Jedro

Delavec ni vedel, da mu je zdravnik predčasno zaključil bolniški stalež z datumom 16.6.1997, ker se je tedaj nahajal doma v BiH, namesto v samskem domu v Sevnici, vendar je tožnikova nepoučenost o predčasnem zaključku bolniškega staleža posledica njegovega ravnanja, ker je kršil navodila o zdravljenju in odšel v BiH. Zato je njegov izostanek z dela po 17.6.1997 neopravičen. Večdnevni izostanek delavca z dela v času, ko bi bilo njegovo delo nujno potrebno, zaradi česar delavcu ni bil odobren zaprošeni dopust od 12.6.1997 dalje, nato pa je v istem času nastopil bolniški stalež, povzroča zaplete pri organiziranju dela, zato so podane kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval razveljavitev sklepov disciplinske komisije prve in druge stopnje z dne 9.7.1997 ter 25.7.1997, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri tožeči stranki ni prenehalo dne 24.7.1997, ampak še traja, vrnitev na delo in plačilo zapadlih plač od 24.7.1997 dalje do reintegracije, ter povračilo stroškov postopka. Obenem je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Tožnik se zaveda, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, vendar poudarja, da jo je storil v zmoti in v skrajni sili. Prepričan je bil, da ima bolniški stalež odobren vsaj do 18.6.1997, ko bi se moral javiti na ponovni pregled in ni vedel, da je tožena stranka pri njegovem zdravniku izposlovala predčasen zaključek bolniškega staleža s 16.6.1997. Tožnik ni bil poučen, da se zoper predčasno zaključen bolniški stalež lahko pritoži na zdravniško komisijo. Res je, da bi moral biti tožnik v času bolniškega staleža v samskem domu v Sevnici, ker pa je bila njegova žena hudo bolna in ji je moral odnesti zdravila, je odšel domov v Bosno, kjer je tudi sam imel boljšo oskrbo. Tožena stranka pa tudi ni upoštevala, da bi morale biti kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR opredejene v izreku sklepa o delavčevi odgovornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na zmoto in skrajno silo. Nedvomno je res, da tožnik ni vedel, da mu je zdravnik predčasno zaključil bolniški stalež z datumom 16.6.1997, ker se je tedaj nahajal doma v Bosni in Hercegovini, namesto v samskem domu v Sevnici, vendar pa je tožnikova nepoučenost o predčasnem zaključku bolniškega staleža posledica njegovega ravnanja. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožnik z nepravilim ravnanjem med bolniškim dopustom in s kršenjem sprejetih navodil o zdravljenju sam povzročil skrajšanje bolniškega dopusta, pa tudi na kontrolo pri zdravniku dne 18.6.1997 ni prišel. Zato ne gre za opravičljivo zmoto o tem, da je od 16.6.1997 dalje z dela izostal opravičeno. Če bi se tožnik v času bolniškega staleža zdravil v samskem domu v Sevnici, ne bi prišlo niti do skrajšanja bolniškega staleža niti do neopravičenega izostanka z dela. Tudi skrajna sila, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi, ni dokazana, saj zdravstvene težave tožnikove žene, ki je bila od 10.6. do 20.6.1997 hospitalizirana (s čemer je bila zagotovljena njena zdravniška oskrba) kot izhaja iz dokumentacije v spisu, ne opravičujejo tožnikovega ravnanja. Tožnikov izostanek z dela od 17.6.1997 dalje je bil torej neopravičen, okoliščine, ki bi izključevale tožnikovo disciplinsko odgovornost, pa niso podane.

Večdnevni izostanek delavca z dela v času, ko bi bilo njegovo delo na delovnem mestu nujno potrebno, zaradi česar tožniku v času od 12.6.1997 dalje ni bil odobren zaprošeni dopust (za katerega je zaprosil nadrejenega nato pa v istem času nastopil bolniški stalež), povzroča zaplete pri organiziranju dela, zato ni nobenega dvoma o obstoju kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 14/90, 5/91 in 71/93), dejstvo, da le te niso navedene v izreku izpodbijanega sklepa disciplinske komisije pa na njegovo zakonitost ne vpliva.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).