Jedro

Pravna domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je izpodbojna, vendar je toženec s trditvami o ničnosti pravnega posla (izročilne pogodbe), na podlagi katerega je tožnica pridobila lastninsko pravico, ne more uspešno izpodbiti. Nestrinjanje dediča z izročilno pogodbo nima za posledico ničnosti te pogodbe, temveč se v primeru, da dedič uveljavlja pravico do nujnega deleža, in zapuščine ni, ali je premajhna za pokritje nujnega deleža, izročeno premoženje šteje za darilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da izprazni stanovanje št. 17 v IV. nadstropju stanovanjskega bloka M., v roku 15 dni, in tožnici povrne pravdne stroške v višini 959,66 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je zagrešilo kršitev materialnega prava, ker ni uporabilo 92. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti pazi na ničnost pravnega posla. V vlogah je toženec zatrjeval, da je pravni posel, to je izročilna pogodba, overjena pri Temeljnem sodišču v Ljubljani 5. 8. 1992, nična, ker ni bila sestavljena v skladu z določilom 107. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Toženec je sin zapustnice oziroma brat tožnice in bi prišel v poštev kot dedič, zato bi za veljavnost izročilne pogodbe le-to moral podpisati. Glede na absolutno ničnost pravnega posla, na podlagi katerega je tožnica pridobila lastninsko pravico na stanovanju, iz katerega zahteva toženčevo izselitev, je nezakonita lastninska pravica tožnice in ji sodišče ne bi smelo pokloniti sodnega varstva. Zakonska domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je izpodbojna in jo je toženec s svojimi trditvami o ničnosti pravnega posla izpodbijal. Še več, toženec bi moral biti solastnik spornega stanovanja, saj mu lastninska pravica gre na podlagi dedovanja po pokojni materi obeh pravdnih strank. Glede na to ima celo pravico do posesti in bivanja v spornem stanovanju. Nenazadnje bi moralo sodišče upoštevati ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in pravico do primernega stanovanja iz 78. člena Ustave RS. Toženec, ker sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo materialnopravnih predpisov, lahko ostane na cesti, brez prebivališča. Je prejemnik socialne pomoči, nezaposljiv in pridobitno nezmožen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče, kljub podanemu predlogu, ni zaslišalo strank in je tožencu s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje strank, tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Posledično sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pravdnem postopku velja načelo proste dokazne ocene (8. člen ZPP (1)), ki se nanaša na izbor dokazov (sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranka predlaga), na metodo njihove izvedbe in na oceno njegove dokazne vrednosti. V predmetni zadevi je sodišče imelo zadostno podlago za odločitev v listinski dokumentaciji, ki sta jo predložili stranki.

Sodba zavzame stališče, da je tožnica dokazala, da ima na stanovanju št. 17, na naslovu M., lastninsko pravico (2), tožencu pa ni uspelo dokazati, da ima pravico do posesti.

Toženec v pritožbi vztraja, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na neveljaven način, z izročilno pogodbo 3. 8. 1992, overjeno pri Temeljnem sodišču v Ljubljani 5. 8. 1992 (3), ki je nična, ker z njo ni soglaša (4).

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodbe, da je tožnica s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska za predmetno stanovanje zadostila dokaznemu bremenu, da je njegova lastnica. Zakonska domneva (prvi odstavek 11. člena SPZ), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je, kot navaja pritožba, izpodbojna, vendar pa je toženec s trditvami o ničnosti pravnega posla (izročilne pogodbe) (5), ne more uspešno izpodbiti.

Poimenovanje sporne pogodbe „izročilna pogodba“, ne pomeni, da gre za izročilno pogodbo po 106. členu ZD (6). Pravne posledice sklenjene pogodbe njeni učinki med pogodbenikoma in učinki v dedno pravnih razmerjih - so odvisni od pravne narave sklenjene pogodbe (7). Pogodba lahko, kot zatrjuje tožnica (toženec sicer temu nasprotuje), vsebuje tudi elemente odplačne narave (8).

Sodba se glede narave sporne pogodbe ne opredeli, kar pa, glede na zavzeto stališče, tudi ni potrebno (ne gre za odločilno dejstvo). Sicer pa pritožba v zvezi s tem kršitev ne uveljavlja.

Pravilno je tudi stališče sodbe, da toženec ni dokazal, da ima pravico do posesti.

