Jedro

Pri izbiri novega izvedenca je treba paziti, da ne bodo obstajali razlogi, ki bi vzbujali dvom v nepristranskost izvedenca s strani katere koli pravdne stranke. Nobenega dvoma ni, da izvedenec ne more biti oseba, družba ali institucija, ki je že sodelovala v zdravljenju tožnice, ali je s toženo stranko povezana na način, zaradi katerega bi se lahko ustvaril dvom v nepristranskost izvedenca.

V odškodninskih sporih, kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, se v praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. Pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje (oziroma drug vzrok) v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, se običajno (najpogosteje) uporablja 50 odstotkov. Mejni prag zadostne verjetnosti je zato tisti, ki presega 50 odstotkov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Nova glavna obravnava se opravi pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Tožnica zatrjuje, da je zaradi higienskih pomanjkljivosti dobila virusno okužbo coxsackie 10(1) v času hospitalizacije na Infekcijski kliniki od 12. 4. 2002 do 24. 4. 2002, zato ima telesne bolečine na jeziku, v področju ušes, oči in grla, žlez slinovke, v požiralniku in v prsnem košu. Tožnica zahteva odškodnino za telesne bolečine in tudi za strah, ker se boji protivirusnega zdravljenja, ki ima veliko nepopravljivih stranskih učinkov, med drugim tudi rakasto obolenje. Zahteva tudi denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker se zaradi opisanih zdravstvenih težav ne more zaposliti kot pravnica, čeprav je opravila državni pravniški izpit, ne more se več ukvarjati s slikarstvom, kateremu se je vrsto let intenzivno posvečala. Tožnica zatrjuje, da tožena stranka ni zdravila tožnice v skladu z medicinsko stroko, opustila je tudi pojasnilno dolžnost, ker tožnici ni predstavila diagnostike in terapije zdravljenja, čeprav se je njeno zdravstveno stanje od konca hospitalizacije bistveno poslabšalo. Tožnica je od leta 2007 v fazi posledic predrakavega stanja, tožena stranka pa odklanja zdravljenje. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, se je povečala škoda, zato je tožnica zvišala denarni odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo(2).

2. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju znova zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo denarne odškodnine(3). Ugotovilo je, da po končani hospitalizaciji otorinolaringologinja dne 27. 5. 2002 ni ugotovila težav v ustni votlini tožnice. Prvi je mehurčke v ustni votlini opazil dr. A. A. dne 5. 6. 2003. Prvo sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo(4) ugotovilo, da okužba tožnice z cx 10 oziroma drugim virusom ni bila ugotovljena oziroma dokazana, tožnica pa je tudi brez utemeljenega razloga odklonila odvzem tkiva, ki je bil potreben za raziskavo pri izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da se takšne okužbe, kot jo zatrjuje tožnica, ne da ugotoviti na podlagi kliničnega pregleda, ampak le na podlagi laboratorijskih izvidov(5), da vzorčnega zdravljenja za enteroviruse ni, da tožena stranka ne odklanja zdravljenja tožnice, da tožnica onemogoča zdravljenje, ko prepričuje zdravnike, da je okužena s cx virusi in zahteva zgolj zdravljenje te okužbe, čeprav tožnica ni okužena s cx virusi.

