Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnika v upravnem postopku nista zatrjevala niti predložila dokazila, da B. izpolnjuje pogoje za (zakonito) izvedbo predelave izrabljenih gum, niti tega dokaza nista navajala in predlagala v tožbi (in izkazala opravičljivih razlogov, zaradi katerih izvedbe dokaza nista predlagala že prej). Zato nadalje ugotavlja, da nista dokazala svoje trditve, da so izrabljene gume s tem, ko naj bi služile za zaščitne bariere, po izvedeni predelavi prenehale biti odpadek. Glede na navedeno so gume, kot je pravilno ugotovila toženka, odpadek, katerega pa je povzročitelj v skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe dolžan oddati zbiralcu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju A.) naložil, da v dveh mesecih po njeni vročitvi prevzame 347 kosov izrabljenih gum, katere je v aprilu 2015 predala ZVEZI B. (v nadaljevanju B.) za uporabo zaščitnih barier na hitrostni progi ... in jih odda zbiralcu izrabljenih gum. B. je naložil, da mu mora to omogočiti. V obrazložitvi navaja, da je 27. 1. 2016 opravil inšpekcijski pregled in ugotovil, da se na parc.št. 943/15 k.o. ... in v njeni bližini nahaja velik kup izrabljenih avtomobilskih gum. Tožnika sta podala izjavo, da je A. dostavil B. 347 kosov rabljenih pnevmatik, ki se po končani uporabi kot zaščitne bariere vrnejo A. Glede na to prvostopenjski organ ugotavlja, da je brez dvoma ugotovljeno, da je A. predal B. 347 kosov izrabljenih gum. Po Uredbi o ravnanju z izrabljenimi gumami (v nadaljevanju Uredba) je izrabljena guma tista guma, ki je imetnik zaradi poškodb, izrabe, izteka življenjske dobe ali drugih vzrokov ne more ali ne želi uporabljati (2. točka prvega odstavka 3. člena Uredbe). Pri tem gre brez dvoma za uporabo za namen, za katerega je bila izdelana. To, da obravnavanih gum očitno nihče ni več želel uporabljati za namen, za katerega so bile izdelane, dokazuje, da gre za izrabljene gume in s tem za odpadek. Ker je zavezanec kršil predpisano obveznost oddaje izrabljenih gum zbiralcu in je najdaljše obdobje, v katerem je dopustno skladiščenje tega odpadka, preteklo, je A. naložil, naj to nepravilnost odpravi. Ker ima B. izrabljene gume v posesti, mora zavezancu omogočiti, da zagotovi ravnanje z njimi v skladu z izrekom odločbe.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil, saj je po njegovi presoji razlaga predpisa, da je guma izrabljena takrat, ko se ne uporablja za namen, za katerega je bila izdelana, pravilna. Tožnika sama trdita, da gre za rabljene gume, ki so jih uporabili pri izgradnji zaščitnih barier, na podlagi takšnih navedb pa je mogoče nedvoumno sklepati, da gre za gume, ki so odrabile prvotnemu namenu in so že izrabljene. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključil, da obravnavanih 347 kosov gum očitno ni nihče želel ali ni mogel več uporabljati za namen, za katerega so bile izdelane. Zato gre za izrabljene gume, ki so bile oddane B. Ker je izrabljena guma odpadek, je potrebno upoštevati 4. člen Uredbe, ki določa obveznost povzročitelja, da mora izrabljene gume oddati zbiralcu odpadkov, B. pa ni zbiralec izrabljenih gum. Ker je A. kršil predpisano obveznost oddaje izrabljenih gum zbiralcu, mu je prvostopenjski organ odredil primeren ukrep. Neutemeljene so tudi navedbe tožnikov, da četudi bi gume lahko opredelili kot odpadek, bi šlo za odpadek, ki preneha biti odpadek, ker je uporabo gum za bariere mogoče opredeliti tudi kot predelavo (koristna uporaba v gospodarskih dejavnostih). Sklicevanje tožnikov na 6. člen Direktive 2008/98/ES zavrača, ker se za vprašanja v zvezi z zbiranjem, predelavo in odstranjevanjem izrabljenih gum po 3. odstavku 2. člena Uredbe uporablja Uredba o odpadkih, ki v 3. členu predelavo definira kot postopek predelave, v katerem se odpadne snovi ponovno predelajo v proizvode, materiale ali snovi za prvotni ali drug namen. Upoštevaje to definicijo v danem primeru ni govora o predelavi - recikliranju, saj ne gre za opisani postopek. Četudi bi šlo za predelavo, pa B. ni predelovalec po določbah Uredbe o odpadkih.

