Jedro

Za tako imenovano protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre le v položaju, ko sodišče v sodbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 430,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 29794/2021 z dne 6. 6. 2022 pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo štirih let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščene zagovornice, odvetnice B. B., po 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP pa še nagrado in potrebne izdatke oškodovankine pooblaščenke, odvetnice C. C. V točki II izreka izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da obsodilni del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjen senat. 3. Pritožbeno sodišče je o seji pritožbenega senata obvestilo obdolženega A. A. in njegove zagovornike, kot so to slednji zahtevali v pritožbi, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa tudi Okrožno državno tožilstvo. Vsi razen obdolženca, za katerega je njegova zagovornica opravičila odsotnost in predlagala, da se seja opravi v njegovi nenavzočnosti, so na sejo tudi pristopili. Seja je bila tako opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolženca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovorniki s trditvami, da oškodovanka po dogodku ni ravnala kot bi bilo mogoče pričakovati od povprečnega človeka, ki bi bil ravnokar žrtev kaznivega dejanja, in ob analiziranju posnetka z dne 31. 12. 2020, zatrjujejo, da sta izrek in obrazložitev sodbe v posameznih delih protispisna, razlogi v obrazložitvi pa nimajo podlage v dokaznem postopku oziroma jim celo nasprotujejo. S takšnimi navedbami smiselno nakazujejo na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neuspešno. Za tako imenovano protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre namreč le v položaju, ko sodišče v sodbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva. Ker pa zagovorniki v tem delu ne grajajo reprodukcije vsebine dokazov, temveč izražajo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, je ugotoviti, da s tem ne uveljavljajo protispisnosti temveč pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov pa še dodaja:

7. V jedru pritožbenih navedb zagovorniki podajajo svojo dokazno oceno, ki je drugačna od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Oškodovanko poskušajo prikazati kot neverodostojno zlasti z navedbami, da sta bila kazenska ovadba in posledični bolniški stalež manever, usmerjen v transformacijo delovnega razmerja iz pogodbe za določen čas, ki se je iztekala v času očitanega kaznivega dejanja, v pogodbo za nedoločen čas. Prav tako je oškodovanka obdolžencu dolgovala znesek iz naslova plačila preostanka mobilnega telefona in znesek iz naslova medicinskega materiala in opreme, porabljenega za oškodovankine osebne potrebe. Oškodovanka je tudi sama povedala, da sta bila z obdolžencem v intimnem razmerju od marca do sredine decembra 2020 in da je v tem času nekoliko nihala njena zagretost za obdolženca. Ravno nerazčiščeno razmerje pa bi lahko botrovalo manifestatitveni in radikalni prekinitvi razmerja z obdolžencem s podajo krive ovadbe. Inkriminiranega dne sta se obdolženec in oškodovanka res sprla, saj ji je obdolženec očital jemanje zdravil brez plačila, kot tudi, da ji je grdo rekel, da ne ve, kaj je sploh z njo počel. Nato je oškodovanka vzela zdravila in odšla jezna iz ambulante. Ob tem je bilo nenavadno njeno ravnanje, ki je po domnevnem dogodku v družbi sodelavke odšla po nakupih, pri čemer nihče na oškodovanki ni opazil kakršnihkoli sledi zatrjevanega dejanja. Poleg tega tudi nobena priča, ki je bila v kontaktu z obdolžencem, ni nikoli zaznala, da bi bil slednji na kakršenkoli način spolno nasilen oziroma vsiljiv. Po prepričanju zagovornikov je tako oškodovanka organom pregona naznanila več od tega, kar se je dejansko tistega dne zgodilo.

8. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Zagovor obdolženca v smeri zanikanja storitve kaznivega dejanja je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih izpodbijane sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj njegovemu zagovoru ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Podlago za svoje zaključke je sodišče prve stopnje imelo ne le v izpovedbi oškodovanke, temveč tudi v izpovedbah prič D. D. in E. E. ter SMS sporočilih, ki jih je obdolženec pošiljal oškodovanki, posnetkih nadzornih kamer in sledeh, najdenih na oblačilih oškodovanke, ki so ji bila zasežena po podaji kazenske ovadbe. Tako je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča oškodovanka, glede odločilnih okoliščin, prepričljivo in skladno izpovedala o obdolženčevem ravnanju in v celoti potrdila očitke, kot izhajajo iz točke I izreka izpodbijane sodbe. In zagovorniki s selektivnim povzemanjem oškodovankine izpovedbe ter trditvami, da njene izpovedbe v preiskavi in na glavni obravnavi niso skladne z izpovedbo, dano v ovadbi, v nasprotno ne morejo prepričati. Življenjsko nelogično bi bilo od oškodovanke pričakovati, da bi vsakokrat obravnavani dogodek opisala s popolnoma identičnimi besedami. Bistveno je namreč, da je o odločilnih okoliščinah, vključno s tistimi, ki jih problematizirajo zagovorniki, ves čas izpovedovala skladno in enako. Tako ne drži, da oškodovanka ni potrdila ravnanj, opisanih v izreku izpodbijane sodbe, saj je v nasprotju s prepričanjem zagovornikov o tem podrobno izpovedala tako v fazi preiskave, kot tudi zaslišana na glavni obravnavi, ko se je na svojo izpovedbo dano v preiskavi izrecno sklicevala. Prav tako zagovorniki netočno povzemajo izpovedbo oškodovanke, ko trdijo, da je slednja ugibala, kdo je šel prvi v lekarno. Oškodovanka je namreč izrecno pojasnila, da je ona šla prva v lekarno, obdolženec pa je prišel za njo, pri čemer je odločno zanikala obdolženčev zagovor, kjer je slednji trdil, da je oškodovanka prišla v lekarno za njim. Ob tem ne gre prezreti izpovedbe priče D. D. , ki je po obravnavanem dogodku videla oškodovanko in pri njej zaznala, da je imela rdeče oči, kot da bi bila objokana. Tedaj pa ji je oškodovanka povedala, da se je nekaj zgodilo in pričo prosila, naj gre z njo v ambulanto po stvari. Istega dne je oškodovanka priči D. D. tudi povedala, da jo je obdolženec spolno nadlegoval in ji ob tem opisala nekaj njegovih izvršitvenih ravnanj. O delu dogajanja v lekarni dne 31. 12. 2020 je oškodovanka povedala tudi priči E. E., kot je to slednja pojasnila. Zgolj zato, ker ji ni natančno opisala vseh obdolženčevih izvršitvenih ravnanj, pa to ne pomeni, da ji je povedala drugačno različico obdolženčevega ravnanja in da je zato omajana verodostojnost oškodovanke. V luči navedenega se zato kot netočni izkažeta pritožbeni navedbi, da nihče na oškodovanki ni opazil kakršnihkoli sledi zatrjevanega dejanja in da oškodovanka po dogodku ni bila razburjena. Pritožbeno polemiziranje oškodovankinega ravnanja inkriminiranega dne, ko je oškodovanka še istega dne odšla po nakupih, šele naslednjega dne pa podala kazensko ovadbo, pa je za obravnavano zadevo nerelevantno.

9. Po prepričanju zagovornikov je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj pavšalno navedlo, da zagovoru obdolženca ne gre slediti, ni pa pojasnilo, na kakšen način navedeni dokazi izkazujejo, da obdolženčev zagovor ni upošteven. Tudi v tem jim ni mogoče pritrditi. V prvi vrsti je poudariti, da je treba razloge sodbe brati in razumeti kot celoto in ne parcialno, kot to počnejo zagovorniki. V točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je tako sodišče prve stopnje strnilo bistvene dokaze, ki jih je v nadaljevanju podrobno analiziralo in pravilno ocenilo. Med drugim tudi SMS sporočila, ki jih je obdolženec pošiljal oškodovanki po obravnavanem dogodku in iz katerih je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razvidno, da med njima v lekarni ni prišlo samo do verbalnega spora, kot to poskušajo prikazati zagovorniki, temveč je obdolženec tedaj očitno želel biti z oškodovanko tudi intimen, kar pa je ta zavrnila. Slednje izhaja zlasti iz SMS sporočila, kjer je obdolženec oškodovanki napisal: „_ti pa tud ne rabis met takega grebena na to kak so stvari... Al zakaj si sploh jezna... saj fukat z xy osebo ti ni blo nikoli problem, ne vem kaj se zaj tak upiras. Drugace pa znana naokoli kot tezkokategorna cipa... tisti, ki te poznajo vejo, da si veterinarka in da rada das... ne razumem te, res ne... pac sem pricakoval, da se boma poknla malo pa se znake si mi nonstop dajala..._“. Glede na navedeno trud zagovornikov za drugačno interpretacijo SMS sporočil nikakor ne more biti uspešen. Zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje pa nenazadnje potrjujejo sledi, najdene na oblačilih, ki jih je imela oškodovanka ob dogodku oblečene, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšnega zaključka zagovorniki ne morejo omajati z navedbami, da najdene sledi obdolženca na oblačilih oškodovanke, upoštevaje, da sta imela daljše ljubezensko in intimno razmerje, ter da je dan prej oškodovanka z obdolžencem sedela v avtu, ne dokazujejo, da je bilo dejanje storjeno, saj je nenazadnje iz posnetkov nadzornih kamer jasno razvidno, da je imela oškodovanka 30. 12. 2020 oblečena popolnoma drugačna oblačila kot naslednji dan.

