Jedro

V zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti je oseba s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, in sicer pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Gre za t.i. posebno izbirno pristojnost, določeno v Oddelku 2 Uredbe (EU) št. 1215/2012, ne pa za izključno pristojnost sodišča v državi članici, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Izključne pristojnosti so določene v Oddelku 6 Uredbe (EU) št. 1215/2012.

Izrek

I. Pritožba prve tožene stranke se zavrne in se v I. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Prva tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških druge tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prve tožene stranke o krajevni in stvarni nepristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo ugovor druge tožene stranke o krajevni nepristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji (II. točka izreka sklepa).

2. Ugovor prve tožene stranke glede stvarne nepristojnosti je zavrnilo z obrazložitvijo, da v obravnavani zadevi glede na določbo 481. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nedvomno gre za gospodarski spor, zato je Okrožno sodišče v Mariboru stvarno pristojno za odločanje. Glede ugovora krajevne pristojnosti za odločanje o zahtevku zoper prvo toženo stranko je pojasnilo, da gre za regresni zahtevek tožeče stranke, ki ima sedež v Republiki Sloveniji zoper delodajalca zavarovanca tožeče stranke, t.j. prvo toženo stranko, ki ima prav tako sedež v Republiki Sloveniji, na podlagi posebnih predpisov Republike Slovenije, zato je sodišče prve stopnje pristojno odločiti o zahtevku zoper prvo toženo stranko, četudi je do škodnega dogodka prišlo v Nemčiji.

3. Odločitev o ugovoru druge tožene stranke glede nepristojnosti slovenskega sodišča je oprlo na določilo člena 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 1215/2012) z obrazložitvijo, da je sodišče v Republiki Sloveniji pristojno tudi za odločanje o zahtevku zoper drugo toženo stranko, saj sta s prvo toženo stranko sospornika (prvi odstavek 191. ZPP) in solidarno zavezana za povračilo iste škode, pri čemer zahtevka izhajata iz iste dejanske podlage in sta torej neločljivo povezana ter ju je potrebno obravnavati skupaj, da bi se izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov.

4. Zoper odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona pritožujeta obe toženi stranki.

5. Prva tožena stranka v pritožbi navaja, da v zadevi nesporno, da je do škodnega dogodka prišlo v nemškem mestu Kehl, zato je podana izključna pristojnost nemškega sodišča. Nezgodo je povzročil delavec sam, za nadzor nad njegovim delom pa je dejansko bila odgovorna druga tožena stranka. Sodišče prve stopnje po njenem mnenju zmotno sklepa, da gre za solidarno obveznost prve in druge tožene stranke. Obstaja pravilo, da se tovrstne škode obravnavajo izključno pred sodišči stvarne in krajevne jurisdikcije - tam kjer je dejansko škoda nastala - torej v Nemčiji, zato pristojnosti slovenskega sodišča ni in je izpodbijana odločitev v nasprotju z členom 7 (2) Uredbe (EU) št. 1215/2012 in sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma podrejeno spremembo sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

6. Druga tožena stranka navaja, da je izpodbijani sklep v II. točki izreka nepravilen in nezakonit, kar je posledica kršitev oziroma napak sodišča, zlasti ugotovitve sodišča, da naj bi bila zahtevka zoper prvo in drugo toženo stranko neločljivo povezana in da naj bi se posledično z določitvijo pristojnosti slovenskega sodišča v obravnavani zadevi lahko izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Ker gre v obravnavani zadevi za vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča skladno z Uredbo (EU) št. 1215/2012, mora sodišče pri presoji in ugotavljanju pristojnosti upoštevati določila te uredbe, skupaj s sodno prakso SEU, ki se nanaša na razlago in uporabo relevantnih določil uredbe. Sodišče prve stopnje je pristojnost slovenskega sodišča v obravnavani zadevi napačno utemeljilo na določbi člena 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012. Napačno je izhajalo iz predpostavke, da gre pri domnevni obveznosti toženih strank za solidarno obveznost, ne da bi sodišče dejstva v zvezi z domnevnim obstojem solidarne obveznosti prve in druge tožene stranke sploh ugotavljalo. Na podlagi predhodne napačne ugotovitve, da gre za solidarne obveznosti prve in druge tožene stranke, je napravilo napačen sklep, da naj bi bila zahtevka zoper toženi stranki neločljivo povezana in bi ju bilo potrebno obravnavati skupaj.

