Jedro

Za konkretno presojo je pomembno, da voznik po prometni nezgodi niti na zakonski niti na pogodbeni podlagi ni bil dolžan poklicati policije, ker je šlo le za prometno nesrečo I. kategorije. Ker domneva voznikove alkoholiziranosti ni bila vzpostavljena zaradi neobvestitve policije, dolžnost sodelovanja pri preiskavi nesreče in ugotavljanju alkoholiziranosti pa je premalo konkretizirana, da bi bil mogoč sklep, da je bila v konkretnem primeru kršena, je Vrhovno sodišče zaradi napačne odločitve o neobstoju temelja tožbenega zahtevka reviziji ugodilo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo za popravilo v prometni nesreči udeleženega vozila. Toženkinemu ugovoru domneve alkoholiziranosti je nasprotoval z argumentom, da voznik poškodovanega vozila niti na zakonski niti na pogodbeni podlagi ni bil dolžan obvestiti policije.

2. Toženka je podala ugovor domneve alkoholiziranosti. Ker voznik na kraj dogodka ni poklical policije, se je izmaknil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti. V skladu z 12. členom v zvezi z 28. členom Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju Splošni pogoji) je izgubil zavarovalne pravice.

**Ugotovljeno dejansko stanje** − Dne 7. 9. 2012 ob 20.10 uri je pred A. A. (v nadaljevanju voznik) pri zapuščanju krožnega krožišča z desne strani skočila srna. Pri umikanju je trčil v otok in poškodoval vozilo. Prišlo je do prometne nezgode I. kategorije. Voznik po nezgodi ni poklical policije na kraj dogodka in ni opravil testa alkoholiziranosti. Do dogodka je prišlo na regionalni cesti ..i. Šlo je za vozilo znamke BMW tip 525D z reg. št. ....

− Lastnik vozila B. B. je v času škodnega dogodka pri toženki imel sklenjeno avtomobilsko kasko zavarovanje. Zavarovanec po zavarovalni pogodbi za zavarovanje avtomobilskega kaska po polici št. ..., naročnik popravila vozila B. B. ter avto serviser so ista oseba. Med strankama je bila vzpostavljena večletna ustaljena poslovna praksa, po kateri je tožnik po popravilu vozil toženkinih zavarovancev račun za plačilo opravljenih storitev, ki je bil naslovljen na posameznega zavarovanca, poslal toženki, ki je račun poravnala neposredno tožniku.

− Tožnik je dne 12. 9. 2012 pri toženki vložil zahtevek. Vtoževani račun, ki ga je v plačilo poslal toženki, je naslovljen na zavarovanca B. B. Toženka je opravila ogled vozila ter cenitev škode. V zapisniku o cenitvi škode je zapisala vse poškodbe. Glede višine popravila je postavila limit v višini 6.000,00 EUR. Tožnik je po opravljeni kalkulaciji popravilo opravil. **Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124843/2015 z dne 20. 10. 2015 v delu, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo terjatve v višini 6.351,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v celoti v veljavi. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka. Po stališču sodišča prve stopnje ugovor domneve alkoholiziranosti ni utemeljen, ker iz ugotovljenega dejanskega stanje ne izhaja zaključek, da se je voznik izmaknil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti. Pogodbeno določeno domnevo alkoholiziranosti je treba interpretirati z določbami Splošnih pogojev, ki določajo, kdaj je voznik dolžan o prometni nezgodi obvestiti policijo. Splošni pogoji v 34. členu določajo, da je v primeru prometne nezgode treba obvestiti policijo v skladu z določil Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP). V skladu z ZVCP oziroma Zakonom o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) mora udeleženec prometne nezgode o nezgodi obvestiti policijo, razen pri prometni nezgodi I. kategorije, kjer je nastala le materialna škoda (4. točka drugega odstavka 110. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 109. člena ZPrCP). Razumevanje domneve alkoholiziranosti na način, da se mora v vsakem primeru neobvestitve policije vzpostaviti domneva alkoholiziranosti, je v nasprotju z namenom zakonskih določil o pravilih cestnega prometa in namenom zavarovanja avtomobilskega kaska. Ker je šlo v konkretnem primeru za prometno nezgodo I. kategorije, voznik niti na podlagi zakona niti na podlagi Splošnih pogojev ni bil dolžan poklicati policije.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka. Sodba sodišče druge stopnje temelji na stališču, da se je voznik izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Ni res, da voznik v skladu s prej veljavnim ZVCP oziroma ZPrCP ni bil dolžan obvestiti policije. Čeprav v Splošnih pogojih ni določen namen obvestitve policije, je le-ta jasen, in sicer da se ugotovijo vse okoliščine, ki jih zavarovalnica potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Policija se je dolžna odzvati na obvestilo udeleženca prometne nezgode, ugotoviti dejstva in zbrati dokaze o nezgodi, udeležencu v nezgodi pa odrediti preizkus alkoholiziranosti in to tudi v primeru, če je v nezgodi nastala le materialna škoda (109. člen v zvezi s prvim odstavkom 107. člena in drugim odstavkom 111. člena ZPrCP). Le v primeru, če voznik policijo obvesti, je takšen preizkus mogoče opraviti in odpraviti dvom, ali je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Dejstva, da voznik policije ni obvestil, ni mogoče spregledati, čeprav ne drži, da se domneva lahko ovrže le z izvedbo preizkusa alkoholiziranosti. Voznik ali zavarovanec lahko npr. zatrjujeta, da klic policije zaradi objektivnih okoliščin v trenutku nezgode ni bil mogoč. Opisana obveznost zavarovanca oziroma voznika je logična, saj bi bilo v primeru prometnih nezgod, ko ni drugih udeležencev, zavarovalnici v primeru alkoholiziranih voznikov onemogočeno uveljavljati ugovor izgube zavarovalnih pravic. Ker je tožnik trdil le, da voznik zavarovanega vozila ni bil dolžan obvestiti policije, saj v nezgodi ni nastala materialna škoda, drugih trditev, s katerimi bi lahko ovrgel toženkine trditve o izgubi zavarovalnih pravic pa ni uveljavljal, njegovemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Ob tem se je sodišče sklicevalo na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. II Cp 333/2014 in Višjega sodišča v Kopru z opr. št. Cp 205/2013. 5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 94/2018 z dne 21. 6. 2018 dopustilo revizijo v smeri preizkusa pravilnosti presoje v pravnomočni sodbi glede izmikanja možnosti ugotavljanja voznikove alkoholiziranosti.