3. Tožeča stranka vlaga (osebno) pritožbo, s katero izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(6) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. V nadaljevanju v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo strokovne medicinske napake, zato tudi ni ugotovilo odstopa od profesionalne skrbnosti tožene stranke. Tožena stranka ni opravila potrebne pojasnilne dolžnosti. Sodišče je I. naložilo, da izdela izvedensko mnenje. Tožnica je tej odločitvi takoj nasprotovala, ker je I. ekonomsko odvisen od tožene stranke, saj za njo opravlja laboratorijske storitve. V spisu je dokumentacija, ki potrjuje, da je tožnica okužena s cx virusom, zato je sodišče po nepotrebnem zahtevalo, da se tožnici odvzame tkivo za preiskavo na virus cx. I. je bil v času zdravljenja tožnice pozvan, da izdela analizo na cx viruse, ki jo je zavrnil iz razloga, ker delajo analize le za druge viruse, s katerimi tožnica ni okužena. Podpisniki izvedenskega mnenja niso upoštevali dokumentacije v spisu. Sodišče ugotavlja, ali se je tožnica okužila s cx virusom in kdaj se je okužila, ne pa izvedenci. Sodišče bi moralo oceniti stanje tožnice ob sprejemu k toženi stranki. Iz temperaturnega lista na dan prihoda izhaja, da je tožnica prišla k toženi stranki brez posebnosti. Niso pomembne težave, ki jih je imela tožnica pred hospitalizacijo leta 1999, kot to ugotavlja sodišče. Treba je upoštevati spremembo stanja med hospitalizacijo in po njej. Zdravstvena dokumentacija I. klinike sicer ne vsebuje zapisov, da je tožeča stranka v času hospitalizacije pri toženi stranki dobila okužbo in da je že v času hospitalizacije imela infekcijo v grlu, žrelu, požiralniku in diskretne mehurčke po mehkem nebu, vendar je tožnica zatrjevala, da je v odpustnem pismu izostal ta zapis, zato ta dokumentacija ni verodostojna. Tožnica je na te težave opozorila zdravstveno osebje, 19. 4. 2002 pa je v bolniškem temperaturnem listu zabeleženo, da ima tožnica bolečine in težko požira. Dr. A. A. je na zaslišanju potrdil, da mu je tožnica povedala, da jo boli grlo, žrelo in požiralnik. Zaradi teh težav je tožeča stranka ostala na kliniki, kljub začasni odpustnici za vikend, zato so nerazumljive izjave dr. A. A. na drugem zaslišanju, ki je na opozorjene nove simptome okužbe zapisane na dan 19. 4. 2002, razloge pripisal nevrološkim motnjam. Dr. A. A. je na zaslišanju izpovedal, da v času hospitalizacije se ne spomni, da bi videl mehurčke, kar ne pomeni, da mehurčki v ustni votlini tožnice niso obstajali, to pa je nasprotno izjavi, da v primeru, če bi jih videl, bi v odpustnem pismu to zapisal, kljub dejstvu, da novih simptomov vnetja žrla, grla in težkega požiranja ni zapisal v odpustnem pismu. Dr. A. A. nobenih izvidov ni napisal, razen enega (A6), tako da je tožeča stranka odpustno pismo in vse ostale izvide prejela šele 29. 6. 2007, zaradi potrebe tega pravdnega postopka. Čeprav ni nobenega zaznamka v času hospitalizacije o prisotnostih mehurčkov, to še ne izključuje pojava mehurčkov. Zakonita vodena zdravstvena dokumentacija je konstitutivnega pomena za samo postopek zdravljenja, saj odgovorna oseba odgovarja za popolnost in resničnost podatkov. Tožena stranka te obveznosti ni izpolnjevala, zato je od nje težko pričakovati, da bi v dokumentacijo zabeležila zanjo obremenilne podatke o bolnišnični okužbi tožnice v času hospitalizacije. Tožena stranka v strokovnem mnenju (B108) dokazuje, da se ne držijo lastnih sprejetih pravil, ko zatrjuje, da pri posegih v ustno votlino z loparčki, ne uporabljajo zaščitnih rokavic. Tožnica je dokazala s priloženo strokovno literaturo in zbornikom tožene stranke, da okužba cx predstavlja bolnišnično okužbo. V procesu zdravljenja tožnice je izostala zdravnikova pojasnilna dolžnost, sodišče pa ni ugotavljalo kršitev te opustitve.

4. Pritožba je utemeljena.

5. William David Ross je moralna ravnanja posameznika utemeljeval na sedmih prima facte dolžnosti(7). Pritožbeno sodišče navaja le prve tri; prva dolžnost je dolžnost povrniti škodo oziroma tisto, kar sem nekomu slabega povzročil, druga dolžnost je dolžnost hvaležnosti do tistih, ki so nam storili kaj dobrega in tretja je pravičnost, kar pomeni dolžnost vsakomur priznati tisto, kar je prav in mu pripada.

