Jedro

Med pravdnima strankama je bilo v postopku sporno, ali je med njima obstajal dogovor, da bo toženec brezplačno uporabljal spodnje prostore hiše do razdelitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da takšen dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine med pravdnima strankama ni bil sklenjen, saj iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da se med sabo nista pogovarjali, prav tako pa je ugotovilo, da s tem, ko je tožnica tožencu dovolila uporabo spodnjih prostorov, ni konkludentno pristala na brezplačno uporabo prostorov s strani toženca, saj je s svojim ravnanjem zgolj zasilno reševala nevzdržno situacijo med njima.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil toženec nedobroverni posestnik nepremičnine, o čemer je sklepalo na podlagi okoliščine, da mu je tožnica zgolj zasilno dovolila bivati v spodnjih prostorih hiše. Pritožba utemeljeno graja navedeni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede toženčeve nedobrovernosti, saj pravilno izpostavlja, da je tožnica šele 20. 4. 2020 z dopisom toženca pozvala na izselitev in na plačilo uporabnine. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo šele sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1941/2019 z dne 27. 1. 2020 sploh ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tega postopka, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kar je bilo do tedaj med pravdnima strankama, ki sta bili sprti in se nista pogovarjali, očitno sporno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

1. Tožena stranka mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki 3.439,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 58,30 EUR od 30. 4. 2020 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 5. 2020 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 30. 6. 2020 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 7. 2020 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 8. 2020 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 30. 9. 2020 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 10. 2020 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 30. 11. 2020 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 12. 2020 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 1. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 28. 2. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 3. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 30. 4. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 5. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 30. 6. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 7. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 8. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 30. 9. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 31. 10. 2021 dalje do plačila, od zneska 175,00 EUR od 30. 11. 2021 dalje do plačila od zneska 56,45 EUR od 10. 12. 2021 dalje do plačila.

2. Zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od septembra 2014 do 20. 4. 2020 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 359,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se je tožena stranka dolžna v roku 30 dni izseliti iz nepremičnine z ID znakom ... ter nepremičnino prosto oseb in stvari s ključi izročiti v posest tožeči stranki (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 15.281,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnic in datumov, kot so navedeni v II. točki izreka izpodbijane sodbe. V preostalem delu (glede zakonskih zamudnih obresti za posamezen mesečni znesek pred iztekom meseca in glede nezapadlih uporabnin) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka in potrebne stroške postopka tožeče stranke. O višini stroškov in njihovi naložitvi v plačilo bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti izpodbijane sodbe (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v 10. točki zapisalo, da toženec dogovora o pravici do uporabe ni dokazal, češ da je izpovedal, da se s tožnico sploh nista pogovarjala o njegovi selitvi. Zaslišanje strank je bil le eden od predlaganih dokazov, ki bi ga sodišče moralo oceniti samostojno in hkrati v povezavi z vsemi drugimi dokazi. Sodišče se je glede vprašanja, ali je utemeljen tožbeni zahtevek na izselitev, v nasprotju z 8. členom ZPP oprlo izključno na izpovedbi pravdnih strank, ne pa na uspeh celotnega postopka. Ni se opredelilo do vprašanja, zakaj je potem tožnica že ob razvezi prostor sama opremila, da bo toženec v njem lahko živel. Ker je zaslišanju pravdnih strank dalo preveliko težo in ga ni presojalo v povezavi z ostalimi dokazi, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 339. člena ZPP. Celotna izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na izselitev, temelji na oceni zaslišanja pravdnih strank, kar pomeni, da je nepravilna dokazna ocena vplivala na njeno pravilnost in zakonitost. Izpodbijana sodba je delno tudi v nasprotju sama s seboj, in sicer glede zaključka, kdaj naj bi tožnica prvič izrazila nestrinjanje s toženčevo uporabo in zahtevala izselitev. V 11. točki obrazložitve je sodišče ugotovilo, da se je to zgodilo po pravnomočni zavrnitvi zahtevka na ugotovitev, da nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kar pa ne gre skupaj z dejanskim zaključkom iz 10. točke obrazložitve, da tožnica nikoli ni soglašala z uporabo. Enkrat torej šteje, da je tožnica cel čas zahtevala izselitev, drugič pa, da jo je zahtevala od pravnomočnosti sodbe in dopisa za izselitev dalje. V tem delu je podano nasprotje med razlogi sodbe in odločilnimi dejstvi, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnica leta 2014 dovolila tožencu bivanje v spodnjih prostorih, vendar pa naj bi šlo zgolj za neko zasilno rešitev situacije, ne pa za tožničino strinjanje, da toženec tam dejansko brezplačno biva. Tak zaključek je neživljenjski in nerazumljiv. Dovoljenje, da toženec biva v spodnjih prostorih, je imelo objektivno posledico, da je toženec s tem pridobil pravico do uporabe tega dela hiše. Da je tožnica pridobila eno korist (razselitev družine), je pristala na svoje prikrajšanje. Zaključek, da v svoje prikrajšanje ni pristala, je nelogičen in napačen. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je ravnanje tožnice, ki je tožencu odredila, da se mora iz preostalega dela hiše preseliti v spodnji prostor, toženec pa se je dejansko preselil, brez dvoma ravnanje, na podlagi katerega je toženec utemeljeno sklepal, da se je tožnica strinjala z njegovim bivanjem v nepremičnini. Takšen dogovor predstavlja veljavno pravno podlago. Zato o toženčevem neupravičenem zasedanju nepremičnine ni mogoče govoriti. Poleg tega se je sodišče več kot očitno postavilo na stran tožnice, ker jo je štelo za šibkejšo stranko, ki naj bi ravnala v skrajni sili. Hiša, ki je predmet uporabnine, je bila zgrajena v celoti v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, ki imata tudi dve skupni hčerki, torej je skrajno neverjetno, da toženec ni prav ničesar prispeval h gradnji skupne hiše. Sedaj se mora toženec izseliti iz skupne hiše, pri čemer svojih vlaganj še ni dobil povrnjenih, saj sodni postopek v zvezi s tem še ni končan. Tožnica je tako ves čas v ekonomski premoči nad tožencem. Tožnica je vedela, da toženec nima kam, zato je po nasvetu delavke CSD pristala na njegovo brezplačno uporabo, kar izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju tožnice v zadevi II N 1225/2020 z dne 13. 4. 2021, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Glede na to je sodba nepravilna v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine, saj sodišče ni presojalo ugovora, da ima tožnica pravico do plačila uporabnine kvečjemu od prejema dopisa za izselitev in plačilo uporabnine z dne 15. 4. 2020 dalje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki razvezana zakonca. Tožnica je s tožbo od toženca zahtevala izselitev iz nepremičnine, hiše na naslovu ... (ID znak ...) ter plačilo uporabnine za uporabo nepremičnine od septembra 2014 dalje do izselitve.

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za izselitev odločilo v nasprotju z 8. členom ZPP, ker se je oprlo izključno na izpovedbi pravdnih strank, ne pa na uspeh celotnega postopka, ni utemeljen. Kot izhaja iz 11. točke obrazložitve sodbe, nepremičnina, v kateri biva toženec, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Lastnica hiše je tožnica, ki je s pisnim pozivom z dne 15. 4. 2020, ki ga je toženec prejel 20. 4. 20201 (priloga A6) od toženca zahtevala, da se iz nepremičnine izseli in plača uporabnino. Glede na te razloge ne drži pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje o utemeljenosti zahtevka za izselitev odločalo zgolj na podlagi izpovedb pravdnih strank, saj je o tem odločalo tudi na podlagi izpiska iz zemljiške knjige, ki potrjuje, da je lastnica nepremičnine tožnica in na podlagi dopisa z dne 20. 4. 2020, s katerim je tožnica zahtevala toženčevo izselitev. Dogovor med pravdnima strankama, iz katerega bi izhajala toženčeva pravica uporabljati spodnje dele hiše, niti na podlagi izpovedbe toženca v postopku ni bil ugotovljen. Tožnica pa je potem, ko je bilo v sodnem postopku potrjeno, da je nepremičnina njena izključna last, od toženca zahtevala njegovo izselitev. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča glede tega, ali je toženec izkazal pravni naslov za bivanje v spornih prostorih, s čimer je tožbenemu zahtevku oporekal, opravilo skrbno in natančno dokazno oceno, ki je prepričljiva in življenjsko logična, zaradi česar očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. člena ZPP ni utemeljen.

