3. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž. pri Ž. Ž. ter Iniciativnega odbora za reševanje spornih vprašanj C., ki ga zastopa namestnica predsednika A. A., na seji senata dne 20. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba Iniciativnega odbora za reševanje spornih vprašanj C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1066/99 z dne 7. 4. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1588/96 z dne 10. 9. 1999 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-03-035/94 z dne 8. 10. 1996 se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1066/99 z dne 7. 4. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1588/96 z dne 10. 9. 1999 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-03-035/94 z dne 8. 10. 1996 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano odločbo Ministrstva za okolje in prostor je bilo investitorju izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo dela čistilne naprave ob Vrtojbici po lokacijskem načrtu št. 1576-651. Zoper to odločbo sta prvo navedeni pritožnici (skupaj s 173 tožniki) sprožili upravni spor. Njihova tožba je bila zavrnjena. Vrhovno sodišče je odločitev Upravnega sodišča potrdilo. Upravno sodišče ugotavlja, da iz upravnih spisov in odločbe Ministrstva izhaja, da je pooblaščenec tožnikov med upravnim postopkom za izdajo lokacijskega dovoljenja predložil pooblastila za zastopanje vseh 175 tožečih strank. Ministrstvo naj bi ga seznanilo s celotnim potekom postopka in z vsem listinami in soglasij, izdanimi v upravnem postopku. Pooblaščenec naj do dneva izdaje lokacijskega dovoljenja, kljub seznanitvi s celotno upravno zadevo, ne bi predložil dodatnih konkretnih zahtev in navedel konkretnih prizadetosti pravic in pravnih interesov tožnikov. Dodaja še, da tožnikom položaj strank v upravnem postopku sicer ni bil izrecno priznan, vendar jih je Ministrstvo po pooblaščencu pozvalo, naj konkretizirajo trditve in predložijo dokaze. Na očitke tožnikov, ki so se nanašali na samo lokacijo in velikost čistilne naprave, je odgovorilo, da presoja prostorskih aktov ne more biti predmet upravnega postopka in upravnega spora. Vrhovno sodišče je navedenim stališčem Upravnega sodišča pritrdilo. Dodaja še, da je Ministrstvo, ne da bi v zvezi s tem izdalo poseben sklep, na opisani način tožečim strankam posredno priznalo položaj strank (139. člen ZUP/86). Prav tako naj bi Ministrstvo lokacijsko dovoljenje vročilo njihovemu pooblaščencu.

2.V ustavni pritožbi pritožniki izpodbijajo tako navedeno lokacijsko dovoljenje kot odločitvi sodišč. Opisujejo svoje (in drugih krajanov) aktivnosti in prizadevanja, da bi preprečili izgradnjo centralne čistilne naprave, ki je predmet izpodbijanega lokacijskega dovoljenja. V okvir teh prizadevanj sodi tudi ustanovitev Iniciativnega odbora za reševanje spornih vprašanj C., ki naj bi krajane Vrtojbe zastopal v teh prizadevanjih. Zatrjujejo kršitev 14., 15., 22., 26., 33., 34., 35., 44., 45., 66., 69., 71., 72., 73. in 153. člena Ustave. Navajajo, da njihovi argumenti, dokazi in študije v zvezi z čistilno napravo niso bili upoštevani, ker naj ne bi bili dovolj jasni ter ker naj se ne bi nahajali v 300-meterskem vplivnem območju objekta. Trdijo, da iz študije "Preliminarna ocena smradu za načrtovano centralno čistilno napravo Nova Gorica", na podlagi katere je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, izhaja, da je potreben odmik čistilne naprave od naselja 500 m ali več. Menijo, da jim v primeru, da jim status strank v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ne bi bil priznan, ne gre pravica do povračila škode po 26. členu Ustave, kršena pa je tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ter 69. člen Ustave. Opisujejo obseg škode, ki bi zaradi gradnje čistilne naprave nastala lastnikom nepremičnin v območju 500 m od naprave. Posledice naj bi se odražale tudi na zdravem življenjskem okolju, ogrožena naj bi bila naravna in kulturna dediščina ter najboljša kmetijska zemljišča, zaradi česar bi bilo lahko ogroženo tudi preživljanje njihovih lastnikov. S tem pa kršene tudi pravice iz 33., 34. in 35. člena Ustave. Navajajo tudi, da njihove peticije ni upoštevala niti Mestna občina Nova Gorica niti Ministrstvo. Poudarjajo še, da sta kršitve zakonov in podzakonskih predpisov pri izdaji izpodbijanega lokacijskega dovoljenja ugotovili tudi Upravno in Vrhovno sodišče v sodbah št. U 1590/96 z dne 10. 9. 1999 oziroma št. IUp 1067/99 z dne 7. 4. 2004. Vrhovno sodišče naj bi ugotovilo, da je v času do izdaje lokacijskega dovoljenja prišlo do bistvenih sprememb zakonodaje, da Ministrstvo ni upoštevalo določb Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – ZVO), Uredbe o emisiji snovi pri odvodnavanju odpadnih vod iz komunalnih čistilnih naprav (Uradni list RS, št. 35/96) in Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanj (Uradni list RS, št. 73/94) ter da je Ministrstvo "nepopolno ugotovilo dejanske okoliščine v bistvenih točkah". Navajajo tudi, da je bila v času po izdaji navedenega lokacijskega dovoljenja ustanovljena nova občina Šempeter – Vrtojba. Z njo naj bi sklenili tudi sodno poravnavo, ki je imela za posledico spremembo občinskih prostorskih aktov oziroma prenehanje veljavnosti Odloka o lokacijskem načrtu centralne čistilne naprave za čiščenje komunalno-industrijskih vod v Vrtojbi (Uradno glasilo, št. 8/88 – v nadaljevanju Lokacijski načrt), na podlagi katerega naj bi bila zgrajena omenjena čistilna naprava. Glede na navedeno pritožniki menijo, da sta Lokacijski načrt ter izdano lokacijsko dovoljenje v neskladju tako z navedenimi predpisi kot tudi z veljavnimi občinskimi in republiškimi prostorskimi akti, s tem pa kršita 153. člen Ustave.

