Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kot skrbnik pogodbe za izvedbo investicijskega vzdrževanja dveh prostorov ravnal v nasprotju z določili te pogodbe in pravilnikom tožene stranke in ker za potrebe izvedbe določil pogodbe službenih poti ni opravljal v skladu z napotitvami oziroma je službene poti opravljal brez nalogov za službeno potovanje. Tožnik je storil očitane kršitve, zato je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 3. 3. 2014 in 25. 4. 2014 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 21. 5. 2014, temveč mu je trajalo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 22. 5. 2014 do izdaje sodbe, vključno z obračunom ter izplačilom nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov in prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 48.686,94 EUR in za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v obeh primerih naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno. Napačen in mimo trditvene podlage tožene stranke je zaključek sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok za odpoved pričel teči, ko je bila sestavljena pisna obdolžitev, ki je navedena v dopisu z dne 25. 2. 2014. Ta rok je pričel teči z dnem, ko sta se s kršitvijo seznanila vodja Službe za A. (B.B.) in vodja Oddelka za C. (D.D.) oziroma direktor Urada E. (F.F.), saj so ti v razmerju do tožnika nastopali v funkciji delodajalca. Tožniku so bili neposredno nadrejeni in so mu odrejali delo. B.B. in D.D. sta izvedela za obe kršitvi že 29. 1. 2014, F.F. pa najkasneje 30. 1. 2014, zato bi morala kadrovska služba izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje do 1. 3. 2014 (in ne šele 3. 3. 2014). Ni res, da začne subjektivni rok za izredno odpoved teči, ko izve za kršitve pooblaščena oseba za podajo odpovedi, saj je takšno stališče preveč formalistično. Potrebno je upoštevati tudi definicijo delovnega razmerja in vsakokratno dejansko stanje delovnega razmerja, to je, kdo v razmerju do delavca dejansko izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca. Težo kršitve sta presojala B.B. in D.D. Na toženi stranki je bilo, da zagotovi, da generalni sekretar v 30 dneh podpiše izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tega pa kadrovska služba tožene stranke ni storila. Ker sodišče prve stopnje ni štelo roka za izredno odpoved od takrat, ko sta se s kršitvami seznanila B.B. in D.D., je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Stališče sodišča prve stopnje glede tega vprašanja pripelje do tega, da je prekluzivni rok iz 109. člena ZDR-1 v popolni domeni delodajalca in ga časovna omejitev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ne veže. Postopek izredne odpovedi se je začel že takrat, ko je pričela teči komunikacija med Uradom G. ter Uradom E., to pa je bilo 30. 1. 2014. Tožena stranka se je z informacijo o kršitvi seznanila, še preden je tožnika obvestila o uvedbi postopka izredne odpovedi in ga vabila na zagovor. Tožniku so se ves čas očitale enake kršitve, zato rok ni začel teči 18. 2. 2014, ko je bil sestavljen dopis, ki vsebuje dopolnitev predloga, niti 21. 2. 2014, ko je ta dopis prejel Urad G. Razlogovanje sodišča prve stopnje, ko zaključuje, da lahko rok teče šele od dne, ko se je s kršitvami seznanil generalni direktor, po drugi strani pa, ko je za kršitve izvedel Urad G. (kadrovska služba) je kontradiktorna in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni nikoli podala trditvene podlage, da je rok za izredno odpoved začel teči ob sestavi pisne obdolžitve, ki je navedena v dopisu z dne 25. 2. 2014. Enako velja tudi za datum 18. 2. 2014 oziroma 21. 2. 2014. Trditvena podlaga tožene stranke glede pričetka teka subjektivnega roka je pomanjkljiva in nezadostna. Zaključek sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči, ko je bila sestavljena pisna obdolžitev z dne 25. 2. 2014, je zato ob pomanjkljivih navedbah nezakonit in nepravilen. Ker je bil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zamujen subjektivni rok, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati niti na 6 mesečni objektivni rok. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile navedbe tožene stranke, podane po prvem naroku, pravočasne. Tožena stranka je šele v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2015 navedla, da je bila v osnovni pogodbi predvidena montaža straniščne kabine iz Al plošče z vrati dimenzije 120 cm x 120 cm x 200 cm, dejansko pa je bila dobavljena straniščna kabina iz lesa. To pa je novo dejstvo. Prav tako tožena stranka do prejema naroka ni navedla, katera pogodbena dela naj bi še potekala po potrditvi računa oziroma dne 29. 1. 2014, ko je bil opravljen ogled prostorov H. v I. S tem, ko je tožnik podal trditveno podlago, da so bila vsa dela opravljena, je dokazno breme glede neopravljenih del prešlo na toženo stranko. Priložene fotografije o tem, katera dela naj ne bi bila izvedena, ne predstavljajo trditvene podlage. Tudi trditev tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 10. 9. 2015 o tem, kdaj naj bi se s kršitvami seznanil minister oziroma generalni sekretar, je bila prepozna. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj teh trditev ni mogla podati pravočasno. Tožena stranka bi morala točno navesti, katera dela v H. v I. niso bila opravljena. Sodišče prve stopnje je izvajalo dokaze za zbiranje informacij v nasprotju z razpravnim načelom, upoštevalo pa je tudi prepozne navedbe tožene stranke. Pri tem tožena stranka ni le odgovarjala na navedbe tožnika, saj tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015 ni podal nobenih novih dejstev, do katerih bi se lahko tožena stranka opredelila v smislu prekluzije. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik potrdil račun, še preden so bila izvedena vsa pogodbena dela po pogodbi za izvedbo investicijskega vzdrževanja dveh prostorov v H. v I. (v nadaljevanju: Pogodba). Aneks k Pogodbi bi tožnik lahko sklenil le, če bi morebitna dodatna in nepredvidena dela presegla 10 % vrednosti osnovne Pogodbe, kar izhaja iz drugega odstavka 9. člena Pogodbe. Glede na to je nepravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dodatna in spremenjena dela niso mogla potekati, ker aneks ni bil sklenjen. Dne 29. 1. 2014 se je montirala straniščna kabina iz lesa, ki v specifikaciji Pogodbe ni bila predvidena. Zato je bilo to delo dodatno delo. S tem, ko tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, katera pogodbena dela naj bi potekala v januarju 2014, je kršila tožnikovo pravico do učinkovitega zagovora (sodba VDSS opr. št. Pdp 1564/2006 z dne 1. 6. 2007). V zvezi z deli glede vgradnje straniščne kabine je sodišče prve stopnje izredno odpoved utemeljevalo namesto tožene stranke, ki ustrezne trditvene podlage ni podala. S tem pa je, enako kot v prej navedenih primerih, storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Dejstvo, da vgradnja sporne straniščne kabine ni bila podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, izhaja tudi iz tega, da so pri toženi stranki za to, da kabina ni bila vgrajena pravočasno, izvedeli še 13. 3. 2014. To izhaja iz izpovedbe D.D. Nihče od tožnikovih nadrejenih ni vedel povedati niti enega dela, ki naj v januarju 2014 ne bi bilo izvedeno po pogodbi, vendar plačano s spornim računom. V zvezi s tem je sodišče nepravilno in preozko presodilo izjave prič in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka ni dokazala, katera pogodbena dela na objektu do 29. 1. 2014 niso bila zaključena. Tožena stranka tožniku tudi ni očitala, da naj bi kršil svojo obveznost, ker ni sprožil postopka za sklenitev aneksa za dodatna in nepredvidena dela, niti mu to ni bilo očitano v pisni obdolžitvi, zato sodišče prve stopnje kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo utemeljevati z drugimi kršitvami. Tožnik tudi ni bil dolžan predlagati sklenitve aneksa, saj je bila to dolžnost izvajalca (14. člen pogodbe). To pomeni, da je nepravilen očitek, da ni poskrbel za pravočasno sklenitev aneksa, izpovedbe prič D.D., B.B. in F.F. v zvezi z navedenim pa so bila neresnične in prirejene potrebam tega postopka. Sodišče tožniku ni verjelo, da so v januarju potekala dodatna dela, predvsem zato, ker ni bil pravočasno sklenjen aneks. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da bi tožnik ravnal narobe tudi v primeru, če do 30. 11. 2013 ne bi prevzel dela in ne bi potrdil računa. S tem stališčem sodišče prve stopnje tožnika postavlja v brezizhoden položaj, pri čemer širi tudi očitke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da D.D. ni pritiskal na tožnika, da potrdi račun zaradi zagotovitve evropskih sredstev, saj to izhaja iz elektronskega sporočila z dne 28. 