Kot poudarja teorija, nacionalna sodišča pri razlagi člena 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 ne smejo uporabljati pojmov nacionalnega prava. V konkretnem primeru torej sodišče za odločanje o pristojnosti slovenskega sodišča ne sme uporabljati določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in ZPP. Kljub temu se je sodišče prve stopnje pri uporabi določila člena 8(1) oprlo izključno na 191. člen ZPP o sosporništvu ter na materialna pravila o solidarnih obveznostih. Pri razlagi oziroma uporabi Uredbe (EU) št. 1215/2012 je nepomembno ali se prva in druga tožena stranka štejeta za sospornika v smislu določil ZPP, ker člen 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 tega termina ne vsebuje. Za uporabo določbe člena 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 je pomembno samo to, ali sta zahtevka zoper prvo in drugo toženo stranko med seboj tako tesno povezana, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb. Sodišče prve stopnje te presoje ni opravilo.

Pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 bi sodišče prve stopnje tako moralo opraviti presojo skladno s kriteriji, ki izhajajo iz sodne prakse SEU1, ki so: (1) predvidljivost tveganja, da bo druga tožena stranka tožena v Sloveniji; (2) obstoj enakosti v okviru dejanskega in pravnega stanja; (3) možnost tveganja nezdružljivosti sodnih odločb ter (4) samostojnost ravnanja prve in druge tožene stranke. Te presoje sodišče prve stopnje ni opravilo, oziroma se do teh posameznih odločilnih dejstev za presojo uporabe določila 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V nadaljevanju pritožbe podrobneje razlaga zakaj ni mogla predvideti, da bi obstajalo tveganje, da bo tožena v Sloveniji, zakaj zaradi neskladja v okviru dejanskega in pravnega stanja ne obstaja tveganje nezdružljivosti sodnih odločb (različna dejanska in pravna podlaga zahtevkov, toženki nista nujni sospornici, delovnopravna podlaga zahtevka zoper prvo toženo stranko in deliktna odgovornost druge tožene stranke), ter zakaj je vsaka od toženih strank ravnala samostojno. Glede na navedeno druga tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijani sklep spremeni tako, da sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje v obravnavanem sporu zoper drugo toženo stranko in tožbeni zahtevek zoper njo zavrže, oziroma podrejeno, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

V kolikor sodišče druge stopnje ne bi sledilo obrazloženemu, podredno predlaga postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU, in sicer: (1) Ali je treba člen 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 ob upoštevanju pravila o ozki razlagi tega člena in osnovnega pravila, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču, razlagati tako, da se pričakuje, da bodo tožene stranke v trenutku, ko stopijo v poslovno razmerje oziroma celo stik z osebo s stalnim prebivališčem v drugi državi članici predvidele, da obstaja tveganje, da bodo tožene v drugi državi članici in (2) Ali je treba člen 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 ob upoštevanju pravila o ozki razlagi tega člena in osnovnega pravila, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču, razlagati tako, da se pri ugotavljanju, ali obstaja enotna pravna podlaga v primeru regresnih odškodninskih zahtevkov upošteva zgolj pravna podlaga regresnega zahtevka, ali je pomembna tudi pravna podlaga za odgovornost za nastalo škodo, na kateri temelji regresni zahtevek?

7. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi zavrača pritožbene navedbe prve tožeče stranke o izključni pristojnosti nemškega sodišča in njene navedbe, da je delavec nezgodo povzročil sam. Pridružuje se ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za solidarno odgovornost obeh toženih strank, ki jo določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 186. členu. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke pravilno odločilo, da je na podlagi določila člena 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 pristojno za odločanje v konkretni zadevi zoper obe toženi stranki in pravilno ugotovilo, da gre za tesno povezane zahtevke, ki jih je potrebno obravnavati ter o njih odločiti skupno, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb. Tožeča stranka prereka navedbe druge tožene stranke, da ni mogla predvideti, da bo tožena v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je delo izvajala na skupnem delovišču s slovensko družbo, ter da so delavci druge tožene stranke tudi delavcem prve tožene stranke dajali navodila v zvezi z izvedbo del in tudi sodelovali, je zagotovo lahko pričakovala, da obstaja tveganje, da bo v primeru neustreznega ravnanja lahko tožena tudi pred slovenskim sodiščem. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe druge tožene stranke, da se razlikujeta dejanska in pravna podlaga zahtevka. Škoda izvira iz istega historičnega dogodka (poškodba pri delu zavarovanca tožeče stranke z dne 2. 9. 2015), tudi pravna podlaga zahtevka pa je za obe stranki enaka (86. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - v nadaljevanju ZZVZZ). Pri tem je še dodati, da se glede na sodno prakso Sodišča EU (sodba C-98/06 in C-145/10) ne zahteva ista pravna podlaga za oba zahtevka, da bi se lahko uporabila določba člena 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012. Okoliščina, ali sta toženi stranki ravnali samostojno ali ne, pa je glede na odločitev v zadevi Painer (C-145/10) lahko pomembna, lahko pa tudi ne. Sicer pa zavrača navedbe druge tožene stranke, da bi toženi stranki ravnali samostojno. Nazadnje tožeča stranka tudi nasprotuje postavitvi predhodnih vprašanj Sodišču EU, saj gre za nepotreben predlog, ki bi zgolj zavlačeval sodni postopek. Predlaga zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje.

