Jedro

V navedeni zadevi je bistveno, da je tožeča stranka dne 23.12.2008 tožbo umaknila. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more več preklicati kot tudi ne more biti pogojen. Stališče pravne teorije je, da od vložitve umika tožbe naprej tožnik ne more več preprečiti njegovega učinka, razen če tožena stranka vanj ne bi privolila. Samo dejstvo, da se je tožena stranka tekom postopka premislila in kasneje svojo izjavo o nestrinjanju umika spremenila tako, da je v umik tožbe privolila, na drugačno odločitev ne more vplivati. Tožeča stranka namreč svojega umika tožbe ne more preklicati, niti se njen umik zaradi prvotnega nestrinjanja tožene stranke z njim ne more šteti in razumeti kot preklic umika tožbe. Od trenutka umika tožbe dalje je vse pač odvisno od tožene stranke, ki lahko bodisi v umik tožbe privoli ali pa ne, lahko pa kasneje tudi svojo izjavo o strinjanju ali nestrinjanju umika spremeni in se umik upošteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepu je prvostopno sodišče zaradi umika tožbe tožeče stranke, s katerim se je tožena stranka naknadno strinjala, postopek ustavilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, saj se ne strinja z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa glede vprašanja umika tožbe. Tožeča stranka je namreč prepričana, da se je tožena stranka s tem, ko se sprva ni strinjala z umikom tožbe, izčrpala in da naknadno ne more več privoliti v umik tožbe, saj se je pravdni postopek nadaljeval. Opozarja tudi na predloženi odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi je bistveno, da je tožeča stranka dne 23.12.2008 tožbo umaknila. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more več preklicati kot tudi ne more biti pogojen. Kot pravilno obrazlaga prvostopno sodišče je stališče pravne teorije, da od vložitve umika tožbe naprej tožnik ne more več preprečiti njegovega učinka, razen če tožena stranka vanj ne bi privolila. Kot pravilno nadalje obrazlaga izpodbijani sklep samo dejstvo, da se je tožena stranka tekom postopka premislila in kasneje svojo izjavo o nestrinjanju umika spremenila tako, da je v umik tožbe privolila, na drugačno odločitev ne more vplivati. Tožeča stranka namreč svojega umika tožbe ne more preklicati, niti se njen umik zaradi prvotnega nestrinjanja tožene stranke z njim ne more šteti in razumeti kot preklic umika tožbe. Od trenutka umika tožbe dalje je vse pač odvisno od tožene stranke, ki lahko bodisi v umik tožbe privoli ali pa ne, lahko pa kasneje tudi svojo izjavo o nestrinjanju umika spremeni in se umik upošteva.

Glede na zgoraj navedeno je prvostopno sodišče pravilno takoj, ko je tožena stranka dne 21.1.2010 privolila v umik tožbe, upoštevalo izjavo o umiku in postopek po 2. odstavku 188. člena ZPP ustavilo. Tožeča stranka, kot je bilo povedano, svoje izjave o umiku ni mogla več spremeniti, dejstvo, da se tožena stranka prvotno z umikom ni strinjala, pa na drugačno odločitev prav tako ne more vplivati. Glede na navedeno so vsa razglabljanja tožeče stranke v zvezi s tem neutemeljena. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z obrazložitvijo, da predloženi odločbi Vrhovnega sodišča RS potrjujeta pritožnikovo pravno argumentacijo. Iz obeh odločb izhaja ravno to, kar je v tem postopku obrazložilo prvo in drugostopno sodišče, namreč da preklic umika tožbe ni dovoljen, takoj ko se je toženec že spustil v obravnavanje glavne stvari in da učinkuje neposredno in takoj. Zato je odločitev prvostopnega sodišča v celoti pravilna. Sicer pa tudi ni jasen pravni interes tožeče stranke glede na dejstvo, da v pritožbi predlaga, da se ugovoru dolžnika ugodi in sklep Okrajnega sodišča razveljavi, torej da se njegov zahtevek zavrne.

Ker pritožbeni razlogi niso podani kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožnik s pritožbo ni uspel. Zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).