Jedro

Sodba pojasnjuje, iz kakšnih razlogov šteje za dokazano trditev tožbe, da sporni znesek ni bil plačan. Potrdilo tožničinega delodajalca šteje za močnejši dokaz kot je pričevanje toženčeve žene. S tem je ta dokaz dovolj jasno ocenjen. Nadaljnje razlogovanje, zakaj je pričina izpoved takšna, kot je, ni potrebno. Bistveno je, da sodba pove, zakaj pričevanja ne sprejema.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 591.330,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, s katerim se je toženec zavezal plačati tožnici 11.500 DEM, ker je tožnica pri delitvi podedovanih nepremičnin dobila manj, kot bi ji pripadalo. Toženec je zatrjeval, da je ta znesek že plačal. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo nasprotno in je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sodišče druge stopnje je potrdilo prvostopno dokazno oceno in zavrnilo toženčevo pritožbo. Ni sprejelo dokaznega predloga z zaslišanjem dveh prič, ki bi potrdili, da sta videli tožnico v gostilni na tisto nedeljo, ko toženec navaja, da je vrnil denar in ko tožnica dokazuje svojo odsotnost zaradi dela v Nemčiji.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni nikoli trdil, da je bila tožnica v septembru 1993 v Sloveniji na dopustu, pač pa le ob koncu tedna. Zato potrdilo, ki ga je predložila, za ta spor ni pomembno. Sodbama očita, da ju ni mogoče preizkusiti, ker sploh ne ocenjujeta pričevanja njegove žene. S pričama, ki ju je predlagal v pritožbi, ni želel dokazati plačila, pač pa le ovreči zatrjevano odsotnost tožnice. Vztraja pri tem, da je izpolnil svojo obveznost do tožnice.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizija očita obema sodbama bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP), ker nista ocenili pričevanja toženčeve žene K. B. Ta očitek pa ni utemeljen. Sodba prve stopnje povzema vsebino izpovedbe te priče, nato pa navaja razloge, zakaj tožencu in priči ne verjame in zakaj sprejema kot resnične navedbe tožbe. Sodba navaja, da šteje kot odločilno potrdilo tožničinega delodajalca, s katerim je potrjena tožničina prisotnost na delu v septembru 1993, razen 20.9.1993. S tem je izključena toženčeva trditev, da je bila tožnica spetembra 1993 na dopustu v Sloveniji in tudi, da je bila na veselici na praznik dne 8.9.1993. Na ta način sodba pojasnjuje, iz kakšnih razlogov šteje za dokazano trditev tožbe, da sporni znesek ni bil plačan. Potrdilo tožničinega delodajalca šteje za močnejši dokaz kot je pričevanje toženčeve žene. S tem je ta dokaz dovolj jasno ocenjen. Nadaljnje razlogovanje, zakaj je pričina izpoved takšna, kot je, ni potrebno. Bistveno je, da sodba pove, zakaj pričevanja ne sprejema. Tudi sodba druge stopnje izrečno omenja pričevanje K. B. in navaja razloge, zakaj ji ne verjame. Taka ocena dokazov je postopkovno pravilna, zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Drugo vprašanje pa je, ali je dokazna ocena pravilna ali ne. Toženec izpodbija sprejeto oceno dokazov in se zavzema za drugačne dejanske ugovitve. S tem pa načenja vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni predmet revizijske presoje (3. odst. 385.čl. ZPP).

Toženec očita izpodbijani sodbi, da se ukvarja z vprašanjem, ali je bila tožnica v septembru 1993 v Sloveniji na dopustu ali ne. Navaja, da sam tega ni nikoli trdil, pač pa le, da je tožnica prišla ob koncu tedna. Tudi s tem smiselno uveljavlja postopkovno kršitev po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Vendar te revizijske navedbe niso točne. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo, ki ga je sam podal na naroku dne 15.12.1994 (l.št. 4 spisa), izrečno navedel, da je tožnici izročil denar v prisotnosti svoje žene v septembru 1993, ko je bila tožnica na dopustu. Enako se je izrazila priča K. B., ki je dogodek opisala s pristavkom, da je bil v mesecu septembru, ko je bila tožnica z možem v Sloveniji na dopustu (l.št. 7. spisa). Sodbi potemtakem korektno povzemata vsebino toženčevih navedb in jima v tem pogledu ni mogoče očitati nobene nepravilnosti.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).