8. Na pritožbo prve tožene stranke je odgovorila tudi druga tožena stranka, ki je hkrati z vlogo podala tudi repliko na odgovor tožeče stranke. Ponavlja argumente nepristojnosti slovenskega sodišča za obravnavo zahtevka zoper drugo toženo stranko in kot neutemeljene zavrača navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo toženih strank.

9. Pritožba prve tožene stranke ni utemeljena.

10. Pritožba druge tožene stranke je utemeljena.

11. Sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb in glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti2, ugotavlja naslednje: Glede pritožbe prve tožene stranke:

12. V obravnavani zadevi tožeča stranka (pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji) zoper prvo toženo stranko (pravno osebo s sedežem v Republiki Sloveniji) in drugo toženo stranko (pravno osebo s sedežem v Nemčiji), na podlagi določila 86. in 87. člena ZZVZZ uveljavlja regresni zahtevek za povrnitev škode, ki ji je nastala v posledici škodnega dogodka, ki se je zgodil v Republiki Nemčiji, kjer se je poškodoval delavec prve tožene stranke oziroma zavarovanec tožeče stranke. Toženima strankama očita opustitev dolžnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

13. Pritožbene navedbe prve tožene stranke, da je zaradi nastanka škodnega dogodka v nemškem mestu Kehl, za obravnavanje tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko skladno z Uredbo (EU) št. 1215/2012 in sodno prakso SEU izključno pristojno sodišče v Nemčiji, niso utemeljene.

14. Ker gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom (škodni dogodek se je zgodil v Nemčiji) je potrebno vprašanje mednarodne pristojnosti presojati na podlagi Uredbe (EU) št. 1215/2012, kjer je hierarhija pristojnosti jasno določena. Na prvem mestu je izključna pristojnost, takoj za njo pa je pristojnost na podlagi privolitve (ustaljena pristojnost). Če ni ne enega ne drugega, se pristojnost določi po stalnem prebivališču oziroma sedežu tožene stranke (splošna pristojnost) oziroma drugih naveznih okoliščinah (posebne pristojnosti).

15. V skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 so osebe s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo lahko tožene pred sodišči te države članice. V sladu s členom 5 Uredbe (EU) št. 1215/2012 pa so osebe s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelka 2-7 poglavja Uredbe (EU) št. 1215/2012. 16. V zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti je oseba s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, in sicer pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Gre za t.i. posebno izbirno pristojnost, določeno v Oddelku 2 Uredbe (EU) št. 1215/2012, ne pa za izključno pristojnost sodišča v državi članici, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Izključne pristojnosti so določene v Oddelku 6 Uredbe (EU) št. 1215/2012. 17. Po obrazloženem je tako pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku zoper prvo toženo stranko utemeljena na členu (4) Uredbe, ki določa splošno pristojnost sodišča, kjer ima prva tožena stranka svoj sedež, to je v Republiki Sloveniji, saj ima tožeča stranka možnost, da izbira med t.i. splošno pristojnostjo po sedežu prve tožene stranke in t.i. posebno pristojnostjo po kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka.

18. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora krajevne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru glede obravnave tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko je zato materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stvarni pristojnosti, ki pa je pritožba vsebinsko niti ne izpodbija.