10. Verodostojnost oškodovanke skušajo zagovorniki omajati še z obširnim polemiziranjem o oškodovankinem in obdolženčevem ogledu lučk dan pred obravnavanim dogodkom. Vendar ne morejo biti uspešni. Četudi sta namreč obdolženec in oškodovanka bila skupaj na ogledu lučk (kar oškodovanka ni zanikala, temveč je pojasnila, da se ne spomni, če je to bilo (ravno) 30. 12. 2020), to ne pomeni, da v inkriminirano ravnanje 31. 12. 2020, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni bila prisiljena oziroma, da se to ni zgodilo. V nasprotno zagovorniki ne morejo prepričati niti z zavržnimi in sprenevedajočimi navedbami, da je imel obdolženec 30. 12. 2020, ko sta torej bila sama v avtomobilu, bolj primerno priložnost, da bi poskušal s tovrstnimi ravnanji od oškodovanke kaj izsiliti, kot pa naslednji dan po zabavi.

11. Zagovornikom prav tako ni mogoče pritrditi v njihovi interpretaciji posnetkov nadzorne kamere z dne 30. 12. 2020 in 31. 12. 2020. Kot je že podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje, dogajanje 30. 12. 2020 ne more v ničemer vplivati na potek dogodkov naslednjega dne. Navkljub temu pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča iz posnetka z dne 30. 12. 2020 razvidno umikanje oziroma izmikanje oškodovanke obdolžencu, pri čemer ne gre prezreti, da zagovorniki ob tolmačenju posnetka z dne 30. 12. 2020 sami navajajo, da se oškodovanka obdolženčevim dotikom „ni kaj dosti upirala“. To pomeni, da pravzaprav priznavajo njeno upiranje, zgolj subjektivno prepričanje zagovornikov, da oškodovanka tedaj ni (bolj) burno reagirala, pa je zato povsem neutemeljeno. Enako velja še za pritožbene navedbe glede presoje posnetka z dne 31. 12. 2020 ter navedbe o oškodovankini hoji iz ambulante. Sama okoliščina, ali je oškodovanka iz ambulante stekla ali normalno šla namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati njene verodostojnosti. Še posebej upoštevajoč, da je sama prepričljivo in izkustveno logično pojasnila, da je bila neposredno po napadu v šoku. Dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje pa zagovorniki ne morejo povzročiti niti z navedbami, da oškodovanka obdolžencu ni povedala, da ima partnerja, ter da sta imela spolne odnose še novembra 2020. Enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na izpovedbi prič F. F. in G. G., ki ob (ter po) dogodku niti nista bili navzoči, prav tako pa njuno razmerje z obdolžencem ni mogoče aplicirati na potek dogajanja med obdolžencem in oškodovanko obravnavanega dne. Zagovorniki ob tem izpostavljajo še izpovedbo priče E. E., ki je pojasnila, da obdolženec nadnjo ni izvajal nikakršnega spolnega nasilja. V tej zvezi pritožbeno sodišče izpostavlja, da je slednja izpovedala tudi, da sta bila z obdolžencem v intimnem razmerju, ter da je bil slednji tudi nasilen in izredno ljubosumen in je hotel imeti vse pod nadzorom. Zgolj zato, ker imenovana ni bila žrtev spolnega nasilja, pa to še ne pomeni, da obdolženec z oškodovanko ni ravnal kot to izhaja iz predmeta očitka.

12. Končno, zagovorniki ne morejo biti uspešni z navedbami, da je kazenska ovadba manever, usmerjen v transformacijo oškodovankinega delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšni zaključki zagovornikov so namreč nelogični in neutemeljeni. Ni namreč mogoče prezreti, da je oškodovanka že pred obravnavanim dogodkom hotela odpovedati delovno razmerje, vendar jo je obdolženec prepričal v nasprotno, kot je to prepričljivo izpovedala oškodovanka, pa tudi priča D. D. Prav tako pa po prepričanju pritožbenega sodišča kazenska ovadba ni posledica dolga, ki bi ga naj imela oškodovanka do obdolženca, kot to zatrjujejo zagovorniki, kar je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zavrnilni del sodbe se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj te (glede na nedovoljenost pritožbe v tem delu) ne morejo biti predmet konkretnega pritožbenega postopka, medtem ko je za navedbe, kjer se zagovorniki sklicujejo na določilo četrtega odstavka 173. člena KZ-1 ugotoviti, da so nerelevantne. Z njimi namreč zagovorniki podajajo le lastno mnenje o intenzivnosti posega v oškodovankino nedotakljivost, ki jo med drugim nekritično primerjajo s četrtim odstavkom 173. člena KZ-1, kateri za obravnavano zadevo ni relevanten.

14. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornikov vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

15. Glede na uveljavljane pritožbene razloge je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Izrečena mu je bila namreč pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo.

16. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevih zagovornikov odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca in ob upoštevanju tarifnih številk 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).