V primeru, da bi se premoženje (predmetno stanovanje), ki je bilo tožnici izročeno z izročilno pogodbo, štelo za darilo (9) (če bi se ugotovilo, da je šlo za neodplačno razpolaganje), bi toženec (morebitno) prikrajšanje nujnega deleža moral uveljavljati v zapuščinskem postopku po materi ali z ustrezno tožbo v pravdnem postopku. Po določbi 26. člena ZD imajo nujni dediči (toženec, ki je sin pokojne A. I., je nujni dedič) pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati. Gre za dedno pravico (27. člen ZD), ki jo mora uveljavljati nujni dedič. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež, lahko zahtevajo samo nujni dediči (40. člen ZD). Premoženje, ki je predmet pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja, ne spada v zapuščino prednika, čeprav se kateri od dedičev ni strinjal z izročitvijo. Če dedič, ki se ni strinjal z izročitvijo, v takšnem primeru uveljavlja pravico do nujnega deleža, zapuščine pa ni ali je premajhna za pokritje nujnega deleža, se izročeno premoženje šteje za darilo. V zapuščino se to darilo vrne samo v obsegu v katerem je prikrajšan nujni delež, vendar le, če nujni dedič to zahteva. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve izročilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in potomec, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti nujnemu dediču in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Izven teh okvirov pa ostane izročilna pogodba v veljavi (10). Potemtakem bi toženec lahko bodisi v zapuščinskem postopku (po navedbah v odgovoru na tožbo je mama A. I. umrla 22. 3. 2011) ali pa z ustrezno tožbo, če je menil, da je prikrajšan njegov nujni delež, to uveljavljal. Toženec pa, razen trditev, da bi po smrti matere moral dedovati vsaj polovico stanovanja; da je menil, da se bodo lastniška razmerja uredila po smrti matere in bo z dedovanjem pridobil lastniške deleže na stanovanju, ki mu pripadajo; da bi mu morala tožnica priznati solastniški delež na spornem stanovanju v višini nujnega deleža oziroma mu izplačati znesek v vrednosti nujnega deleža (trditve v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi 8. 3. 2013), drugih trditev, še manj pa dokazov, ni ponudil. Ni navedel niti, ali je prišlo do zapuščinskega postopka po njegovi materi in tudi ne, ali je vložil oziroma namerava vložiti ustrezno tožbo. Toženec torej ni podal sklepčnega ugovora, ki bi nudil podlago za ugotovitev, da ima pravico do posesti, pri čemer vztraja v pritožbi.

Izročitvi stanovanja bi se toženec lahko izognil, kot pravilno obrazloži že sodba, če bi dokazal, da ima pravico do posesti (93. člen SPZ). Toženec trditvenega in dokaznega bremena (11) ni zmogel, zato se neutemeljeno sklicuje na upoštevanje ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in pravice do primernega stanovanja iz 78. člena Ustave RS. Druge okoliščine (glede socialnega statusa toženca), ki jih pritožba izpostavlja, pa so v predmetni zadevi pravno neupoštevne.

Ugotovitvi sodbe, da toženec nima pravice do posesti niti na podlagi prekarija (tožnica je dovoljenje za bivanje v stanovanju tožencu po smrti njune matere preklicala), pa pritožba obrazloženo ne izpodbija. Sicer pa je zavzeto stališče tudi materialnopravno pravilno (tretji odstavek 583. člena OZ).

Po povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, ni pa tudi procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(2) Iz izpiska iz zemljiške knjige (priloga A2) je razvidno, da je tožnica vpisana kot lasnica na stanovanju, ki ima oznako posamezni del št. 117 v stavbi št. Y k.o. X (ID znak: 000).

(3) Izročilno pogodbo, na podlagi katere se je tožnica vknjižila kot lastnica na predmetnem stanovanju, sta 3. 8. 1992 sklenili toženčeva mati A. I. in tožnica (njena hči).

(4) V dejstveni podlagi je toženec najprej zatrjeval, da za sklenjeno izročilno pogodbo ni vedel, kasneje (potem, ko je tožnica ponudila trditve in dokaze, da je toženec vedel, da je lastnica predmetnega stanovanja), pa, da je menil, da se bodo lastninska razmerja uredila po materini smrti in bo ob dedovanju pridobil lastninski delež na stanovanju, ki mu pripada.

(5) Toženec zatrjuje, da je izročilna pogodba nična, ker je sklenjena v nasprotju s 107. členom ZD.

(6) V času sklenitve sporne pogodbe še ni veljal Obligacijski zakonik (izročilno pogodbo ureja v členih 546 do 556), zato je treba na podlagi 1060. člena OZ uporabiti, v času sklenitve, veljaven ZD.

(7) Primerjaj sodba II Ips 192/2007 z dne 26. 8. 2009

(8) V takem primeru pogodba ni neodplačna in dednopravni učinki (določbe ZD glede prikrajšanja nujnega deleža) ne pridejo v poštev.

(9) Po določbi 29. člena ZD je darilo odpoved pravici, odpust dolga, tisto kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje.

(10) Tako sodba II Ips 853/2008 z dne 16. 9. 2010

(11) Po določbi 7. člena ZPP in 212. člena ZPP morata stranki navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika. Na trditveno podlago je sodišče vezano (2. člen ZPP).