19. Sodišče druge stopnje je zato, ko tudi ni našlo kakšnih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in v I. točki izreka. potrdilo sklep sodišča prve stopnje3. 20. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je posledica pritožbenega neuspeha prve tožene stranke, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka4. Glede pritožbe druge tožene stranke:

21. Pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugo toženo stranko je sodišče prve stopnje utemeljilo na določilu člena 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012, ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, v primeru da je ena od več toženih oseb, lahko tožena tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Po oceni sodišča druge stopnje je takšna odločitev zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih za presojo uporabe tega določila Uredbe, preuranjena.

22. Pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugo toženo stranko je lahko skladno z Uredbo (EU) št. 1215/2012 podana zgolj ob presoji, da sta tožbena zahtevka zoper prvo in drugo toženo stranko med seboj tako tesno povezana, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločiti skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov.

23. Zgolj na podlagi dejstva, da sta toženi stranki toženi kot sospornika v smislu določila 191. člena ZPP (pri čemer nista nujna sospornika) takega zaključka ni mogoče napraviti. Sodišče prve stopnje je sicer zaključek o obstoju okoliščin, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča po členu 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 izpeljalo tudi iz dejstva, da sta toženi stranki solidarni zavezanki za plačilo odškodnine in da tožbena zahtevka temeljita na istem historičnem dogodku ter isti dejanski in pravni podlagi, vendar so po oceni sodišča druge stopnje okoliščine konkretnega primera nezadostno raziskane, oziroma obrazložene z vidika kriterijev, ki jih je nacionalno sodišče ob razlagi tega določila skladno s sodno prakso SEU (zadeve C 539/03, C-98/06 in C-145/10) dolžno upoštevati.

24. Kriteriji, ki jih v zvezi z uporabo določila 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 izpostavlja SEU v zgoraj omenjenih zadevah in ki jih v pritožbi pravilno navaja druga tožena stranka so: (1) predvidljivost tveganja, da bo ena stranka tožena v državi članici, v kateri ima vsaj ena od toženih strank stalno prebivališče5; (2) obstoj enakosti v okviru dejanskega in pravnega stanja6; (3) možnost tveganja nezdružljivosti sodnih odločb7 ter (4) samostojnost ravnanja toženih strank, ki se jim očita vsebinsko enake kršitve8. 25. Druga tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje te presoje ni napravilo. Upoštevaje navedene kriterije, ki jih je v zvezi z uporabo in razlago določila člena 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 izoblikovala sodna praksa SEU, je ugotovitev sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa o takšni tesni povezanosti obeh zahtevkov, da obstaja tveganje, da bi bile odločbe, izdane na podlagi tožb v različnih državah, nezdružljive, preveč posplošena, da bi omogočala preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Odločitev o ugovoru druge tožene stranke je tako obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek v katerem naj, upoštevaje zgoraj obrazloženo in relevantne pritožbene navedbe, ponovno odloči o ugovoru druge tožene stranke glede pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku zoper njo.

27. Sodišče druge stopnje je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi)9. O podrednem predlogu tožene stranke za postavitev predhodnega vprašanja sodišču EU glede na sprejeto odločitev zato ni odločalo.

28. Odločitev o pritožbenih stroških druge tožene stranke se pridrži za končno odločbo10. 1 Zadeve C - 539/03, C - 98/06 in C - 145/10 2 Drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP 3 2. točka 365. člena ZPP 4 Prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 366. členom ZPP 5 Prim. zadeva C-145/10. 6 Kar se tiče pravnega stanja zadeve oziroma pravne podlage posameznih zahtevkov ima po mnenju sodišča druge stopnje druga tožena stranka prav, da je pri obravnavanem regresnem zahtevku tožeče stranke potrebno upoštevati tudi podlago iz katere izvira domnevna odškodninska odgovornost toženih strank v razmerju do oškodovanca. Hkrati pa je pritrditi tudi tožeči stranki da, izhajajoč iz odločitev SEU (zadevi C-98/06 in C-145/10), zgolj različna pravna podlaga zahtevkov ni ovira za uporabo določila 8(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012. 7 Da bi se sodne določbe štele za nasprotujoče si, ne zadošča, da obstaja zgolj neskladje med rešitvami spora, ampak mora priti do neskladja v okviru istega dejanskega in pravnega stanja (zadeva C-539/03). 8 To vprašanje je po mnenju SEU v zadevi C-145/10 lahko pomembno. 9 Prvi odstavek 360. člena ZPP 10 Tretji odstavek 165. člena ZPP