11. 2013. Pričanje D.D. v zvezi s tem sporočilom je povsem neprepričljivo, sodišče prve stopnje pa priči J.J. neutemeljeno ni verjelo glede pritiskov na tožnika. Prav tako je nepravilno ocenilo izpoved K.K. in J.J. glede potrjevanja računov in glede tega, da so bila ob izdaji računa izvedena vsa pogodbena dela. Pravilo pri toženi stranki je bilo, da so se tudi po potrditvi računa lahko še vedno opravljala dela, pri čemer ta dela niso morala biti nujno zaključena v naslednjem delu, saj tega J.J. ni izpovedal. Nadaljnje izvajanje del je bilo odvisno od okoliščin primera, kar je izpovedal J.J. Tožniku zato tudi ni mogoče očitati niti hude malomarnosti. Poleg tega je tožena stranka v izredni odpovedi očitala več neopravljenih pogodbenih del in ne le eno, pri čemer niti ni opredelila, da naj bi šlo za montiranje straniščne kabine iz aluminija. Do te ugotovitve je prišlo sodišče samo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Celotnega projekta izvedbe del v H. v I. sodišče ni presojalo z vidika celotne dejanske situacije in okoliščin izvajanja same investicije, zato je o tožbenem zahtevku napačno odločilo. Tožena stranka s potrditvijo računa tudi ni utrpela nobene škode. Sodišče prve stopnje je samo nadomestilo slabo trditveno podlago tožene stranke tudi glede drugega očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je nanašal na potne naloge. Samo je ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, kar velja tudi za očitano neskladje v urah, ko je sodišče zaključilo, da je tožnik naknadno vnesel druge ure v potni nalog, kot je bil dejansko na službeni poti. Tožniku se je očitalo to, da ni opravil službene poti v času, ki ga je predvideval potni nalog, ne pa, da je v potne naloge vnašal neresnične podatke. Poleg tega iz dokaznega postopka izhaja, da so se podatki o potovanju vpisovali po spominu in za nazaj, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Tožniku tako ni mogoče očitati hude malomarnosti, ker se ni natančno spomnil ure odhoda in prihoda iz službene poti, še posebej ob dejstvu, da je bil tožnik skoraj vsak dan na službeni poti. Tožniku sploh ni jasno, kaj mu tožena stranka v zvezi s tem očita. Glede službene poti z dne 7. 11., 22. 11. in 26. 11. so zaključki sodišča nepravilni, saj se mu za navedene dneve ne očita, da naj bi odšel v drug kraj, temveč neskladje med uro začetka in konca službene poti. Kršitve tudi ne pomeni predčasna vrnitev tožnika s službene poti (na primer 23. 10.). Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede službenih potovanj 22. 10., 25. 10., 4. 11., 12. 11., 15. 11., 19. 11., 9. 12. in 13. 12., saj se ti potni nalogi nanašajo na službeno pot v I. nasploh in ne v H. v I. Tožnik pa je v I. bil, saj je tam opravljal tudi druge zadolžitve. Protispisen je tudi zaključek sodišča, da se v H. v I. evidentirajo vsi, ki pridejo tja, saj je direktor H. izpovedal, da obstoji možnost, da tožnika niso vpisali prav zato, ker je bil delavec L. in ker ga ni poznal. Možno je, da ga niso vpisali tudi zato, ker je prišel z avtom (in ker so ga vsi poznali). Dejansko stanje glede tega je nepravilno ugotovljeno. Neprepričljiva je tudi obrazložitev sodišča glede potnega naloga 9. 12., nepravilna pa ugotovitev, da 14. 10., 18. 10., 28. 10., 5. 11. in 12. 11. ni imel odrejene službene poti, ker ni naročil potnega naloga. Ta temelji na neprepričljivi izpovedbi priče M.M. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni konkretizirano obrazloženo, zato je tožnik tudi ni razumel. Kršena mu je bila pravica do učinkovitega zagovora. Poleg tega za zakonitost izredne odpovedi ni bil izpolnjen niti pogoj iz 109. člena ZDR-1, saj je iz ravnanj tožene stranke razvidno, da bi mu lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in počakala do izteka odpovednega roka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, na katere opozarja tožnik v pritožbi. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in ker je bil tožniku zagovor omogočen (tožnik je dne 28. 2. 2014 podal pisni zagovor - B8, 3. 3. 2014 pa se je tudi ustno zagovarjal - A21, B9). Nadalje je ugotovilo, da je tožnik storil kršitve, ki so mu bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A11), izdani na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da je bil za zakonitost izpodbijane odločitve tožene stranke izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka). Do teh ugotovitev (s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče) je prišlo po obširno in podrobno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in posledično ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, tako da tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma med seboj v nasprotju, oziroma ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

6. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi samo sprejelo določene zaključke mimo navedb tožene stranke. Bistvena kršitev določb postopka po tej točki je podana, če obstoji nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Če sodišče sprejme drugačne dokazne zaključke od navedb strank, to ni kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi pritožbe v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik dejansko oporeka pravilnosti dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kar pa ni predmet presoje zakonitosti izpodbijane sodbe po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, tožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP in 212. členom ZPP. Po zaključku pritožbenega sodišča tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. V zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navajala, da je rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči takrat, ko se je z razlogi seznanil predstojnik tožene stranke (ko je oseba, ki je imela pooblastilo za odločanje o odpovedi, ugotovila vse razloge in okoliščine, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) in ko se je delodajalec na zagovoru tožnika seznanil z novimi pomembnimi dejstvi (kot je bilo že ugotovljeno, je bil ustni zagovor opravljen 3. 3. 2014, pisni zagovor pa je tožnik podal že 28. 2. 2014). S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da se je oseba, ki je bila pristojna za odločanje o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (mag. N.N.), seznanila z razlogi za izredno odpoved dne 25. 2. 2014 (to je istega dne, kot pa je bila sestavljena pisna obdolžitev), ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.

8. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje rok za začetek postopka izredne odpovedi štelo od dneva seznanitve pristojne osebe z razlogi in okoliščinami, ki utemeljujejo to izredno odpoved in ne, ko je bila sestavljena pisna obdolžitev (v konkretnem primeru se je sicer to zgodilo istega dne). Glede na to je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 3. 3. 2014, pravočasna. Svojo ugotovitev o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dodatno argumentiralo tudi s tem, da bi bila izpodbijana izredna odpoved pravočasna tudi v primeru, če bi rok zanjo pričel teči z dnem sestave dopisa, ki vsebuje dopolnitev predloga za odpoved (18. 2. 2014) oziroma z dnem, ko je ta dopis prejel Urad G. (21. 2. 2014). Na dopis z dne 21. 2. 2014 se v odgovoru na tožbo izrecno sklicuje tudi tožena stranka, tako da trditvena podlaga v zvezi s tem ni bila prekoračena. Prav tako sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke glede montaže straniščne kabine, saj je trditve o tej kršitvi tožena stranka podala v svoji pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2015. Kljub temu, da je tožena stranka to vlogo vložila v spis po izteku 20 dnevnega roka, ki ji ga je na naroku dne 11. 2. 2015 dodelilo sodišče prve stopnje, je glede navedb in dokaznih predlogov v tej vlogi ni doletela sankcija prekluzije (kot to zatrjuje tožnik v pritožbi). V tej vlogi je tožena stranka odgovarjala na navedbe tožnika, poleg tega pa je sodišče prve stopnje ni opozorilo na posledice zamude pri vložitvi omenjene pripravljalne vloge (šesti odstavek 286.a člena ZPP). Ob tem ne gre prezreti dejstva, da lahko glede na peti odstavek 286.a člena ZPP sodišče upošteva tudi vloge, vložene po roku iz četrtega odstavka 286.a člena ZPP, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke niti v zvezi z očitano kršitvijo tožnika, ki se je nanašala na potne naloge. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo podrobno opisala očitane kršitve glede na potne naloge, te svoje navedbe pa je dopolnila tudi v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2014, pri čemer je za dokazovanje teh svojih trditev predlagala v izvedbo tudi določene dokaze.