**Revizija tožeče stranke**

6. Tožnik vlaga dopuščeno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da ostane sodba sodišča prve stopnje v veljavi. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in je brez razloga odstopilo od sodne prakse. Sklicuje se na odločbo II Ips 331/2017. Bistveno je, da tožnik niti na zakonski niti na pogodbeni podlagi ni bil dolžan poklicati policije. Priložil je lastnoročno napisano in podpisano izjavo A. A. z dne 1. 6. 2016, iz katere izhaja, da je ta policijo poklical šele naslednji dan po nezgodi, saj je na dan nezgode ni bil dolžan klicati, ker je v nezgodi nastala le materialna škoda, v času nezgode pa ni bil pod vplivom alkohola, saj ko vozi, ne pije. Na zavarovalnici je trditveno in dokazno breme, da trdi in dokaže, da je zavarovanec namerno preprečil ugotavljanje alkoholiziranosti. Ni res, da bi moral zavarovanec ovreči domnevo alkoholiziranosti na način, da bi trdil in dokazal, da je ob nezgodi poklical policijo oziroma da je zaradi objektivnih okoliščin ni mogel poklicati. Ni mogoče reči, da se je že z neobvestitvijo policije izmaknil preiskavi in možnosti ugotavljanju alkoholiziranosti. Toženka bi morala podati trditve o voznikovem izmikanju preiskavi alkoholiziranosti. Trditev in dokazov v tej smeri ni podala. Domneva alkoholiziranosti se ni vzpostavila. Sklicuje se tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2447/2016. Odločbi II Cp 333/2014 in Cp 205/2013 nista uporabljivi iz razloga, ker Splošni pogoji v konkretnem primeru niso določali obveznosti zavarovanca, da bi bil v primeru prometne nezgode I. kategorije dolžan obvestiti policijo.

7. Toženka na tožnikovo revizijo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija je utemeljena.

9. V 2. točki prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev je določeno, da se domneva, da je voznik ob nezgodi pod vplivom alkohola, (1) če odkloni ali se izmakne možnosti ugotavljanja stopnje njegove alkoholiziranosti (peta alineja) in (2) da se šteje, da se je zavarovanec izmaknil možnosti ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti, če ni takoj po nesreči obvestil policije oziroma če policiji ni omogočil ogleda kraja nesreče (šesta alineja). V 3. točki prvega odstavka 34. člena Splošnih pogojev je določeno, da je v primeru prometne nesreče treba obvestiti policijo v skladu z določili ZVCP. Ti pa ne določajo obveznosti obvestiti policijo o prometni nesreči, v kateri nastane le premoženjska škoda (o prometni nesreči I. kategorije).1

10. Odločitev sodišča druge stopnje je materialnopravno zmotna. Zgolj s tem, ko voznik o prometni nesreči ni obvestil policije, domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena.2 Za konkretno presojo je pomembno, da voznik po prometni nezgodi niti na zakonski niti na pogodbeni podlagi ni bil dolžan poklicati policije iz razloga, ker je šlo le za prometno nesrečo I. kategorije.3 Tudi sicer iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja zaključek, da se je voznik izmaknil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti.

11. Že zaradi svoje nekonkretiziranosti ne moreta biti podlaga za izgubo zavarovalnih pravic niti določbi pete in šeste alineje 2. točke prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, ki glede na vsebino pravila iz 3. točke prvega odstavka 34. člena Splošnih pogojev ne določata voznikove konkretne obveznosti v zvezi s preiskavo in z ugotavljanjem alkoholiziranosti v primeru prometnih nesreč I. kategorije. Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 120. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ).

12. Ker domneva voznikove alkoholiziranosti ni bila vzpostavljena zaradi neobvestitve policije, dolžnost sodelovanja pri preiskavi nesreče in ugotavljanju alkoholiziranosti pa je premalo konkretizirana, da bi bil mogoč sklep, da je bila v konkretnem primeru kršena, je Vrhovno sodišče zaradi napačne odločitve o neobstoju temelja tožbenega zahtevka reviziji ugodilo. Ker sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni izčrpalo toženkinih pritožbenih navedb o višini tožbenega zahtevka, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Glej 4. točko drugega odstavka 110. člena ZPrCP. 2 Sklep VS RS z dne 1. 10. 2015, opr. št. II Ips 331/2013. 3 Glej opombo 1.