Jedro

V obravnavani zadevi je obličnost izpolnjena, zato je pravilen sklep prvostopenjskega organa, da je bila tožniku opravljena vročitev spornega poziva, kot izhaja iz določbe petega odstavka 89. člena ZUP.

Prvostopenjski organ je imel podlago, da je na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je imel in lahko preveril po uradni dolžnosti, izdal izpodbijani sklep in odločil o izbrisu GERK iz registra kmetijskih gospodarstev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom B.B. stroške postopka v višini 243,62 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da se del GERK-ov izbriše iz kmetijskega gospodarstva KMG-MID 100207663, katerega nosilec je A.A.; ter v 2. točki izreka, da po dokončnosti te odločbe upravna enota po uradni dolžnosti vpiše spremembe v evidenco GERK in o vpisanih spremembah A.A. obvesti z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev. V obrazložitvi navaja, da je B.B. (stranka z interesom v tem postopku) vložil vlogo, da tožnik izbriše GERK-e s parc. št. 74/11 k.o. …. Upravni organ je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da je B.B. lastnik parcele št. 74/11 k.o. … in ima tako pravico do njene uporabe. Na podlagi določbe 35. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Pravilnik) je pozval tožnika, da predloži dokazila o pravici uporabe v roku ter ga opozoril, da če se v roku ne bo izrekel, da bo na podlagi 35. člena Pravilnika odločil o izbrisu GERK iz njegovega kmetijskega gospodarstva. Tožniku je bil dopis vročen 30. 5. 2013, ter ker do izdaje odločbe ni sprostil GERK-ov na parc. št. 74/11 in ni predložil dokazil o uporabi zemljišč, je organ odločil, kot izhaja iz odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi z vsebinskimi ugovori tožnika in dokazi, s katerimi izkazuje upravičenost do uporabe zemljišč in posledično pravilnost vpisa GERK-ov, pa je navedel, da tekom postopka na prvi stopnji tožnik ni dokazal pravice do uporabe na spornem zemljišču (7. točka prvega odstavka 2. člena Pravilnika). V zvezi z ugovorom, da ni prejel poziva organa prve stopnje, da se opredeli do navedb B.B., pa obrazlaga, da iz vročilnice izhaja, da je bil poziv vročen pooblaščenki C.C.. Na podlagi navedenega so predložena dokazila nova dejstva in dokazi, ki jih drugostopni organ, upoštevajoč tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ne sme upoštevati, saj v pritožbi ni obrazloženo, zakaj teh dejstev in dokazov ni navedel oziroma predložil že v postopku na prvi stopnji.

Tožnik v tožbi navaja, da je del trditev iz upravnih aktov, da ni izkazal pravice do uporabe, dokazno neocenjen in pravno napačno razumljen. Z aktoma se ne more strinjati ter uvodoma pripominja, da ni prejel poziva prvostopnega organa, da se opredeli do navedb B.B., so pa vse navedbe izmišljene in prirejene ter bo zoper njega podal kazensko ovadbo. V nadaljevanju obrazlaga svojo pravico do uporabe na sporni nepremičnini, ki izhaja iz dedovanja po pravnem predniku in delnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča Videm Krško z dne 15. 9. 1960. Prilaga tudi vse dokazne listine, ki po njegovem mnenju izkazujejo pravico do uporabe nepremičnine. Opozarja, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi na podlagi sodne odločbe že od pravnomočnosti take odločbe dalje, zato je vpis v zemljiško knjigo samo deklaratorne narave. Meni, da je dokazal, da je kot nosilec kmetijskega gospodarstva upravičen, da sporne nepremičnine še naprej ostajajo v sklopu njegovega kmetijskega gospodarstva. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku B.B. odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika. Meni, da je tožnik pravilno dobil poziv prvostopnega organa. V zvezi z vsebinskimi navedbami v tožbi pa navaja, da bi si tožnik moral najprej urediti lastninsko pravico in le to vpisati v zemljiško knjigo, če meni, da je do nje upravičen, šele potem pa pri svojem kmetijskem gospodarstvu vpisati GERK-e. Parcela št. 74/11 še ni razdeljena v skladu z delnim sklepom o dedovanju z dne 15. 9. 1960 niti s sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 18. 3. 2011, ki ga je tožnik priložil. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Iz določbe 7. točke 2. člena Pravilnika izhaja, da se v posamezen GERK vpišejo zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva, to pa so zemljišča, za katera nosilec kmetijskega gospodarstva izkaže pravico uporabe. Pravico uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč.