3. Tožnika sta zoper citirano odločbo vložila tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in predlagala, da jo sodišče odpravi. Trdita, da gume niso izrabljene, ampak zgolj rabljene, zato Uredba ne opredeluje ravnanja z njimi in ne obstaja obveznost njihove oddaje zbiralcu odpadkov. Razlika je v tem, da je po 2. točki prvega odstavka 3. člena Uredbe izrabljena tista guma, ki jo imetnik zaradi poškodb, izrabe, izteka življenjske dobe ali drugih vzrokov ne želi uporabljati in jo zato zavrže ali namerava zavreči. Rabljena pa je tista guma, ki ni nova in ni nameščena na vozilu, vendar je še vedno primerna za uporabo kot pnevmatika. Toženka je napačno ocenila, v katero kategorijo sodijo predmetne gume. Pnevmatike, ki jih je zavezanec dal na reverz B., niso zavržene zaradi poškodb ali izteka življenjske dobe, temveč so še vedno primerne za uporabo in ustrezajo kriterijem rabljenih gum. B. se je odločil za njihovo uporabo predvsem iz ekološkega vidika, taka praksa pa je povsem običajna. Četudi bi bile izrabljene, pa bi jih bilo mogoče opredeliti kot odpadek, ki preneha biti odpadek. V danem primeru bi šlo namreč v smislu določil Uredbe o odpadkih za predelavo, saj bodo gume koristno uporabljene kot zaščitne bariere. Predlagata, da sodišče odločbo odpravi in odloči, da jima mora toženka povrniti stroške postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je A. B-JU izročil 347 kosov gum, ki se po končani uporabi kot zaščitne bariere vrnejo ... Sporno pa je, ali gre za odpadek in obstaja dolžnost povzročitelja odpadkov, da jih odda zbiralcu odpadkov. Nadalje je sporno, ali je bila v primeru, če so bile gume odpadek, opravljena njihova predelava, zaradi katere niso več kvalificirane kot odpadek in zato odločba neupravičeno nalaga A., da jih mora prevzeti in oddati zbiralcu izrabljenih gum.

7. Po prvem odstavku 4. člena Uredbe mora povzročitelj odpadkov izrabljene gume oddati zbiralcu. Po tretji alineji 7. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe je povzročitelj odpadkov pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki za druge osebe opravlja storitve vzdrževanja vozil, ki uporabljajo gume. Po 2. točki 3. člena Uredbe pa je izrabljena guma tista guma, ki jo imetnik zaradi poškodb, izrabe, izteka življenjske dobe ali drugih vzrokov ne more ali ne želi uporabljati in jo zato zavrže ali namerava zavreči (…).

8. Pri ugotavljanju, ali je guma odpadek, je, kot pove že definicija, odločilen namen njenega imetnika (v tem primeru serviserja), tj., da je ne uporablja oziroma ne želi več uporabljati. Po naravi stvari gre lahko le za opustitev tiste uporabe, za katero je stvar izdelana oziroma za tisti namen, za katerega imetnik to stvar sicer uporablja. Pojem gume (in s tem njena uporabnost) pa je definiran v 1. točki prvega odstavka 3. člena Uredbe kot pnevmatika za osebne avtomobile, avtobuse, tovornjake in priklopna vozila, motorna kolesa, dvokolesa, kmetijska in druga gozdarska vozila ter stroje (…). Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo toženke, da že namen tožnika A., da gum ne bo več uporabljal kot avtomobilske gume (in namen obeh tožnikov, da se uporabijo za zaščitne bariere), pomeni, da gre za gume, ki so izrabljene, torej odpadek.

9. S stvarjo, ki je odpadek, je potrebno ravnati na enega izmed načinov, ki jih določa 9. člen Uredbe o odpadkih, med katerimi je tudi postopek predelave. Tožnika sta v pritožbi zatrjevala to, kar uveljavljata tudi v tožbi, tj., da če bi šlo za izrabljene gume, bi jih bilo potrebno opredeliti kot odpadek, ki po izvedeni predelavi preneha biti odpadek, saj uporaba za bariere ustreza kriterijem iz 6. člena Direktive 2008/98/ES, kot tudi kriterijem Uredbe o odpadkih, določenih v 8. členu.

