Jedro

Stranski intervenient je bil glavni izvajalec in organizator del na spornem delovišču, s težkimi stroji, ki so bili v njegovi lasti, so upravljali njegovi delavci, fizična dela na tem delovišču so opravljali delavci tožene stranke kot kooperanta, ki je na tem delovišču sodelovala na podlagi sklenjene kooperantske pogodbe s stranskim intervenietnom in z ustreznim aneksom za navedeno gradbišče. Tako je stranski intervenient naročal, odrejal, organiziral, vodil in nadziral delovni proces tudi glede varnostnih ukrepov, medtem ko tožena stranka na organizacijo in izvedbo delovnega procesa ni imela nobenega vpliva, saj je stranskemu intervenientu zgolj posojala svoje delavce. Zato toženka tožniku za nastalo škodo ni subjektivno odgovorna, saj ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke.

Tožena stranka tožniku ni odgovorna za škodo niti po pravilih o objektivni odgovornosti, saj se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo na gradbišču, niti ni bila imetnica nevarne stvari (rovokopača, ki je tožnika porinil v jarek).

Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ni odgovorna toženka, ampak izvajalec del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2015 dalje do plačila (točka I izreka) in tožniku naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 5.546,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je škoda tožniku nastala v posledici padca v jarek, ko se je vanj zaletel delovni stroj stranskega intervenienta, ki ga je upravljal delavec stranskega intervenienta, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi neustrezne organizacije delovišča, zaradi česar so bili kršeni predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu (ZVZD-1), priloga IV k Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih gradbiščih, da je bil kršen sam varnostni načrt gradbišča, kljub tem ugotovitvam pa je zaključilo, da navedenih kršitev ni mogoče naprtiti toženi stranki, ker je bil stranski intervenient glede na ugotovljeno vlogo na gradbišču tisti, ki je bil dejanski delodajalec tožnika v smislu določb ZVZD-1 in je dejansko nosil obveznosti zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu. Ker je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, delo na gradbišču pa je opravljal za intervenienta na podlagi sklenjene kooperantske pogodbe med toženo stranko in intervenientom, mu je skladno z določbo 184. člena ZDR odškodninsko odgovorna tožena stranka kot tožnikov delodajalec, njena odškodninska odgovornost pa se presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava iz 131. člena OZ, saj tožniku ni zagotovila varnega dela. Tožena stranka z inetervenientom ni sklenila pogodbe, v kateri bi bilo določeno, kdo opravlja nadzor nad opravljanjem del in kdo bo predpisal skupne varstvene ukrepe. Takšne pogodbe očitno ni, saj je ne tožena stranka in tudi ne intervenient nista predložila sodišču. Zato sodišče ni imelo podlage za sprejem zaključka, da je inetrveninet prevzel vse odgovornosti s področja varstva pri delu tudi napram delavcem tožene stranke. Nadalje tožena stranka tožnika tudi ni poučila o varnem polaganju kanalizacijskih in vodovodnih cevi s pomočjo bagra in je s tem kršila določbo 5. člena ZVZD, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter v ta namen izvesti ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravje delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, ustrezno organizacijo ter potrebnimi materiali. Tožena stranka kljub zavezi, ki izhaja iz kooperantske pogodbe, med izvajanjem pogodbeno prevzetih del ni zagotovila vodje, prav tako pa tudi ni natančno določila obveznosti glede izvajanja nadzora nad delavci in predpisovanja varnostnih ukrepov, s tem pa kršila dolžno ravnanje po 5. členu ZVZD-1. Prav tako pa obstaja vzročna zveza med kršitvijo dolžnosti usposabljanja tožnika in opustitvijo zagotovitve ukrepov za preprečevanje nevarnosti pri delu, zato je podana tudi njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku. Ker je odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku krivdna, bi morala tožena stranka dokazati, da je pošteno in vestno izpolnila vse svoje dolžnosti, ki ji jih nalagajo predpisi s področja varstva pri delu. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca iz varstva pri delu in vpogled v projektno dokumentacijo in upravno dovoljenje, na podlagi katerega bi se sodišče lahko prepričalo, da tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki ji jih nalaga zakonodaja. Teh dokazov pa sodišče ni izvedlo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vseh tožnikovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se nanje le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 761/2017 z dne 18. 1. 2018 je pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 1145/2015 z dne 25. 5. 2017 ugodilo in jo v izpodbijanem delu, v katerem je bila tožniku dosojena odškodnina v višini 33.000,00 EUR, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da naj ugotovi ali je toženka tožniku subjektivno odgovorna za nastalo škodo. Tega sodišče prve stopnje v prvem postopku ni ugotavljalo. Zmotno je štelo, da obstaja toženkina objektivna odgovornost kot delodajalca, čeprav je bila na gradbišču le podizvajalka. V novem sojenju je sodišče odločilo z izpodbijano sodbo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v času nezgode tožnik zaposlen pri toženi stranki kot zidar in da je bil na podlagi kooperantske pogodbe s stranskim intervenientom napoten na delovišče A.. Na tem delovišču je bil stranski intervenient B. d. d., glavni izvajalec del, ki je delo na delovišču organiziral in ga odrejal tako svojim kot tudi delavcem tožene stranke. Tožnik se je dne 17. 5. 2012 poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti pri stranskem intervenientu. Sodeloval je namreč pri polaganju velikih (dolžine 6 metrov) in težkih (posamezna cev 100 kg) vodovodnih cevi. Stal je ob bagru v lasti stranskega intervenitenta, ki ga je upravljal njegov delavec. Bager je držal vodovodno cev, cca 30 cm stran od roba jarka globokega med enim ali 1,60 m. Delovišče je bilo organizirano le na polovici cestišča, mimo je pripeljal rovokopač, ki je bil prav tako v lasti stranskega intervenienta in v upravljanju njegovega delavca, dolžine 7 metrov, ki ni oddajal signala, zato ga tožnik, tudi zaradi obratovanja bagra, ni slišal in se ni umaknil, in ga je rovokopač porinil v jarek.

7. Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, mora delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. 1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, po 2. odstavku istega člena pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost na okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti se po 149. členu OZ šteje, da škoda izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (domneva vzročnosti). Za škodo od nevarne stvari skladno s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

8. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil stranski intervenient glavni izvajalec in organizator del na tem delovišču, da so s težkimi stroji, ki so bili v njegovi lasti, upravljali njegovi delavci in da so fizična dela na tem delovišču opravljali delavci tožene stranke kot kooperanta, ki je na tem delovišču sodelovala na podlagi sklenjene kooperantske pogodbe s stranskim intervenietnom z dne 26. 11. 2008 in z ustreznim aneksom za navedeno gradbišče z dne 27. 2. 2012. Tako je stranski intervenient naročal, odrejal, organiziral, vodil in nadziral delovni proces tudi glede varnostnih ukrepov, medtem ko tožena stranka na organizacijo in izvedbo delovnega procesa ni imela nobenega vpliva, saj je stranskemu intervenientu zgolj posojala svoje delavce. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka tožniku za nastalo škodo ni subjektivno odgovorna, saj ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni odgovorna za škodo niti po pravilih o objektivni odgovornosti, saj se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo na gradbišču v A., niti ni bila imetnica nevarne stvari (rovokopača, ki je tožnika porinil v jarek).

10. Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ni odgovorna toženka, ampak izvajalec del. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

11. Ne glede na to, da tožena stranka ni predložila pogodbe s stranskim intervenientom, v kateri bi bilo določeno, kdo opravlja nadzor nad opravljanjem del in varnostnimi ukrepi, je bilo v sporu pravilno ugotovljeno, da je bil glavni izvajalec tj. stranski intervenient na gradbišču A. zadolžen za organizacijo dela in nadzor nad izvajanjem varnostnih ukrepov. To izhaja iz izpovedi vseh zaslišanih prič in tudi tožnika. Zato toženi stranki ni možno kar avtomatično naprtiti odgovornosti za škodo, ki je nastala pri njej zaposlenemu delavcu. Vse to je pritožbeno sodišče pojasnilo že v točki 7 sklepa opr. št. Pdp 761/2017 z dne 18. 1. 2018 in se sklicevalo tudi na stališče sodne prakse, ki je sedaj ne ponavlja. Sodišče namreč mora tudi v primeru, če bi tožnik vložil tožbo zoper delodajalca in izvajalca gradbenih del, za vsako izmed strank (sospornikov) posebej ugotavljati odškodninsko odgovornost za škodo, ki je tožniku zaradi nesreče pri delu nastala.

12. Iz listin v spisu (B3) izhaja, da je imel tožnik opravljen izpit VPD (dne 12. 2. 2011), sam pa je tudi izpovedal, da je bil izkušen delavec. Tožena stranka na tem gradbišču ni opravljala dejavnosti polaganja kanalizacijskih in vodovodnih cevi s pomočjo bagra, saj je bila le podizvajalec. To je opravljal stranski intervenient kot glavni izvajalec, zato toženka tožnika ni bila dolžna posebej poučiti o varnem načinu tega dela, ampak bi to moral storiti stranski intervenient. Zaradi tega so neutemeljene tožnikove trditve v pritožbi, da je toženka kršila 5. člen Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD).

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila oba stroja na delovišču, kjer je delal tožnik, bager in tudi rovokopač, ki je povzročil nesrečo, v lasti in upravljanju stranskega intervenienta, ter da se je z nevarno dejavnostjo (ureditev delovišča je bila v domeni stranskega intervenienta) ukvarjal ta, toženi stranki ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nesreče pri delu. V zvezi z določbami kooperantske pogodbe je že sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve pojasnilo, da te veljajo med strankama, ki sta jo sklenili, in ne za tretje osebe in zato tudi ne za tožnika.

14. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odgovorilo je le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 154. členu istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.