10. Nadalje je neutemeljena tudi tožnikova pritožbena navedba, s katero izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede izpovedb določenih prič in s katero izpodbija verodostojnost in prepričljivost teh izpovedb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo tožnika in 14 prič, dokazno ocenilo njihove izpovedbe (ki so bile v določenih delih glede posameznih odločilnih dejstev tudi različne) in odločilna dejstva ugotovilo tako, da je verjelo tistim pričam, katerih izpovedbe je ocenilo kot prepričljivejše in verodostojnejše (dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tudi na neposredni zaznavi izpovedb prič, ki lahko pomembno vpliva na oceno o njihovi verodostojnosti). Iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi stranki v zvezi z resničnostjo izpovedb posameznih prič podali relevantne ugovore. Poleg tega je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje obstoj določenih dejstev utemeljilo tudi s tem, da je o njih smiselno in v bistvenem enako izpovedovalo večje število prič od tistih, ki o teh dejstvih izpovedovale drugače. Vse navedeno pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov in sprejema dokazne ocene, kar je sodišču prve stopnje omogočilo popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da zaključkov in ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede odločilnih dejstev ne bi štelo kot pravilnih, zato kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita tako s formalnega kot tudi iz vsebinskega vidika. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku 30 dni od ugotovitve razloga za odpoved, ki ga določa drugi odstavek 109. člena ZDR-1. Ta rok ni pričel teči, ko so za kršitve izvedeli tožnikovi nadrejeni delavci (29. 1. 2014 oziroma 30. 1. 2014), temveč šele takrat, ko je za razlog za izredno odpoved izvedel mag. N.N., ki je bil glede na 33. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) pristojen za podajo te odpovedi (pooblastilo z dne 28. 6. 2013 - B32). Glede na to so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožnika, da je rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči že 29. 1. 2014, ko sta ogled H. v I. opravila D.D. in B.B. oziroma 30. 1. 2014, ko je F.F. podpisal listino z oznako „predlog za izrek disciplinskega ukrepa“ (B10), ki je bil naslovljen na Urad G. in temu organu istega dne tudi poslan (B42). Ker ta predlog ni vseboval dovolj podatkov za pripravo pisne seznanitve z očitanimi kršitvami, ga je po pozivu direktorja Urada G. z dne 12. 2. 2014 (B43) F.F. dopolnil dne 18. 2. 2014 (B24) s podrobnejšim opisom kršitev. Na podlagi te dopolnitve je mag. N.N. kot pristojna oseba dne 25. 2. 2014 podal pisno seznanitev tožnika z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor. V izpovedbi N.N. je imelo sodišče prve stopnje podlago za zaključek, da se je N.N. 25. 2. 2014 seznanil z bistvenimi elementi tožnikovih kršitev in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki vplivajo na presojo teh kršitev.

12. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kot skrbnik Pogodbe za izvedbo investicijskega vzdrževanja dveh prostorov v H. v I. (Pogodba - B2) ravnal v nasprotju z določili te Pogodbe in Pravilnikom tožene stranke in ker za potrebe izvedbe določil Pogodbe službenih poti ni opravljal v skladu z napotitvami oziroma je službene poti opravljal brez nalogov za službeno potovanje. V obrazložitvi odpovedi so te kršitve konkretizirane, ugotovljeno je, da predstavljajo razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da je zaradi tožnikovega nesprejemljivega ravnanja zaupanje tožene stranke vanj tako porušeno, da z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

13. Po zaključku pritožbenega sodišča sta tako pisna obdolžitev tožene stranke kot tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dovolj konkretizirani, da sta omogočali tožniku tako pripravo na zagovor kot tudi učinkovito sodno varstvo. Tožnik se je namreč do posameznih očitkov iz pisne obdolžitve v pisnem zagovoru opredelil, enako velja tudi za njegov ustni zagovor, iz pisnega zagovora in iz zapisnika o ustnem zagovoru pa ne izhaja, da bi tožnik zatrjeval, da ne ve, kakšne kršitve mu je tožena stranka v tem postopku očitala. Glede na to, da je tožnik tudi v tožbi izrecno in obrazloženo zanikal vse kršitve, na podlagi katerih mu je tožena stranka podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila tudi izpodbijana izredna odpoved dovolj obrazložena in je bilo s tem tožniku omogočeno učinkovito sodno varstvo. To pomeni, da so pritožbene navedbe tožnika glede navedenega neutemeljene. Ob tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1546/2006 z dne 1. 6. 2007, saj je odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi temeljila na drugače ugotovljenem dejanskem stanju. V citirani zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik ni imel možnosti priprave na kvalitetno obrambo, zato ker je bil z njim opravljen le neformalni razgovor brez predhodne obvestitve o tem, da bo zagovor opravljen v zvezi z nameravano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožnik niti ni bil seznanjen s tem, da šteje tožena stranka sporno ravnanje za tako hudo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere mu namerava podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tem individualnem delovnem sporu pa je bilo tožniku jasno predočeno, da se je zoper njega začel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z navedbami kršitev, ki mu jih je tožena stranka očitala, z vabilom na zagovor (kot je bilo že ugotovljeno se je tožnik zagovarjal) tako, da citirana zadeva, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi, s tem individualnim delovnim sporom ni primerljiva.

14. V zvezi s kršitvijo tožnika, ki se je nanašala na določila Pogodbe in Pravilnika je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so se dela v H. v I. opravljala tudi po izteku roka za zaključek del po Pogodbi in po potrditvi računa z dne 29. 11. 2013 (B12), ki je bil izvajalcu del tudi plačan (B14). Tožnik je sicer izpovedal, da so bila do 29. 11. 2013 vsa dela končana (o tem je bil 29. 11. 2013 sestavljen tudi primopredajni zapisnik, podpisan s strani tožnika, iz katerega izhaja, da so vsa dela po pogodbi izvedena kvalitetno in pravočasno - B11), vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da so se dela nadaljevala tudi po 29. 11. 2013 in da niso bila zaključena niti 29. 1. 2014 (kar izhaja iz izpovedb prič D.D., B.B., O.O. in F.F. ter fotografij - B10). Ta dela so bila zaključena šele 28. 2. 2014, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v elektronsko sporočilo O.O. (B14). Glede na takšno ugotovitev tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker naj bi iz izpovedbe J.J. izhajalo, da so se lahko določene pomanjkljivosti odpravile tudi v naslednjem tednu po zaključenem projektu. J.J. je sicer zares izpovedal, da je do odprave teh težav lahko prišlo v naslednjem tednu ali dveh, odvisno od situacije, vendar pa tudi po zaključku pritožbenega sodišča to ne pomeni, da je bilo običajno (oziroma dopustno), da so se te težave lahko odpravljale več kot dva meseca po zaključenem projektu (kot je bilo v konkretnem primeru).