B.

3.Ustavno pritožbo zoper v izreku navedene odločbe vlaga tudi Iniciativni odbor za reševanje spornih vprašanj C. Ker Iniciativni odbor za reševanje spornih vprašanj C ni tisti, ki bi mu bila z izpodbijanimi posamičnimi akti kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, je treba šteti, da je ustavno pritožbo vložila neupravičena oseba. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (točka 1 izreka).

4.Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

5.Iz priložene sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 1067/99 z dne 7. 4. 2004, s katero je to sodišče zavrnilo pritožbo Ministrstva za okolje in prostor zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1590/96 z dne 10. 9. 1999 in navedeno sodbo potrdilo, izhaja, da je Upravno sodišče lokacijsko dovoljenje št. 350-03-035/94 z dne 8. 10. 1996 za gradnjo dela čistilne naprave ob Vrtojbici po lokacijskem načrtu, ki ga je julija 1988 izdelal Projekt Nova Gorica pod št. 1576-651, na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS), odpravilo in zadevo vrnilo Ministrstvu v ponovni postopek. Ker pa je na podlagi 55. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorsko ureditvenih pogojev za posege v prostor na območju Občine Šempeter-Vrtojba (Uradni list RS, št. 114/03), ki ureja veljavnost prostorskih izvedbenih načrtov, Lokacijski načrt, katerega predmet je bila gradnja centralne čistilne naprave Ob Vrtojbici, prenehal veljati, ni več pravne podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja za ta poseg. Ker morebitna ugodna odločitev Ustavnega sodišča ne bi izboljšala pravnega položaja pritožnic, je Ustavno sodišče njuno ustavno pritožbo zaradi neizkazanega pravnega interesa zavrglo (2. točka izreka). Morebitne pravne posledice, ki so pritožnicama nastale na podlagi odločitve Ministrstva, pa so bile glede na prvi odstavek 269. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – ZUP/86) z odločitvijo sodišč odpravljene.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ter tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1]Po 3. točki drugega odstavka 27. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. ter Uradni list RS, št. 26/90 in nasl. – v nadaljevanju ZUN) se lokacijski načrt izdela za posamezne infrastrukturne objekte in naprave. S prostorskim izvedbenim načrtom (lokacijski načrt) se podrobneje določijo urbanistični, oblikovalski, gradbeno tehnični, tehnološki in drugi pogoji za zagotovitev ustreznih bivalnih, delovnih in proizvodnih razmer ter ukrepi za ohranjevanje in razvijanje naravnih in z delom pridobljenih vrednot človekovega okolja. S prostorskim izvedbenim načrtom se tudi podrobneje določijo pogoji za opremljanje s prometnimi, energetskimi, komunalnimi in drugimi infrastrukturnimi objekti in napravami, ki so potrebni za normalno bivanje in delo na obravnavanem območju. Prostorski izvedbeni načrt je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja in parcelacijo zemljišč (28. člen ZUN).