6. Vsaka bolezen ima svoj vzrok. Vzrok je lahko nedopustno (protipravno) ravnanje tretje osebe, lahko pa gre za naravni proces, ki lahko povzroči bolj ali manj hudo poslabšanje zdravja. Kljub napredku sodobne medicine poslabšanja zdravja zaradi neustavljivega naravnega poteka bolezni vedno ni mogoče preprečiti. Odškodninska odgovornost je zakonsko predvidena le za primere zdravniških napak, ne pa za primere bolezni in zdravstvenih stanj, ki so posledica naravnega poteka same bolezni in jih ni bilo mogoče preprečiti. Tveganje za takšno naključno škodo (poslabšanje zdravja), trpi vsak (pacient) sam. Zdravstvena ustanova se razbremeni odgovornosti, če dokaže, da poslabšanja zdravja kljub vsej zahtevani skrbnosti njenih delavcev ni bilo moč preprečiti(8).

7. Tožena stranka je prevzela zdravstveno oskrbo tožnice. S tem je prevzela dolžnost, da bo v času zdravljenja zagotavljala tožnici pogoje, ki bodo preprečevali nevarnosti, ki so povezani z okužbami in da jo bodo zdravniki zdravili po veljavnih medicinskih standardih v skladu z dognanji medicinske znanosti. Ta obveznost tožene stranke je obstajala tudi po končani hospitalizaciji, torej ves čas tožničinega zdravljenja pri toženi stranki in velja še danes, ker zdravljenje tožnice še ni končano oziroma kot zatrjuje tožnica se njeno zdravljenje zaradi opustitev tožene stranke še ni začelo(9). Čas zdravljenja je pravno pomembna okoliščina, ker je bila tožena stranka dolžna zdraviti tožnico po medicinskih standardih v času zdravljenja in ne po spoznanjih medicinske znanosti, ki se še niso uveljavila kot del uveljavljenih diagnostičnih in terapevtskih pravil in zato še niso bila (takrat) del medicinskega standarda. Zdravnik ravna s potrebno profesionalno skrbnostjo, če zdravi osebo po smernicah, ki so veljavne v medicinski znanosti v času zdravljenja, njegova obveznost torej ni v tem, da bi pacientu zagotavljal uspešnost zdravljenja, dolžan pa ga je seznaniti z metodami zdravljenja, kar pomeni, da mu predstavi diagnostične ugotovitve in terapevtske ukrepe s katerimi bo pacienta zdravil. Opustitev zdravljenja predstavlja odškodninsko odgovornost, če bi dolžno ravnanje lahko preprečilo škodo. Neuspeh pri zdravljenju ni dokaz za slabo kakovost zdravljenja(10).

8. Tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek na tezi, da so telesne bolečine, strah in zmanjšane življenjske aktivnosti posledica okužbe z cx virusom, ki jo je dobila v času hospitalizacije v letu 2002, zaradi neustreznih higienskih razmer na Infekcijski kliniki. Če bo to dejstvo dokazano, bo podana odgovornost tožene stranke, četudi bo dokazano, da je tožena stranka zdravila tožnico s potrebno profesionalno skrbnostjo, ob nadaljnji predpostavki, da je ta okužba vzrok za nastanek nepremoženjske škode, ki jo tožnica zatrjuje. Če ta dejstva ne bodo dokazana, bo treba dokazno oceniti (nadaljnje) trditve tožnice, da tožena stranka njene okužbe ali druge bolezni, ki bo ugotovljena, ne zdravi po standardih medicinske znanosti. V novem sojenju bo zato treba oceniti, ali je tožena stranka zdravila tožnico po pravilih medicinske znanosti, ki so veljale v času zdravljenja. Tožnica v navedbah zatrjuje, da je okužbo povzročil cx 10, hkrati pa tudi, da so okužbo povzročili cx virusi, zato ni odločilno, kateri od teh virusov ali druga bolezen je povzročila zatrjevano škodo pri tožnici, odločilno je, ali je tožena stranka pri zdravljenju tožnice uporabila vse uveljavljene metode zdravljenja, če pa ni imela možnosti zdravljenja z vsemi takrat uveljavljenimi medicinskimi metodami, pa je treba ugotoviti, ali je tožena stranka dala tožnici ustrezna pojasnila, s katerimi bi tožnica lahko nadaljevala zdravljenje v drugih medicinskih ustanovah, ki so imele takšne možnosti zdravljenja. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je svojo dokazno oceno utemeljevalo le na ugotovitvi iz izvedenskega mnenja, da tožnica ni okužena s cx.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje za izdelavo izvedenskega mnenja ne bi smelo imenovati I. Prvič iz razloga, ker je I. ekonomsko povezan s toženo stranko, predvsem pa iz razloga, ker je I. sodeloval v postopku zdravljenja tožnice. Tožnica je že ob odločitvi sodišča prve stopnje, da bo I. izdelal izvedensko mnenje, navajala utemeljene razloge, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo postaviti drugega izvedenca. Tožnica je v postopku trdila, da je I. v času njenega zdravljenja naredil drugačno analizo, kot mu je to naročil dr. A. A. iz I. klinike, da je I. zavrnil zahtevo za laboratorijske preiskave okužbe cx 10, ker teh preiskav ne dela, kasneje pa je v preiskavo privolil in izdelal diagnostiko na prisotnost enterovirusov, ne pa na konkretno določen tip cx virosov. Iz trditvene podlage tožnice izhaja, da je Infekcijska klinika zdravljenje tožnice izvajala na način, da je zahtevala od I., da opravi analize, kar pomeni, da je tožena stranka odgovorna za izbiro in s tem preiskave, ki jih je za I. kliniko izdelal I. Iz teh razlogov je tožnica utemeljeno večkrat opozarjala sodišče prve stopnje(11), da je treba določiti drugega izvedenca. V novem sojenju je treba postaviti novega izvedenca. Pri izbiri novega izvedenca je treba paziti, da ne bodo obstajali razlogi, ki bi vzbujali dvom v nepristranskost izvedenca s strani katere koli pravdne stranke. Nobenega dvoma ni, da izvedenec ne more biti oseba, družba ali institucija, ki je že sodelovala v zdravljenju tožnice, ali je s toženo stranko povezana na način, zaradi katerega bi se lahko ustvaril dvom v nepristranskost izvedenca(12). Pri tako zapletenih ekspertizah veljajo tudi pravila, ki nekoliko odstopajo od ustaljene sodne prakse, ki dopušča postavitev novega izvedenca le v primerih, če so v izvedenskem mnenju pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP), ker je zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja, ki je podano pri marsikateri zahtevnejši ekspertizi, treba ponoviti dokazovanja praviloma z drugim izvedencem. Takrat se drugo mnenje ne bo ravnalo po 254. členu ZPP (ponovitev dokazovanja zaradi nejasnosti, pomanjkljivosti ali protislovnosti ekspertize), pač pa po prvem odstavku 245. člena ZPP. Gre za primere, ko izvedensko mnenje ni pomanjkljivo, pač pa po presoji sodišča nima tolikšne dokazne vrednosti, da bi ga lahko sprejelo(13). Tudi iz tega razloga je treba postaviti novega izvedenca v novem postopku.

10. Postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev je v domeni sodišča, ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, pa vendar bo najverjetneje le izvedenec s pomočjo strokovnega znanja lahko pojasnil, ali se je tožnica okužila z virusom cx 10 ali drugim virusom zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke. Ob upoštevanju pravil stroke bo moral oceniti, ali se je tožnica glede na predložene dokaze, ob upoštevanju pravil stroke, okužila v času zdravljenja pri toženi stranki in še pomembneje, ali je tožena stranka zdravila tožnico v skladu s pravili takrat veljavne medicinske stroke. Pritožba zmotno zatrjuje, da glede na priložene izvide oziroma zdravstveno dokumentacijo ni potrebno dodatno potrjevati okužbe tožnice s cx virusom z izvedencem na način, da se tožnici vzame tkivo. Če bo izvedenec menil, da je le na ta način mogoče potrditi ali izključiti obstoj virusa cx oziroma virusne okužbe pri tožnici in na ta način odgovoriti na relevantna vprašanja glede zdravljenja tožnice v skladu z medicinsko stroko, bo izvedba tega dokaza zagotovo pomembna (lahko celo odločilna) okoliščina, na podlagi katere bo lahko odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ali povedano drugače, priloženi izvidi imajo dokazno vrednost, vendar se takšne okužbe običajno ugotavljajo z laboratorijskimi testi(14). Na tožnici bo zato odločitev, ali bo dopustila odvzem tkiva in na ta način omogočila dokazovanje odločilnih dejstev. Na izvedencu pa je, da že pred izdelavo izvedenskega mnenja pojasni pravdnim strankam, ali je takšen odvzem tkiva potreben glede na dokaze, ki so bili v tem postopku že izvedeni, da bo lahko odgovoril na relevantna vprašanja sodišča in pravdnih strank. Izvedenec zaradi poteka časa z laboratorijskimi testi (verjetno) več ne bo mogel ugotoviti, ali se je tožnica okužila v času hospitalizacije na Infekcijski kliniki, pojasniti pa bo moral glede na izvedene dokaze, kakšna je njegova strokovna ocena o možnosti, da se je tožnica okužila v času njene hospitalizacije pri toženi stranki, predvsem pa, ali je tožena stranka ugotovljeno bolezen tožnice(15) zdravila v skladu z dognanji takratne medicinske znanosti in ali je pri tem opustila dolžna ravnanja, zaradi katerih je tožnici nastala škoda na njenem zdravju ter tudi, ali je opustila dolžno pojasnilno dolžnost, zaradi katere je bila tožnica prikrajšana pri odločitvi o izbiri in načinu zdravljenja, kar je lahko vplivalo na uspešnost njenega zdravljenja. Z izvedencem bo treba tudi ugotoviti, ali so zdravstvene težave tožnice pred hospitalizacijo leta 2002 v vzročni zvezi s škodnimi posledicami, kakšen pomen ima okoliščina, da niso bile ugotovljene posebnosti na prvem zdravniškem pregledu tožnice po končani hospitalizaciji dne 27. 5. 2002. Izvedenec se bo moral tudi opredeliti do ravnanja zdravnikov, posebej v zvezi z (ne)izpolnjevanjem zdravstvene dokumentacije tožnice, v povezavi z različnimi izpovedbami teh zdravnikov(16), na katere opozarja pritožba.

11. Pritožba utemeljeno opozarja na številne izvide in zapise zdravnikov, iz katerih izhaja, da ima tožnica virus cx in da je potrebno zdravljenje tega virusa(17). Sodišče prve stopnje protispisno zatrjuje, da iz teh dokumentov izhaja le anamneza, torej podatki, ki jih zdravnik dobi od pacienta, s katerimi zdravnik ugotovi simptome, ki se pojavljajo pri bolniku, sodišče prve stopnje pa ne upošteva, da je na vseh teh listinah tudi diagnoza ali mnenje zdravnika, ki ugotavlja obstoj znakov virusa cx, s tem, da zdravniki predlagajo nadaljnje zdravljenje, nekateri tudi preglede in zdravljenje v tujini. Ob takšnih ugotovitvah je izvedensko mnenje IMI vsaj pomanjkljivo, še posebej v delu, v katerem ugotavlja, da vzorčnega zdravljenja z enterovirusi ni, med katere naj bi po mnenju izvedencev spadal tudi virus cx 10. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so uporabljene metode, kot je dokaz virusnega RNA genoma (PCR) in druge potrdile, da okužba tožnice s cx A10 nikoli ni bila dokazana, pa vendar glede na številne že navedene diagnoze različnih zdravnikov, bi bilo treba ta sporna dejstva podrobneje razčistiti, zato je tudi iz teh razlogov potrebno novo izvedensko mnenje. V navedeni fazi dokaznega postopka tako obstaja dvom, da bi zdravniki zgolj po anamnezi tožnice v diagnozah in mnenjih zapisali, da je pri tožnici potrebno zdravljenje cx virusa, čeprav (takrat) uveljavljenega (vzorčnega) zdravljenja te okužbe v medicinski stroki ne bi bilo.