V obravnavani zadevi je imel tožnik v svojem GERK-u vpisano parcelo 74/11 k.o. …. Sporno je, ali je upravni organ pravilno uporabil določila postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, s katero je izbrisal del GERK-ov v obsegu sporne parcele.

Pred upravnim organom je B.B. vložil vlogo z zahtevo, da se izbriše del GERK-a s parc. št. 74/11 k.o. …. Organ je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da B.B. izkazuje lastninsko pravico na tej parceli, kar v skladu s 7. točko 2. člena Pravilnika pomeni, da ima pravico do njene uporabe. V nadaljevanju postopka pa je upravni organ uporabil določbo 35. člena Pravilnika, ki določa, da upravna enota lahko, kadar dvomi v pravilnost prijavljenih podatkov o GERK, pozove nosilca kmetijskega gospodarstva, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe. Na podlagi te določbe je tožnika pozval in mu vročil dopis, s katerim ga je opozoril, da če dokazil o pravici do uporabe ne bo predložil oziroma se do navedb vložnika v roku ne bo izrekel, da bo na podlagi 35. člena Pravilnika odločil o izbrisu GERK iz RKG.

Med strankami je sporno, ali je tožnik naveden poziv dobil. Sodišče ne more slediti tožnikovemu ugovoru, da dopisa iz prvega odstavka 35. člena Pravilnika ni prejel, ker nasprotno izhaja iz upravnega spisa. Iz vročilnice v upravnem spisu je razvidno, da je bil poziv vročen pooblaščenki C.C. dne 30. 5. 2013, ter tudi da je bil naslovnik pred tem, dne 27. 5. 2013, obveščen o prispelem pismu. Iz vročilnice izhaja, da je pooblaščenka C.C: izjavila, da jo je B.B. pooblastil za prevzem navedenega pisma. Istovetnost pooblaščenke je bila ugotovljena na podlagi osebne izkaznice, iz vročilnice pa je tudi razvidno, da je pooblaščenka s podpisom na vročilnici potrdila, da je prevzela navedeno pismo. V obravnavani zadevi gre za situacijo iz drugega odstavka 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ko stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek. Takrat vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu. V obravnavani zadevi je navedena obličnost izpolnjena, tožnik pa tudi ne navaja dejstev, da niso bili izpolnjeni pogoji, kot jih določata 22. in 23. člen Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve oziroma 89. člen ZUP. Sodišče zato ocenjuje kot pravilen sklep upravnega organa, da je bila tožniku opravljena vročitev spornega poziva, kot izhaja iz določbe petega odstavka 89. člena ZUP (zakonska domneva – šteje se, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti).

Upravni organ je imel torej podlago (če nosilec dokazil ne predloži, ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis GERK niso izpolnjeni, upravna enota odloči o izbrisu GERK iz registra kmetijskih gospodarstev – drugi odstavek 35. člena Pravilnika), da je na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je imel in lahko preveril po uradni dolžnosti, izdal izpodbijani sklep. Po vsebini – tožnikovo zatrjevanje, da ima pravico uporabe na sporni parceli v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika, bi lahko preveril tudi drugostopni organ ob reševanju tožnikove pritožbe, kolikor bi tožnik v pritožbi obrazložil, zakaj dejstev in dokazov (listine na katere se sklicuje) upravičeno ni mogel predložiti (238. člen ZUP). Na podlagi navedenega se zato tožnik tudi v postopku upravnega spora ne more sklicevati na pravico uporabe, ki jo dokazuje s predloženimi dokazili, zato sodišče njegovih navedb v tej smeri ni presojalo.

Kolikor pa tožnik meni, da ima močnejšo pravico na podlagi predloženih dokazil, lahko svojo pravico uporabe uveljavlja v upravnem postopku na podlagi vloge, kateri bo predložil vsa tožbi predložena dokazila, ki jih bo organ dolžan presoditi primerjalno glede na takrat vpisanega nosilca kmetijskega gospodarstva, s sporno parcelo 74/11 k.o. … Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku stranke z interesom (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnik s tožbo zoper njen upravni akt ni uspel, je stranki z interesom dolžan povrniti stroške, odmerjene po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Po drugem odstavku 25. člena ZOdvT znaša vrednost spornega predmeta v tem upravnem sporu 3.500,00 EUR. V skladu s tem znaša nagrada po 12. členu ZOdvT (141,00 EUR), pomnoženo s količnikom 1,3 po tarifni številki 3100 tarife k ZodvT, 183,30 EUR. Skupaj z 22 % DDV znaša nagrada 223,62 EUR. Stranka pa je upravičena tudi do pavšalnih materialnih stroškov v višini 20,00 EUR. Nastale stroške v višini 243,62 EUR mora tožnik stranki z interesom povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.