15. Tožnik je v postopku zatrjeval, da so v januarju 2014 (torej po primopredaji del, po potrditvi računa in po njegovem plačilu) potekala dodatna dela, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za dela, za katera je bila sklenjena Pogodba (na primer vgradnja straniščne kabine), ki bi morala biti zaključena do 29. 11. 2013. Ugotovilo je, da je tožnik kljub nedokončanju teh del ta dela prevzel, potrdil račun za plačilo (ki je bil tudi plačan), s tem pa je ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi iz delovnega razmerja, ki jih je imel po Pogodbi kot skrbnik Pogodbe. Ob ugotovitvi, da je iz specifikacije računa za izvedbo del po Pogodbi (B12), ki ga je tožnik potrdil, razvidno, da se med plačanimi deli nahaja tudi straniščna kabina iz Al pločevine, ki v času potrditve računa ni bila nameščena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik prevzel nedokončana dela, potrdil račun, ki je vseboval tudi nedokončana dela in katerega je tožena stranka tudi plačala. Glede na navedeno tudi ni bistveno pritožbeno navajanje tožnika, da je bila 29. 1. 2014 (torej 2 meseca po prevzemu del in potrditvi računa) montirana straniščna kabina iz lesa. Tožnik je s tem, ko je potrdil račun, čeprav pogodbena dela niso bila zaključena, kršil svojo obveznost iz delovnega razmerja, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevalo tudi s tem, da tožnik ni sklenil aneksa k pogodbi za dodatna dela, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb tožnika v zvezi s tem ne opredeljuje.

16. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnikov nadrejeni (D.D.) ni pritiskal na tožnika, da bi ta potrdil sporni račun zaradi evropskih sredstev. Podlago za takšno ugotovitev je imelo sodišče prve stopnje v izpovedbah prič D.D. in B.B., iz katerih izhaja, da na tožnika glede prevzema del in glede potrditve računa D.D. ni pritiskal, da tožnik o poteku del nadrejenih niti ni obveščal oziroma, da se je v primeru, če kakšno delo, za katerega so zagotovljena evropska sredstva, ni končalo, financiranje tega dela zagotovilo iz drugih sredstev. Glede na navedeno utemeljeno ni sledilo tožnikovim trditvam, da je prišlo do njegovih spornih ravnanj v zvezi s pogodbo zaradi pritiska nadrejenih. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na izpovedbo priče J.J., ki je le na splošno pojasnil, da so bili za leta nazaj pritiski nadrejenih, da se zadeve zaključujejo. Na podlagi te izpovedbe ni mogoče zaključiti, da je D.D. pritiskal na tožnika, da potrdi sporni račun. Prav tako v pritožbi zatrjevano sporno ravnanje D.D. ne izhaja niti iz elektronskega sporočila z dne 28. 11. 2013, ki ga je D.D. poslal tožniku (A38). V tem elektronskem sporočilu je navedeno, da D.D. zanima, ali so dela končana in ali je že prispel račun za obnovo oddelka H. v I. oziroma če še ni, je treba po D.D. mnenju urgirati pri izvajalcu, ker je 29. 11. 2013 zadnji dan. Ob takšni vsebini elektronskega sporočila ni mogoče zaključiti, da je D.D. pritiskal na tožnika, da potrdi sporni račun.

17. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika glede ugotovitve sodišča prve stopnje o drugi kršitvi, ki mu je bila očitana z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ki se je nanašala na to, da določenih službenih poti ni opravljal v skladu z napotitvami oziroma jih je opravljal tudi brez nalogov za službena potovanja. Bistveni očitek v zvezi s to kršitvijo, ki izhaja iz izredne odpovedi, je bil v tem, da tožnik ni imel nalogov za nekatere službene poti oziroma je te službene poti opravljal brez potrebnih potnih nalogov oziroma, da je obstajalo neskladje med urami odhodov in prihodov na službene poti iz potnih nalogov in dejansko opravljenimi urami odhoda in prihoda na službene poti. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo v zvezi z izdanimi potnimi nalogi spornih 12 službenih poti, ki so se nanašale na obdobje od 22. 10. 2013 do 13. 12. 2013 in ki so konkretno opredeljene v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe strnilo očitane kršitve glede potnih nalogov v tri sklope, ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke, saj je to storila tožena stranka smiselno že v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2014, podrobneje pa tudi v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2014, s katerima je odgovarjala na tožnikove navedbe iz njegovih pripravljalnih vlog. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so potne naloge glede ure začetka in konca poti naknadno izpolnjevali javni uslužbenci sami (kar izhaja tudi iz tožnikovih pritožbenih navedb), je logičen zaključek sodišča prve stopnje (ki ga sicer tožnik izpodbija v pritožbi), da je tožnik v potne naloge naknadno vnesel druge ure odhoda na službeno pot in vrnitve iz službene poti, kot pa je dejansko bil na službeni poti. S to ugotovitvijo je sodišče prve stopnje kot točno potrdilo zaključek tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njene navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s tem so po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da naj bi do razlik v urah službenih poti prišlo zato, ker so se te ure v potne naloge vpisovale naknadno in po spominu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so te razlike v določenih primerih znašale tudi več kot dve uri (npr. potni nalog za 23. 10. 2013). Takšne razlike pa po oceni pritožbenega sodišča ne morejo biti posledica tega, da se tožnik ni točno spominjal ure odhoda in vrnitve s službene poti (kot to izhaja iz njegove pritožbe).

18. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da mu tožena stranka za 7. 11. 2013, 22. 11. 2013 in 26. 11. 2013 ni očitala, da je kljub izdanim potnim nalogom za drug kraj prišel v H. v I., saj iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja nasprotno (7. 11. 2013 naj bi tožnik odšel v P., 22. 11. 2013 v R. in 26. 11. 2013 v S.). Glede na to, da se tožniku očita tudi neskladje med urami vrnitve iz službenega potovanja, navedenimi v potnih nalogih in urami dejanske vrnitve iz teh potovanj, so nebistvene njegove pritožbene navedbe, da ne more predstavljati kršitve to, da se je iz določenih službenih poti vrnil predčasno. Tudi v teh primerih bi moral tožnik v potni nalog navesti pravo uro vrnitve iz službene poti. Po zaključku pritožbenega sodišča so neprepričljive in tudi neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na posamezne dneve spornih službenih poti. V postopku je bilo tako na primer ugotovljeno, da tožnik za 5 spornih dni ni imel potnih nalogov, vendar je v teh dneh kljub temu odšel v H. v I. Po izpovedbi priče M.M. (in skladno s Pravilnikom o financiranju poslovanja in izvajanju javnih naročil in javnih razpisov v L. - B4) so se potni nalogi vedno naročali pri njej pred službeno potjo, s tem je bila službena pot odobrena, javni uslužbenec pa je lahko zaradi pridobivanja podpisov potni nalog prejel šele po opravljeni službeni poti. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik potne naloge za te dneve pri poslovni sekretarki M.M. sploh naročil. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da dejstvo, da je tožnik imel tako imenovani „mali potni nalog“ (potni nalog za službeno vozilo, ki ga je javni uslužbenec izpolnjeval sam), ne pomeni, da je s tem tožnik pridobil tudi potni nalog po Pravilniku (B4). Po stališču pritožbenega sodišča že zgornje ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo podlago za zaključek, da je tožnik storil tudi drugo kršitev, zaradi katere mu je tožena stranka podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče sicer soglaša tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanaša na drugo tožnikovo kršitev, ki mu je bila očitana v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

19. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba tožnika, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Do tega pogoja se je sodišče prve stopnje opredelilo v 82. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Obstoj tega pogoja je sicer tožena stranka navajala že v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje.

20. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.