10. Uredba o odpadkih določa, da odpadki prenehajo biti odpadki šele po izvedeni predelavi v proizvode, materiale ali snovi za prvotni ali drug namen ali v energijo (prvi odstavek 8. člena). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko določeni odpadki, ki so vključeni v enega od postopkov predelave, vključno z recikliranjem, prenehajo biti odpadki, če so v tem postopku predelave in ob njihovi predaji drugemu imetniku izpolnjena merila za prenehanje statusa odpadka, določena za tovrstne materiale s posebnim predpisom (drugi odstavek 8. člena).

11. Toženka je te pritožbene navedbe, četudi jih tožnika nista navajala v postopku pred prvostopenjskim organom, obravnavala. Zavrnila jih je z argumentom, da pri zaščitnih barierah ni mogoče govoriti o predelavi – recikliranju, ker Uredba o odpadkih predelavo definira kot postopek, v katerem se odpadne snovi predelajo v proizvode, izdelke ali snovi za prvotni ali drug namen, v konkretnem primeru pa se tak postopek ne izvaja.

12. Po presoji sodišča je takšna razlaga pojma predelave preozka. Po 18. točki prvega odstavka 3. člena Uredbe o odpadkih je predelava postopek, katerega glavni rezultat je, da se odpadki koristno uporabijo v obratu, v katerem so bili predelani, ali v drugih gospodarskih dejavnostih, tako da nadomestijo druge materiale, ki bi se sicer uporabili za izpolnitev določene funkcije, ali so pripravljeni za izpolnitev te funkcije. Postopki predelave so navedeni v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe, pri čemer pa so mogoči tudi drugi postopki predelave. Iz citiranega določila torej ne izhaja, da je predelava zgolj nek industrijski proces, ampak je s predelavo mišljeno vsako ravnanje z odpadkom, katerega rezultat je njegova nadaljnja koristna uporaba tako, da nadomesti material, ki bi se uporabil sicer. Pri tem postopki oziroma predelave, navedeni v prilogi 2, niso izključni in Uredba o odpadkih omogoča, da se v pojem postopka uvrstijo tudi druga ravnanja z odpadki, na podlagi katerih se ti ponovno koristno uporabijo. Vendar pa vsako ravnanje z odpadki ne more biti predelava, saj je predelava dopustna in zato opravljena le pod pogoji, ki jih zanjo določajo predpisi.

13. Po drugem odstavku 20. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) mora imeti pravna ali fizična oseba, ki predeluje (...) svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, za to okoljevarstveno dovoljenje v skladu s tem zakonom. B. bi torej lahko izvedel predelavo izrabljenih gum, s čimer bi prenehale biti odpadek, tako da bi jih uporabil za zaščitne bariere, če bi za to pridobil ustrezno okoljevarstveno dovoljenje, katerega vsebino določajo 82. in naslednji členi ZVO. Pravilnost te razlage pa potrjuje tudi dejstvo, da A. gum, ko ne bi več služile za bariere, ne bi mogel preprosto vzeti nazaj z namenom, da jih ponovno uporabi za namen, za katerega so bile izdelane, torej kot gume (14. točka prvega odstavka 3. člena Uredbe o odpadkih). Ponovna uporaba namreč prav tako terja pripravo, priprava za ponovno uporabo pa so postopki predelave, v katerih se proizvodi ali njihovi sestavni deli, ki so postali odpadki (…), pripravijo za ponovno uporabo brez kakršne koli druge predobdelave (24. točka prvega odstavka 3. člena Uredbe o odpadkih).

14. Sodišče ugotavlja, da tožnika v upravnem postopku nista zatrjevala niti predložila dokazila, da B. izpolnjuje pogoje za (zakonito) izvedbo predelave izrabljenih gum, niti tega dokaza nista navajala in predlagala v tožbi (in izkazala opravičljivih razlogov, zaradi katerih izvedbe dokaza nista predlagala že prej). Zato nadalje ugotavlja, da nista dokazala svoje trditve, da so izrabljene gume s tem, ko naj bi služile za zaščitne bariere, po izvedeni predelavi prenehale biti odpadek. Glede na navedeno so gume, kot je pravilno ugotovila toženka, odpadek, katerega pa je povzročitelj v skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe dolžan oddati zbiralcu.

15. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Glede na to so dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v tožbi v zvezi z zatrjevanjem in dokazovanjem, da ne gre za odpadek (zaslišanje C.C. in Č.Č., vpogled v dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja), neupoštevna tožbena novota. Poleg tega z izvedbo predlaganih dokazov niti ne bi bilo mogoče dokazati dejstva, ki je za odločitev pravno relevantno tj., da izrabljene gume zaradi izvedenega postopka predelave niso več odpadek. Zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

16. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).