S 822/91-25 z dne 17.4.1992 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je tožniku priznalo znesek 72.162,00 SIT iz naslova enkratnega plačila celotnega nadomestila plače, do katerega je po 2. odstavku 36. f člena (oziroma 3. alinei 1. odstavka 57. člena zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in 5/91) upravičen kot delavec - sicer opredeljen kot trajni presežek - ki mu je prenehalo delovno razmerje po sporazumu pred iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Delno je ugodilo tudi tožnikovemu zahevku za uveljavljeno razliko plače za čas od 1.3.1991 do 15.5.1991 tako, da mu je priznalo iz tega naslova znesek 4.581,00 SIT. Sodišče je hkrati zavezalo toženo stranko, da tožniku izplača odpravnino po 3. odstavku 36. f člena ZDR v znesku 72.642,00 SIT. Ostale tožbene zahtevke pa je zavrnilo kot neutemeljene, razen zahtevka nanašajočega se na plačilo osebnega dohodka iz naslova delovne uspešnosti, za katerega je ugotovilo, da za njegovo obravnavo niso izpolnjene procesne predpostavke.

Sodišče druge stopnje je z odločbo in sklepom opr. št. Sp vzdržalo v veljavi odločitev prvostopnega sodišča glede tožniku priznanih zahtevkov v znesku 72.162,00 SIT in 4.581,00 SIT; njegov zahtevek na plačilo odpravnine pa je zavrnilo kot neutemeljen, v zavrnilnem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo.

Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 10.6.1993 - torej po pravnomočnosti prvostopne odločbe S - ponovno uveljavljal dodatno razliko v znesku 12.645,50 SIT iz naslova razlike v plači za čas od 1.3.1991 do 15.5.1991 (prvotno postavljen zahtevek iz tega naslova se je glasil na 3.219,00 SIT) in 31.116,00 SIT iz naslova kapitaliziranega zneska nadomestila plače za čas odpovednega roka. O obeh tožnikovih zahtevkih pa je sodišče prve stopnje, kot pravilno ugotavlja v odločbi S, že pravnomočno odločilo v prvem postopku z odločbo pod opr. št. S v zvezi z odločbo sodišča druge stopnje Sp. Bistveno vprašanje za odločitev v tej zadevi je torej, ali je podana istovetnost tožbenega zahtevka v postopku, ki je tekel pod opr. št. S in v tej zadevi. Dejanska in pravna podlaga obeh zahtevkov je ista, saj gre za vsebinsko nespremenjeno denarno terjatev tožnika, o kateri je sodišče že odločilo. Zahtevek v prvotnem postopku in nadaljevanju postopka je torej istoveten, zaradi česar novo postavljeni in uveljavljani tožbeni zahtevek ni dovoljen (2. odstavek 333. člena ZPP). Prepoved ponovnega sojenja v že razsojeni stvari je absolutne narave in je močnejše od interesa, da se odpravijo morebitne napake v prejšnjem postopku. Nestrinjanje z sodno odločbo je mogoče uveljavljati le s pravnimi sredstvi zoper sodbo, nikakor pa ne s ponovno tožbo, kar procesno dejanje tožnika z dne 10.6.1993 sicer pomeni. Zaradi tega niti morebitni nepravilni izid prejšnje odločitve tožniku ne daje zakonite podlage, da ponovno toži v isti stvari.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je imel Izvršni svet Mesta Ljubljane v določbi 8. člena odloka o začasnem prenosu opravljanja nalog samoupravnih interesnih skupnosti (Uradni list SRS, št. 42/89 - v nadaljevanju odlok) pooblastilo za sprejem sklepa z dne 17.7.1990 o začasnem znižanju akontacije osebnih dohodkov za 25 % delavcem v delovnih skupnostih službe za komunalne zadeve, službe za ceste, v enoti za izobraževanje do sprejema novih pravilnikov o organizaciji in sistemizaciji del in nalog. Po omenjeni določbi 8. člena odloka Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane določi način usklajevanja osebnih dohodkov delavcev delovnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti z osebnimi dohodki delavcev v mestnih upravnih organih. S takim ukrepom bi se izenačil položaj delavcev mestnih upravnih organov ter bivših delavcev delovnih skupnosti SIS, ki so do prehoda v delovno razmerje v mestne upravne organe, prejemali več kot za 25 % višji osebni dohodek.