7. Ker toženec svoje pravice za bivanje v nepremičnini ni izkazal (7. in 212. člen ZPP), v njej biva brez pravne podlage. To dejstvo pa utemeljuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je na podlagi določila 92. člen SPZ pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za izselitev.

8. Pritožbeni očitek, da je podano nasprotje med razlogi sodbe in odločilnimi dejstvi v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje enkrat ugotovilo, da tožnica nikoli ni soglašala z uporabo prostorov s strani toženca, drugič pa, da ni soglašala z uporabo s strani toženca po pravnomočni zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da nepremičnina ne sodi v skupno premoženje, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve navedlo, da je tožnica s pisnim pozivom po prejemu sodbe I Cp 1941/2019 od toženca jasno zahtevala izselitev, v 10. točki obrazložitve pa je sodišče zgolj povzelo izpovedi pravdnih strank glede toženčeve vselitve in bivanja v spodnjih prostorih hiše, kar pomeni, da v 10. točki ni sprejelo zaključka, ki ga pritožba kot kontradiktornega izpostavlja.

9. Obligacijski zakonik (OZ) v 198. členu določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ).

10. Med pravdnima strankama je bilo v postopku sporno, ali je med njima obstajal dogovor, da bo toženec brezplačno uporabljal spodnje prostore hiše do razdelitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da takšen dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine med pravdnima strankama ni bil sklenjen, saj iz izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da se med sabo nista pogovarjali, prav tako pa je ugotovilo, da s tem, ko je tožnica tožencu dovolila uporabo spodnjih prostorov, ni konkludentno pristala na brezplačno uporabo prostorov s strani toženca, saj je s svojim ravnanjem zgolj zasilno reševala nevzdržno situacijo med njima.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2317/2016 z dne 27. 3. 2019 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1941/2019 z dne 27. 1. 2020 ugotovilo, da hiša, v kateri sta prebivali pravdni stranki, ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank, temveč predstavlja posebno premoženje tožnice. Da dogovora o brezplačni uporabi nepremičnine med pravdnima strankama ni bilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank. Kot že rečeno v 6. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje glede neobstoja dogovora o brezplačni uporabi sprejema kot pravilno, vendar pa, kot je upravičeno izpostavila pritožba, je za odločitev, od kdaj je tožnica upravičena do uporabnine, pravno odločilno, ali je bil toženec nedobroverni uporabnik nepremičnine oz. ali je podana njegova dobrovernost. Od tega je namreč odvisno, ali je tožnica upravičena do plačila uporabnine od tedaj, ko se je toženec preselil v spodnje prostore hiše (od septembra 2014 dalje) ali pa je od uporabnine upravičena od tedaj, ko je plačilo uporabnine od toženca dejansko zahtevala (z dopisom dne 20. 4. 2020).

12. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil toženec nedobroverni posestnik nepremičnine, o čemer je sklepalo na podlagi okoliščine, da mu je tožnica zgolj zasilno dovolila bivati v spodnjih prostorih hiše. Pritožba utemeljeno graja navedeni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede toženčeve nedobrovernosti, saj pravilno izpostavlja, da je tožnica šele 20. 4. 2020 z dopisom toženca pozvala na izselitev in na plačilo uporabnine. Iz izpovedbe tožnice, ki jo je 19. točki obrazložitve povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je izpovedala, da „za plačilo stroškov sem skoz hotla, a ne, pa tud bi bilo fajn, da bi se izselil“, da je toženca ves čas pozivala k prispevanju stroškov in da ga je večkrat pozivala, da naj kaj da, da ima ona čuda stroškov. Iz navedenega povzetka tožničine izpovedbe tako izhaja, da je tožnica toženca ves čas pozivala k plačilu stroškov ne pa tudi k plačilu uporabnine, kar pa je od toženca zahtevala šele z dopisom dne 20. 4. 2020. Zato je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec do 20. 4. 2020 nedobroveren posestnik nepremičnine. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo šele sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1941/2019 z dne 27. 1. 2020 sploh ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tega postopka, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kar je bilo do tedaj med pravdnima strankama, ki sta bili sprti in se nista pogovarjali, očitno sporno. V svoji izpovedbi je tožnica med drugim izpovedala tudi (list. št. 117) „jaz sem od odvetnice A. dobila nek namig, da je boljš, da ostane, ker če bi slučajno po kakšni sreči dobil od sodišča, da mu kej na mojem premoženju pripada... in da nej tok časa počakam.“ Glede na to, da je tožnica toženca šele z dopisom dne 20. 4. 2020 izrecno pozvala na plačilo uporabnine, prej pa ga je pozivala zgolj k plačevanju stroškov, je torej posledično napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o toženčevi nedobrovernosti od septembra 2014 do 20. 4. 2020. V tem delu pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava (193. člen OZ), zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi določila 358. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo uporabnine od septembra 2014 do 20. 4. 2020. Pri tem je upoštevalo, da je za april 2020 toženec dolžan plačati uporabnino le za 10 dni, kar glede na višino mesečne uporabnine 175,00 EUR, ki je toženec v postopku ni prerekal, pomeni uporabnino v višini 58,3 EUR. V obdobju od 20. 4. 2020 do 10. 12. 2021 je tako toženec dolžan tožnici za uporabo nepremičnine plačati uporabnino v skupnem znesku v višini 3.439,75 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov uporabnine tečejo od datumov, kot so ti razvidni iz I. točke izreka te sodbe. V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do zapisnika o zaslišanju tožnice v nepravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II N 1225/2020 z dne 13. 4. 2021 (B9), s čimer je toženec dokazoval svoje trditve, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da lahko prostore uporablja, dokler pravdni stranki ne razdelita skupnega premoženja, za odločitev v zadevi glede na to, da je po delni spremembi sodbe toženec dolžan plačati uporabnino za uporabo prostorov šele od tožničinega poziva 20. 4. 2020, torej potem ko je bilo pravnomočno odločeno o skupnem premoženju, za odločitev v zadevi ni več pravno odločilen, zato ne terja posebnega odgovora.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo, da bo o višini stroškov in njihovi naložitvi v plačilo odločeno s posebnim sklepom, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo, saj bo o stroških postopka odločalo v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje.

15. Pritožnik je s pritožbo delno uspel. Njegov pritožbeni uspeh je približno 77% (toženec je znesek uporabnine v pritožbenem postopku znižal iz zneska 15,281,45 EUR na znesek 3.439,75 EUR, z zahtevkom na izselitev pa posebni stroški postopka niso nastali). Tožencu so v pritožbenem postopku nastali stroški za sestavo pritožbe v višini 625 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 12,5 točk, kar znaša skupaj 637,5 točk, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR pa 382,50 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 466,65 EUR. Nagrade za posvet s stranko v višini 100 točk, za pregled dokumentacije v višini 100 točk in za končno poročilo stranki v višini 50 točk pritožbeno sodišče pooblaščenki toženca ni priznalo, saj je nagrada za navedene storitve že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Glede na pritožbeni uspeh toženca v višini 77% mu je tožnica na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 359,32 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Toženec je v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2021 (list. št. 79) navedel, da je tožnica nanj 20. 4. 2020 prvič naslovila poziv za izselitev in plačilo uporabnine.