Jedro

Določba 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ daje pravico kupcu, da zahtevek uveljavlja do prodajalca. Odgovornost za stvarne napake je namreč obligacijskopravno razmerje, v katerem je stranka, katere predmet izpolnitve ima stvarne napake, zavezana odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi druge (pogodbi zveste) stranke, ta (torej pogodbi zvesta stranka) pa ima pravico zahtevati odpravo teh negativnih posledic. Ob upoštevanju načela relativnosti obligacijskih razmerij iz 125. člena OZ sledi, da lahko kupec takšen zahtevek uveljavlja zgolj do prodajalca. Za to, kdo je v razmerju do tožeče stranke nastopal kot prodajalec, pa je bistveno, kdo je z njo sklenil prodajno pogodbo (prvi odstavek 435. člena OZ). Za pritožbeno stališče, da je kot prodajalca v okviru določb OZ o jamčevalnih zahtevkih v zvezi s prodajno pogodbo treba šteti tudi uvoznika ali dobavitelja, zato v zakonu ni podlage.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena ZVPot izhaja, da za škodo, ki zaradi napake nastane na samem proizvodu (na primer stroški popravila, nezmožnost uporabe proizvoda, manjša vrednost proizvoda itn.) proizvajalec ne odgovarja, pač pa lahko odgovarja le za nastalo škodo na kakšni drugi stvari.

Po določbi prvega odstavka 155. člena OZ je odgovoren le tisti, ki je stvar izdelal. Na mestu je sicer ustrezno široka razlaga pojma proizvajalec, kadar pri izdelavi določenih končnih produktov sodeluje več proizvajalcev. Vendar pa v določbah OZ ni podlage za širitev pojma proizvajalca izven tega kroga, tj. tudi na osebe, ki pri proizvodnji, torej izdelavi produkta niso sodelovale, temveč so se v dobavo vključile kasneje, kot uvoznik ali distributer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 214,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 12. 2018 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.373,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oz. da sodbo razveljavi in vrne (zadevo) prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo, vse s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da (pritožbeno) sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke za ta odgovor.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka dne 7. 5. 2012 pri pooblaščenem prodajalcu in serviserju T. d.o.o. kupila novo osebno vozilo znamke X. Po navedbah tožeče stranke je dne 9. 2. 2015 prišlo do okvare tega vozila, in sicer je prišlo do okvare motorja, ker je zobati jermen vrglo iz ležišča. Jermen je pričelo cepiti in so nitke jermena prišle pod zobnik in je jermen preskočil ter v povezavi s tem povzročil večjo okvaro in škodo na vozilu. Tožeča stranka je zahtevala, da se pokvarjen motor zamenja z brezhibnim enakovrednim motorjem ter da se ji povrne škoda. Ker je tožena stranka to odklonila, je tožeča stranka vozilo sama popravila pri T. d.o.o., ki ji je za popravilo izstavil račun v višini 4.373,38 EUR.

6. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek uveljavljala na več pravnih (in dejanskih) podlagah, in sicer primarno na določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o jamčevanju za stvarne napake, pa tudi na določbah Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in določbah OZ o odgovornosti proizvajalca stvari z napako in splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da te podlage, kot je to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, določajo različne zahtevke in določajo različen krog zavezancev.

7. V konkretnem primeru je tožeča stranka svoj zahtevek za plačilo primarno uveljavljala na določbah OZ o jamčevalnih zahtevkih pri prodajni pogodbi. Po stališču sodne prakse in teorije je tudi kupcu načeloma mogoče priznati pravico, da napako odpravi na stroške prodajalca, ker gre pri tem zgolj za drugo obliko jamčevalnega zahtevka iz 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ1. Navedena določba daje pravico kupcu, da takšen zahtevek uveljavlja do prodajalca. Odgovornost za stvarne napake je namreč obligacijskopravno razmerje, v katerem je stranka, katere predmet izpolnitve ima stvarne napake, zavezana odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi druge (pogodbi zveste) stranke, ta (torej pogodbi zvesta stranka) pa ima pravico zahtevati odpravo teh negativnih posledic.2 Ob upoštevanju načela relativnosti obligacijskih razmerij iz 125. člena OZ sledi, da lahko kupec takšen zahtevek uveljavlja zgolj do prodajalca. Za to, kdo je v razmerju do tožeče stranke nastopal kot prodajalec, pa je bistveno, kdo je z njo sklenil prodajno pogodbo (prvi odstavek 435. člena OZ). Za pritožbeno stališče, da je kot prodajalca v okviru določb OZ o jamčevalnih zahtevkih v zvezi s prodajno pogodbo treba šteti tudi uvoznika ali dobavitelja, zato v zakonu ni podlage.3

8. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe tožeče stranke, da je sporno vozilo kupila pri T. d.o.o. in po ugotovitvi, da je ta družba tudi izdala račun za nakup tega vozila (priloga A1), pravilno zaključilo, da je bila prodajalec v smislu zgoraj navedenih določb OZ družba T. d.o.o., ne pa tožena stranka. Kasnejše ravnanje tožene stranke, ki naj bi se predstavljala kot pristojna za reševanje problematike v zvezi z očitano konstrukcijsko napako oziroma njeno predstavljanje izven konkretnega razmerja, na to ugotovitev ne more vplivati. Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja še, da naj bi nastopala družba T. d.o.o. zgolj kot posrednik ter da v odnosu do tožeče stranke ni nastopala samostojno, kar pa tudi ne zadostuje za drugačen zaključek. Tožeča stranka v tej smeri namreč ni podala ustreznih konkretiziranih navedb pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravilne ugotovitve, da tožena stranka ni bila prodajalec, pravilno ugotovilo, da tožena stranka na tej podlagi ni pasivno (stvarno) legitimirana za tožbeni zahtevek.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek nadalje presojalo na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena ZVPot. Iz te določbe izhaja, da za škodo, ki zaradi napake nastane na samem proizvodu (na primer stroški popravila, nezmožnost uporabe proizvoda, manjša vrednost proizvoda itn.) proizvajalec ne odgovarja, pač pa lahko odgovarja le za nastalo škodo na kakšni drugi stvari.4 Ker je tožeča stranka uveljavljala škodo, ki je nastala na samem proizvodu z napako (stroški popravila), ni pa uveljavljala nobene od škod iz prvega odstavka 4. člena ZVPot, je pravilna in zadostno obrazložena odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi ni utemeljen. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je treba toženo stranko šteti kot proizvajalca vozil oziroma da je predstavnik proizvajalca in tudi uvoznik vozil, so zato pravno nerelevantne.

10. Pravilna je bila tudi presoja sodišča prve stopnje, da tudi določbe prvega odstavka 155. člena OZ ni mogoče uporabiti, saj je po tej določbi odgovoren le tisti, ki je stvar izdelal. Na mestu je sicer ustrezno široka razlaga pojma proizvajalec, kadar pri izdelavi določenih končnih produktov sodeluje več proizvajalcev.5 Vendar pa v določbah OZ ni podlage za širitev pojma proizvajalca izven tega kroga, tj. tudi na osebe, ki pri proizvodnji, torej izdelavi produkta niso sodelovale, temveč so se v dobavo vključile kasneje, kot uvoznik ali distributer. Tožeča stranka namreč ni niti trdila, da bi tožena stranka sporno vozilo izdelala oz. da bi izdelala vsaj en njegov del (niti, da bi sicer izdelovala takšna vozila ali dele teh vozil). Navedba, da gre za hčerinsko družbo v 100% lasti Y. SAS iz Francije pa tudi ne daje podlage za zaključek, da tožena stranka odgovarja kot proizvajalec, saj je samostojna pravna oseba (gl. 4. člen Zakona o gospodarskih družbah). Sodišče prve stopnje nadaljnjega dokaznega postopka v zvezi s tem pravilno ni izvajalo, saj tožeča stranka za presojo zahtevka na podlagi te določbe ni podala ustrezne trditvene podlage.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ustrezno utemeljila odgovornosti tožene stranke po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Za škodo, ki je nastala zaradi zatrjevane konstrukcijske napake na vozilu, je lahko odgovoren le tisti, ki je s svojim ravnanjem to napako povzročil, torej tisti, ki je vozilo izdelal. Da bi vozilo izdelala tožena stranka tožeča stranka ni zatrjevala. Tudi ta določba določa obveznost tistega, ki je škodo povzročil, ne pa obveznosti druge, s proizvajalcem na kakršenkoli način povezane osebe. Druge očitane vloge tožene stranke, ki naj bi bila predstavnik proizvajalca, distributer ali generalni uvoznik, niso povezane s samo izdelavo vozila, zato tožeča stranka tudi ni navedla ustrezne trditvene podlage za presojo zahtevka na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ.

12. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti toženi stranki njene stroške postopka. Stroški pritožbenega postopka obsegajo nagrado za pritožbo v višini 375 točk oz. 172,13 EUR (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2% od nagrade v višini 8 točk oz. 3,67 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV, kar vse skupaj znaša 214,48 EUR. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo pregleda listin in dokumentacije, saj se te storitve posebej obračunajo le, kadar niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev (tar. št. 39 OT).

1 Prim. smiselno Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1436/1999 z dne 31. 5. 2001, Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3329/2011 z dne 5. 9. 2012 in Plavšak N. v Plavšak. N. idr. (2004), Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, str. 166, 171 in 172. 2 Prim. Plavšak N. v Plavšak. N. idr. (2004), Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, str. 131. 3 OZ le pri garanciji za brezhibno delovanje stvari poleg odgovornosti prodajalca določa še odgovornost proizvajalca. Vendar pa tega pravila, ki je izrecno določeno pri garanciji za brezhibno delovanje stvari in pri katerem ta obveznost proizvajalca temelji na garancijskem listu, s katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, ni mogoče prenašati na jamčevalne zahtevke, kjer proizvajalec ni podal jamstva. 4 Prim. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 664/2017 z dne 20. 7. 2017, opr. št. I Cpg 287/2017 z dne 19. 3. 2019. 5 Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 628/99 z dne 8. 6. 2000 in Grilc P. v Plavšak. N. idr. (2003), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, str. 897.