12. V odškodninskih sporih, kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, se v praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. Pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje (oziroma drug vrok) v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, se običajno (najpogosteje) uporablja 50 odstotkov. Mejni prag zadostne verjetnosti je zato tisti, ki presega 50 odstotkov. Tako praviloma sklepamo, da je določeno dejstvo (ravnanje oziroma drug vzrok) v (dokazni) vzročni zvezi s škodnim dogodkom, na podlagi okoliščine, da je to dejstvo najverjetnejši vzrok škodnega dogodka(18). V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na pacientu. Pri presoji pravil o trditvenem in tudi dokaznem bremenu pacienta je potrebno izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretnega posega izhajajo iz zaznavnega področja zdravstvene ustanove. Pacient je nemalokrat v položaju, ko ne more zbrati (zavarovati, shraniti v dokazne namene) vseh potrebnih dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. Zadošča, če poda v tožbi trditve, na podlagi katerih lahko sodišče domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, nato poda substancirane trditve glede dejstev, ki obstoju tim. strokovne napake nasprotujejo. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla ekskulpacijskega dokaznega bremena(19).

13. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev je oprlo na izvedensko mnenje I., katerega sodišče prve stopnje ne bi smelo postaviti, da izdela izvedensko mnenje oziroma bi ga moralo takoj razrešiti, ko je prejelo takšno zahtevo tožnice. Pritožbeni razlogi so zato utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Pritožbeno sodišče je tudi odredilo, da se zadeva dodeli drugemu sodniku na podlagi 356. člena ZPP, ker je tožnica utemeljeno nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje, da se I. postavi za izvedenca. Z zavrnitvijo te zahteve se je pri tožnici ustvaril dvom v nepristranskost sodnice, zato je pritožbeno sodišče tudi sledilo njenemu predlogu, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

Op. št. (1): V nadaljevanju cx.

Op. št. (2): Glej str. 429- 434 sodnega spisa.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je pred tem že izdalo sodbo P 1350/2007-III dne 6. 12. 2010, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom II Cp 1378/2011 z dne 25. 1. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je pritrdilo pritožbenim razlogom tožnice, da je treba pridobiti mnenje izvedenca medicinske stroke, ker je le na ta način mogoče popolno ugotoviti dejansko stanje.

Op. št. (4): V nadaljevanju I. Op. št. (5): V tej zvezi glej še opombo št. 3 in razloge zaradi katerih je bila zadeva dodeljena drugemu sodniku (tč. 14 tega sklepa).

Op. št. (6): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (7): Glej W. D. Ross: The Right and Good, Indinapolis/Cambidge 1930, stran 19 ss - povzeto iz članka prof. dr. Janeza Kranjca: Kaj je etika in kdo jo potrebuje, Odvetnik št. 4, stran 17. Op. št. (8): Glej sodbo VS RS II Ips 334/2010. Op. št. (9): Treba pa bo v novem postopku tudi dokazno oceniti (nasprotne) trditve tožene stranke, ki izhajajo tudi iz mnenja I., da tožnica onemogoča zdravljenje, ko prepričuje zdravnike, da je okužena s cx virusi in zahteva zdravljenje le te okužbe, čeprav tožnica ni okužena s cx virusi.

Op. št. (10): Glej dr. Markus Gehrlein: Temelji prava zdravnikove odgovornosti, Civilnopravna šola, leto 2016, Portorož.

Op. št. (11): Prvič že v vlogi z dne 19. 1. 2015 (glej str. 457-458 sodnega spisa), torej takoj po prejemu sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje naložilo I., da izdela izvedensko mnenje.

Op. št. (12): Npr. to so tudi zdravniki, ki so zdravili tožnico in iz njihove diagnoze izhaja, da je tožnica okužena s cx virusom oziroma so ti zdravniki z izvedencem medsebojno povezani na način, kot je bil to primer med toženo stranko in I. Op. št. (13): Glej sodbo VS RS II Ips 176/2011. Op. št. (14): Kot je pravilno tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (15): Ki jo zatrjuje tožnica oziroma jo bo ugotovil izvedenec.

Op. št. (16): Posebej dr. A. A., pa tudi I. Op. št. (17): Tudi tožena stranka navaja, da je bil “postavljen klinični sum okužbe z virusi cx 10“; glej odgovor na tožbo stran 24 sodnega spisa.

Op. št. (18): Dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, letnik 2003, str. 731-732. Op. št. (19): Glej sklep VS RS 32/2012.