Na podlagi določila 4. odstavka 12. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k ustavi Socialistične Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 32/89) se je na področjih gospodarske infrastrukture, na katerih so bile na podlagi zakonov iz 11. člena obvezno ustanovljene interesne skupnosti, s 1. januarjem 1990 preneslo opravljanje nalog teh skupnosti na ravni republike na Izvršni svet SRS, na ravni občine oziroma posebnih družbenopolitičnih skupnosti pa na izvršne svete občinskih skupščin oziroma skupščin posebnih družbenopolitičnih skupnosti. Delovne skupnosti teh skupnosti so s 1.1.1990 prešle v sestavo ustreznih republiških in občinskih upravnih organov oziroma ustreznih organov posebnih družbenopolitičnih skupnosti. S tem dnem so prevzeli pristojni upravni organi kadre, sredstva za delo in financiranje teh delovnih skupnosti.

Tako je bil tožnik, kot delavec delovne skupnosti KSLO na podlagi odločbe Mesta Ljubljane št. 1/A-1637/90 s 1.1.1990 sprejet v redno delovno razmerje za nedoločen čas pristojnega upravnega organa Mesta Ljubljane in z istim dnem razporejen na dela in naloge vodje strokovne službe za področje komunalne dejavnosti. Tožniku je bila s takšno odločitvijo - za katere pravno podlago je vsebovalo določilo takrat veljavnega 21. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 14. točka XIII. amandmaja k ustavi SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 32/89), varovana pravica do ohranitve dela pri drugem delodajalcu. Po drugem odstavku omenjene 14. točke XIII. amandmaja k ustavi SR Slovenije je bilo izrecno določeno, da delavcu lahko preneha delovno razmerje, če njegovo delo zaradi tehnoloških in drugih izboljšav ni več potrebno in če se z zakonom določijo njegove pravice in pogoji. S takšno ustavno ureditvijo je bilo opuščeno do tedaj veljavno načelo varovanja in nepretrganosti oziroma trajnosti delovnega razmerja.

Tožniku, ki je bil zaradi ukinitve samoupravne interesne skupnosti, ustanovljene na podlagi zakona o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, št. 8/82), sprejet v delovno razmerje pri toženi stranki in razporejen na delovno mesto, ki je ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi in delovnim zmožnostim, je bila zagotovljena pravica do dela in z zakonom določene pravice iz dela. Med te pravice pa ne sodi pravica do plače v enaki višini kot jo je prejemal kot bivši delavec samoupravne interesne skupnosti. Ugotovljena dejstva so zato narekovala prvostopnemu sodišču pravilno presojo, da sporni sklep Izvršnega sveta mesta Ljubljane, s katerim je bila začasno znižana akontacija osebnega dohodka delavcem bivših samoupravnih interesnih skupnosti, ni nezakonita.

Sodišče je nadalje ugotavljalo dejansko podlago, po kateri je omenjeni sklep izvršnega sveta o začasnem znižanju osebnega dohodka bilo mogoče pravilno uporabiti. Pri tem je kot odločilno dejstvo štelo okoliščino, da so bili od 1.2.1991 dalje vsi delavci bivših samoupravnih interesnih skupnosti v celoti izenačeni z drugimi delavci upravnih organov, tožniku pa s sprejetjem novih aktov ni bil določen višji osebni dohodek od zneska sicer znižane akontacije. Ugotovljena dejstva so narekovala sodišču presojo, da tožnik ni bil prikrajšan v plači, zato ni upravičen do uveljavljene razlike v osebnem dohodku. Navedeno dokazno oceno je sodišče druge stopnje povzelo predvsem z ugotovitvijo, da po poračunu za tožnika ni nastala razlika.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči sicer pravilno uporabili materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na prikrajšanje tožnika iz tega pravnega naslova za čas od 1.7. do 17.7.1990. Prezrto je ostalo dejstvo, da je lahko sklep Izvršnega sveta mesta Ljubljane, sprejet na seji 17.7.1990, začel pravno učinkovati šele od tega dne dalje. Revizijsko sodišče je zato glede tega dela zahtevka reviziji ugodilo, v tem delu razveljavilo odločitvi nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sicer pa zavrnitev obstoja podlage za utemeljenost tožnikovega zahtevka temelji na že opisani oceni zakonitosti sklepa Izvršnega sveta mesta Ljubljane in njegovi pravilni razlagi do upravičenosti poračuna.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, - razen v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prikrajšanje osebnega dohodka za čas od 1.7. do 17.7.1990 - in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventuelna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).